'Ljudje so željni pomagati in verjamem, da marsikdo tukaj pusti svojo dobro energijo'

Približno leto in pol na Jesenicah obstaja t. i. "postaja ponovne uporabe" Kramarija, kjer imajo praktično vse na kupu, od prevzema, čistilnice, popravljalnice, skladišča, delavnice, biciklarne, retro kotička, starinarnice, kmečke sobe, "pleh kamre", pa do knjižnice in seveda trgovine.

"Ljudje imajo pač različne interese. Če pride k nam družina ali več različnih ljudi z različnimi zanimanji, je meni pomembno, da nikomur ni dolgčas, saj lahko vsak najde kaj zase. Sem pa vesela, da k nam zahajajo ljudje, ki dejansko uživajo v tem, kar vidijo in zagotovo najdejo kakšno malenkost, včasih tudi večjo stvar, ki spet zaživi na povsem nov način. In videti zadovoljnega človeka, ki je npr. našel nekaj, kar je že dolgo iskal, je neprecenljivo," nam je razložila duša trgovine in skrbinca Danica Onič s Koroške Bele. Včasih je bila varnostnica, zdaj pa je svoje poslanstvo našla v tem, da rabljenim in zavrženim predmetom vrača smisel, da zaživijo novo življenje pri ljudeh, ki jih najbolj potrebujejo ali pač zbirajo in jih znajo ceniti. Hkrati najbolj ceni človeško in dobrodelno noto, v čemer vidi tudi smisel svojega delovanja in obstoja.

Drži pa tudi, kot pravi Oničeva, da se ljudje, ki dejansko nimajo, obnašajo in odzivajo čisto drugače kot drugi. "Pridejo, pogledajo, pa ga včasih vidim, ko po žepih tipa, koliko ima drobiža, zato tudi nimamo na vseh stvareh napisane cene. Potem me v strahu vprašajo za ceno. In če bi bila to, banalno rečeno, običajna stranka, bi ji rekla tri evre, tako pa rečem 10 ali 50 centov. Pri tem pa ne gre za to, da je on nekaj dobil ceneje, temveč predvsem za to, da človek nima manjvrednostnega kompleksa. Poskušam zaščititi ljudi, ki so socialno ogroženi. Kajti ta bo dejansko ponosen, da lahko nekaj kupi za svoj denar. Priznam, da sem na tem področju precej občutljiva, da zaznam tovrstne primere in jih primerno obravnavam. So mi pa všeč tudi ljudje, ki pridejo, tudi z dragimi avtomobili, da z velikim veseljem nekaj najdejo, kar so že dolgo iskali in jim je cena povsem nepomembna," je razmišljala.

Včasih je zbirateljsko žilico imela tudi sama. "Zbirala sem značke, imela sem jih čez deset tisoč. Potem pa sem se v nekem trenutku naveličala oz. sem spoznala možakarja, ki ima celo klet samih značk. Bilo mi je tako všeč, da nekdo zna te zadeve ceniti, da sem mu podarila svojo zbirko. Če  pogledam nazaj, se spominjam, da če sem dobila par novih značk, sem jih morala potem tudi po nekaj sto premakniti, da sem lahko dodala nove. Urejene sem imela po tematikah, vedno so mi bile všeč bolj nenavadne oblike ali posebne značke, ki niso nujno najvrednejše. Nikoli mi ni bilo žal, da sem jih dala iz rok, saj sem prepričana, da sem jih dala nekomu, ki jih zna ceniti morda še bolj kot jaz," je o svojih zbiralskih dneh povedala Danica.

Nekateri so postajo ponovne uporabe, kot se je poimenovala jeseniška Kramarija, označili za mali muzej dobrodelnosti. In res, kot trdi Oničeva, so ljudje še vedno pripravljeni pomagati, odnos do rabljenih stvari pa se spreminja. "Predvsem skrbim za stvari, a ko vidim nekoga, ki mu je to všeč in dejansko v tem uživa, mu z največjim veseljem kakšno stvar tudi podarim. Všeč mi je, da se še vedno najdejo ljudje, ki so pripravljeni nekaj pokloniti, čeprav smo z vseh strani bombardirani z željo 'dajte nam, dajte nam', ljudje so še željni pomagati, tako kot nedavno, ko je neki družini pogorela hiša in sem povedala, da smo pripravljeni pomagati z vsem, kar lahko. Vedno razmišljam v tej smeri, da tistemu, ki zares kaj potrebuje, skušam pomagati. Gre za dve plati dobrodelnosti, ljudje podarijo nam, mi pa tistim, ki določeno stvar dejansko krvavo potrebujejo," je o različnih plateh dobrodelnosti povedala Danica.

