Hrvaška Komiža: Dopust v začasnem Hollywoodu

Z razlogom, če bo Meryl res prišla, ima Tonka realno zelo velike možnosti vsaj za kavo, če ne ravno za gin tonic. "Skoraj tri tedne sem že tukaj, pač ni bilo namenjeno, je bilo pa zelo pestro in bolj zabavno, kot bi si lahko predstavljala," odvrnem, mežikajoč v sonce pred Corto Maltese v upanju, da mi bodo sončni žarki čudežno pozdravili dan prej pridelano vnetje sinusov. Tonka pa kar žari, cveti, ti meseci so zagotovo vrhunec njene kariere v mestni politiki, takoj za tem, ko je mestu uspelo pridobiti del stare palače, s katero se začne komiška riva in do katere je upravičenih 38 naslednikov, ter jo zaščititi pred gotovim propadom.

"Pa še ena res pomembna hollywoodska zverina pride," ponosno reče in seveda takoj razvname radovednost vseh nas za mizo, "ampak res ne smem povedati kdo." Ah daj no, jo prepričujemo in začnemo naštevati. Ta mladi so tu, Amanda Seyfried je tu, Pierce prihaja, Andy Garcia tudi že vemo, da pride, za Colina Firtha se nihče pretirano ne zanima (čisto neupravičeno po mojem mnenju), kdo, kdo ... "Ne morem, ne smem," poudari Tonka, ki je sicer ne morejo vezati k molčečnosti s pogodbo, kot vse, ki kakor koli sodelujejo v produkciji drugega dela filma Mamma Mia: Here we go again, a ki se zelo dobro zaveda, da se mora držati dogovorov. "Hmmm, kaj pa Tom Hanks, a ni on eden od producentov," se posveti prijateljici iz Splita. "Nič ne bom več rekla, moram iti, imam spet en intervju," z vidnim ponosom reče in se odpravi na kraj srečanja. Je ena redkih, pravzaprav edina, ki lahko javno govori o snemanju v 'njeni' komiški občini, zato je zadnje tedne izjemno oblegana.

Razganjalo me je od radovednosti, kaj me bo letos pričakalo na mojem otoku sreče. Ko sem čakala na trajekt, sem si poskušala predstavljati, ali bo ta velika filmska produkcija vsakodnevno sploh opazna. Govorilo se je o 600 članih ekipe, ki bodo skoraj dva meseca bivali in delali na Visu, to pa je več, kot ima Komiža pozimi prebivalcev. Pa 60 milijonov dolarjev naj bi vložili v film, to je resen denar, resna stvar ... Ni bilo treba čakati dolgo, že med vkrcanjem sem opazila dve reševalni vozili, gasilski tovornjak in čisto preveč ljudi za ta čas v letu. "A to so zdravstveni dom v Visu okrepili ali se je kaj zgodilo," sem morala preveriti že pri mornarju, ki pobira vozovnice. "Ma kaki, to ti je Hollywood," je odvrnil s stavkom, ki sem ga v prihodnjih treh tednih slišala neštetokrat.

"Pa kaj je to, toliko ljudi septembra na trajektu," se pridušam sopotniku na eni od tistih klopic na trajektu, kjer je povsem normalno, da dvigneš boso nogo. Tudi če v kratkih hlačah. "Nimam pojma, ne pomnim, kdaj sem šel nazadnje na Vis." "A, torej na dopust?" "Ne, iz Splita sem, grem delat." "Ja, kaj pa?" dregam v več kot očitno molčečega Slavka. "Ma film, grem za šoferja." "O fino, kdaj pa začnete, koga boš vozil, koliko plačajo, kje boste locirani, a set je res v Barjoški ..." se vprašanja usujejo iz mene. "Glej, kot prvo nam niso nič povedali, samo da moram danes na trajekt in da dobim tam vsa nadaljnja navodila, kot drugo, pa so nam zabičali, da o tem ne smemo govoriti," resno reče. Spet nekaj, česar se bom še krepko naposlušala. "Ok, ampak seveda me boš zapeljal kam, če bo treba," se zasmejem. "Seveda," odvrne. No, ni me, tudi ko sva s prijateljico Mirelo obupano štopali iz Visa v Komižo in se je mimo naju valilo na desetine praznih produkcijskih vozil. Slavko mi je takrat le skomignil skozi vetrobransko steklo, češ, res ne morem, pravila so pravila.

