Za El Nino je značilno gibanje ogromnega vala tople vode z zahoda proti vzhodu, in sicer na obeh straneh Tihega oceana. To gibanje pa povzroča medsebojno delovanje oceana in ozračja.
Odgovor na El Nino pa je nasproten fenomen, pri katerem se topli vodni tok na površini morja giblje z vzhoda na zahod, imenuje pa se La Nina. Celoten ciklus, znan kot ENSO (El Nino Southern Oscillation), traja 18 mesecev, prizadene predvsem tropska in ekvatorialno območja, ima pa lahko tudi širše klimatske posledice.
Dake Chen in njegovi sodelavci z univerze Columbia pa so oblikovali obrazec oziroma vzorec, na podlagi katerega lahko predvidijo izredno močan ENSO. Predvidevanja temeljijo na analizi temperature površine morja in oceana, s pomočjo katerih dobijo podatke o počasnejših spremembah in šibkejših vetrovih. Glede nato, da je omenjeni obrazec občutljiv samo na počasne spremembe v atmosferi, lahko ugotovi samo pomembnejše pojave, ki jih povzroča El Nino. Omenjeni vremenski fenomen se pojavlja ciklično od enajst do trinajst let. Najhujše posledice je povzročil v letih 1997 in 1998, ko je na vzhodni obali ameriške celine povzročil močne padavine. Prizadel je predvsem Peru, Ekvador, Čile in Kalifornijo, dolgotrajna suša in veliki požari pa so prizadeli Indonezijo in Papuo-Novo Gvinejo.