"Določene stvari dobimo tudi na zbirnih centrih, kjer jih pripravijo za nas, za kar smo jim hvaležni, mi pa nove pridobitve objavimo na Facebooku, kar moram priznati, da deluje vedno bolje in nas opazi vedno več ljudi, ki nam dajo tudi svoje odzive. Nekateri ljudje, ki pomagajo, tako radi dobijo odziv in so zadovoljni, če stvari pridejo v prave roke. V tem pogledu poskušam biti človeška. Kar v teh časih ni lahko, poskušam pa se v tej smeri razvijati, odvisno tudi od posameznega primera," je razložila.

Kaj pa najbolj nenavadna stvar, ki ji je kdaj prišla pod roke?

"Tukaj se res da dobiti kakšne take stvari, za katere se začnemo spraševati, zakaj so se sploh uporabljale. Prišli smo do naprave, za katero smo potem tudi s pomočjo Facebooka ugotovili, da je pravzaprav ročna centrifuga za pobiranje maščobe z mleka. In je prav impresivna reč. Obstaja sicer tudi sodobna različica, ta pa je precej stara in ima zgodovinsko vrednost," je opisala zanimivo najdbo.

In po čem ljudje največ posegajo?

"Ženske imajo rade, kar je lepo, ni nujno, da imajo zadeve uporabno vrednost, bolj tako, za kam postavit ali za pogledat, moški pa imajo raje konkretne zadeve. Od orodja do lovskih zadev, po kar pridejo specifični ljudje, ki jih zanimajo točno določene stvari. Sicer je odvisno tudi od lune, vpliva tako name kot tudi na druge (smeh)," nam je še povedala jeseniška kraljica dobrodelnosti.

Kot pravi Danica, se pri njih dostikat pišejo zgodbe, ki jih je težko strniti v besede ali podati šolski primer, saj ne obstajajo prav nobena pravila, temveč gre za malenkosti, zgodbice, ki jih pišejo posamezniki. "Mogoče je prav to tisto, v čemer najbolj uživam," zaključi Danica, ki tudi sama priznava, da je bila v določenem življenjskem obdobju v precej nezavidljivem položaju, pri čemer pa ji je največ pomagal vodja Kramarije Danilo Bertoncelj, ki je tudi restavrator starin. Ta nam je razložil še tehnično plat zadeve z vidika socialnega podjetništva in kakšna je pri tem vloga države.

"S socialnim podjetništvom se je odprla možnost, da prodajamo predmete za ponovno uporabo. Sicer moramo na trgu biti konkurenčni, tudi samozadostni. Ni sicer vse lepo in enostavno, čeprav kot socialno podjetje nekoliko lažje shajamo. Zdaj nas mora o socialnem podjetništvu učiti zahod, to pa pomeni, da zaposlujemo težje zaposljive profile ljudi, od invalidov, zasvojencev do starejših. Država sicer veliko obljublja, naredi pa bolj malo, saj nam na leto namenja manj kot sedem tisoč evrov. Ponovna uporaba je na piramidni lestvici na drugem mestu, takoj za preprečevanjem. Naredili smo velik premik glede ravnanja z odpadki, a država bi morala tako finančno kot z izobraževanjem narediti še več. Zapolnili smo vmesen segment med posredniškimi trgovinami in starinarnicami, saj imamo pester nabor vsakovrstne robe za široko porabo. Starinarnice imajo več poudarka na umetniškem, mi pa na uporabnem področju. Retro trend je v porastu, kar nam gre na roko, saj na ta način preživimo. Zbiralci nas poiščejo in dobijo marsikaj, hkrati pa lahko dosegamo nekoliko višje cene, kot bi jih sicer, " nam je na kratko strnil Bertoncelj.