Ko je dovolj velik le Marco Polo 

Ko sem prispela, je Komiža še vedno pokala po šivih. Kot se je izkazalo kasneje sploh ne zaradi filma, je pa ostala polna do konca meseca tudi zaradi filma. Vsaj po nočitvah, sodelavci produkcije so tako in tako cel dan na delu, dobesedno, kombiji jih poberejo včasih pred šesto zjutraj in pripeljejo nazaj šele dolgo po tem, ko je sonce že padlo za otok Svetac. A pojdimo po vrsti. Prvi teden v septembru je Komižo prevevalo nekakšno pričakovanje, del produkcije je bil tukaj, prihajali so lokalno (tu štejem tudi Split) najeti sodelavci, trači na štrodi (ulici) so bili fantastični. Vsak je vedel vse, a povsem drugače kot drugi, tretji, četrta, peta ...

V resnici ni nihče vedel nič, še sama produkcija ne. Morda so mislili, da vedo, a Vis ni Universal Studios ... "Misliš, da bi kak britanski tabloid plačal za knjigo snemanja," me je čisto resno vprašal prijatelj, ki je začenjal z delom pri filmu. "Zagotovo, če ne drugega, da vedo, kam poslati paparace," sem iskreno odgovorila.

Aa so njegova prizadevanja hitro usahnila, ko je podpisal štiri pogodbe o molku in ugotovil, kakšna kazen ga lahko doleti. Tako se je v kafičih vse vrtelo okoli čenč, ugibanj, včasih pa tudi čistih izmišljotin.

Invazija kot leta '41

Stari barbe in šjori so s širokimi nasmehi opazovali vse skupaj. "Ja, ja, smo že videli kaj takega pri nas. Nazadnje leta 1941," se je skozi redke zobe zarežal eden od njih. "Kar naj, pa denar naj pustijo, pa sezono naj nam podaljšajo," je dodal drugi. Res je, tudi dežurnih godrnjačev je na otoku kar nekaj, zlasti med gostinci se najdejo, ampak njim tako nikoli ni nič prav. "Ti ne veš, jaz moram preživeti celo leto od dveh mesecev," bi lahko bil uradni slogan, ampak to ponavljajo ves čas in vedno so, čeprav je, kot se je pokazalo prav letos (na Visu sem bila letos tudi maja), sezona že podaljšala na vsaj štiri mesece. Ampak večine ni prav nič motilo, da so bile še septembra oddane vse bivalne kapacitete, da so za spodoben denar najemali celo kokoši in koze, zlasti pa so dobro prišli skozi lastniki objektov na samih setih snemanja. Tako naj bi lastnik picerije Dioniz na viški rivi za teden dni izpada dohodka, ko je moral v poznem septembru zapreti restavracijo, dobil 10.000 evrov. Sam se je hvalil s tem, pogodbe pač nisem videla.

Na severnem delu otoka, od Huma proti zalivu Barjoška, kjer je glavni filmski set in kjer se najdejo le še redke zapuščene in propadle kamnite hiške, so filmarji sami poskrbeli za obnovitev poti, bolj kozjih stez in njihovo razširitev. Območje, ki je zaprto za javnost. In ki je resnici na ljubo šele zdaj začelo zanimati javnost. Razen redkih pohodnikov in raziskovalcev neobljudenih območij na ta konec otoka doslej ni rinilo prav veliko ljudi. Res, dostop z morja je precej lažji, a tudi tega so zaprli. Za nekaj dni so bili tisti, ki nimajo s filmom nič, prikrajšani za kopanje na znani Srebrni plaži, a na Visu lepih plaž res ne primanjkuje. Pa še slabo vreme je bilo tiste dni. Oh, vreme.

Vis ni studio

Čeprav je bilo vreme na otoku glede na kopno in celo regijo več kot spodobno, je močan naliv sredi meseca, kot vedo povedati barbe in šjori, naredil celo zgago na že omenjenih poteh proti Barjoški. Dostop z morja pa so kar nekajkrat hudo mešali štrene burno morje in močni vetrovi. Iskreno so se mi večkrat zasmilili možakarji iz Manchestra, ki so s pomočjo lokalnih mornarjev neuspešno poskušali robo prepeljati v Barjoško po morju. Ko enkrat izpluješ ven iz komiškega zaliva, po desni okoli rta v sicer bližnji zaliv, ni nič kaj enostavno pri močnem jugu. V tistih dneh je po mnogih barih ob mnogih vrčkih piva odmevalo preštevanje opravljenih delovnih ur, pa projektnih dni, pa koliko bodo stali dodatni snemalni dnevi in podobno. In snemalna knjiga je postala nepomembna, vse se je mešalo, zamikalo, premikalo.

A dejstvo, da Vis ni studio, je imelo tudi marsikatero prednost za ekipo. Mladi igralci in igralke, ki bodo v 'dvojki' očitno v ospredju, Jeremy Irvine, Lily James in ostali so se lahko v miru kopali na mestni plaži Lučici, ekipa je imela vedno do prvega bara le nekaj korakov in pravzaprav si človek lahko le želi biti v Komiži na brezdelen dan. Kajti sonce je sijalo tudi, ko je veter pihal in se je morje kujalo.

Trk svetov

A septembra tradicionalno Komižo zavzamejo tudi 'gulaševci', udeleženci glasbenega festivala Goulash Disko, ki se vsako leto septembra teden dni odvija na bližnji plaži Kamenice. V neposredni bližini sicer močno zavarovane logistične baze za film, nekdanje predelovalnice rib, tovarne Neptun. Pot na festival vodi prav čez parkirišče za vsa prej omenjena vozila in malce nezbranosti na odcepu steze te hitro zapelje naravnost na Neptunov pomol namesto na plažo. No, tja so pač namestili še več varnostnikov. A sobivanje je minilo brez kakršnih koli incidentov. Še več, igralci so uživali v razigranem, pisanem, z odlično glasbo prepojenem festivalu, gulaševci pa so za tisti teden kar celo mesto spremenili v film s svojimi domiselnimi, pisanimi opravami, bujnimi frizurami in izstopajočim ličenjem. In redko kdo se je lahko uprl prepevanju Abbinih komadov na poti na Kamenice. Vse to je disco baby, je z velikim nasmeškom pojasnil eden od obiskovalcev. 'Samo ne vem, koga vlečem iz agav in kontejnerjev,' je potožil legenda med varnostniki Josip, ali so malce 'utrujeni' obnemogli spadali nazaj v Neptun ali dol na Kamenice.

Tudi rednih turistov niso filmarji nič kaj motili, večina jih je dojemala kot dodatno popestritev. Oh kolikokrat se je s turističnih čolnov in ladjic slišala pesem Mamma Mia, ljudje pa so plesali. Mnoge redne dopustnike na otoku sicer skrbi, da bi naval na otok skalil mir, zaradi katerega mnogi prihajajo, a v resnici nihče ne more napovedati, kakšen bo učinek. Ne gre pozabiti, da Vis v filmu nastopa kot grški otok Kalokairi. V ta namen so v Visu vzniknile umetne grške taverne, privlekli so celo gajbice z grškimi napisi ... Hej, to je resna produkcija.

Angleški zajtrki in komunist župnik

Tako resna, da catering za zajtrk ponuja tudi angleški fižol, kar je bojda botrovalo šoku med lokalnimi statisti. Pa kako fižol za zajtrk. In brez kruha ob kosilu, krompir, pa kdo je to videl, kosilo brez kruha. Kakšen čili, kje je jagnjetina ... Takšne "grozljivke" se pripovedujejo po rivi, o teh nenavadnih Angležih. Pa na tržnici je bilo tudi več zgodb kot poznih paradižnikov.

Eden od prodajalcev je v solzah smeha pripovedoval, kako je kolega s sosednje stojnice potegnil za nos, ko mu je ves resen povedal, da so ga prišli iskat, da bo statist, ker ga je on prijavil in da bo moral igrati župnika.

"On, veliki komunist se bo moral križat pred kamero, si predstavljaš to, šov program," se je režal na vsa usta. "Mi resni verniki ga že tako vedno zbadamo, da se zna prekrižati samo z bankovci po bradi," je podoživljal potegavščino, ki pa je ni nihče zares zameril. Glista po drugi strani ni mogel pozabiti, da so mu še opanke filmarji zapeli, ko je nastopal kot statist Grk.

Zdaj, ko prihajajo tudi velike zvezde, se o otoku govori tudi drugod po svetu. Ko bo film ugledal luč sveta, se bo verjetno znova. Dejstvo je, da se večina domačinov ob tem zabava, vsak ima svojo zgodbo, vsak je nekako vpleten, o tem dogajanju se bodo pogovarjali še leta, vsakdo bo nekaj dodal, nastajale bodo otoške legende. Nekateri bodo tudi zaslužili, sploh tisti, ki oddajajo apartmaje. Ali pa bo film res uničil otok, z navalom turistov, z razprodajo, kot se bojijo nekateri, pa bo na koncu odvisno le od njih samih. Kot je slikovito dejal eden od upokojenih ribičev, ki dneve preživljajo na klopci na rivi in ki še nikoli ni slišal za Jamesa Bonda, "jaz imam od tega filma samo to, da bom kak mesec dlje gledal lepe gospodične tukaj gor in dol po rivi, in meni je to dovolj."