Starši, ki zahajamo v hribe z majhnimi otroki, smo za mnoge precej neobičajni. A mi vemo, da je zanje nekaj najbolj zdravega preživeti veliko časa v naravi, v tesnem stiku s starši, pojasnjuje Mateja Mazgan, ki jo šport spremlja že od malega.
Z njim se je aktivno ukvarjala tudi ves čas med prvo nosečnostjo. Redno je zahajala v gore, plezala je do vključno petega meseca nosečnosti. Prav tako je kolesarila, turno smučala, supala in nekaj časa tudi tekla. Kot aktivna jamarka se tudi temu ni povsem odpovedala, le izbor jam se je bistveno spremenil - na vrsto so prišle tiste jame, v katere prej zaradi premalo zahtevnosti ni hodila. "Vsaka vrsta športa se je dala varno prilagoditi na moje stanje. Nikoli nisem tvegala in ovirala trebuščka in sebe nasploh. Ko pa je trebušček postajal vedno večji in me je pri nekaterih vrstah športa začel ovirati, sem zahajala samo še v gore. Ob tem sem se počutila več kot odlično. Rodila naj bi konec julija, a me je porod presenetil in sem rodila tri tedne prehitro. Najbolj poseben je bil dan pred porodom, ko sem še stala na vrhu dvatisočaka. S kolegom sva se odpravila na Peco. Dejala sem si, da je to moj zadnji vzpon pred porodom, do katerega me ne morejo pobrati z avtom. Za naslednje tri tedne sem namreč načrtovala enostavnejše vzpone, a me je porod prehitel."
Res je, življenje se nekoliko spremeni
A le na bolje, pravi Mateja. Življenje se ne ustavi, ko se izve za nosečnost ali kasneje, ko na svet prijoka majhna kepica. "Treba je živeti naprej z veliko začetnico in jaz to delam od prvega dneva naprej, ko sem izvedela za nosečnost. Priznam, da je ritem življenja drugačen, na trenutke je morda še mnogo bolj aktivno kot prej, a hkrati je življenje bistveno bolj polno in dobilo je popolnoma nov smisel, poln pozitivnosti. Ob vseh aktivnostih, s katerimi nadaljujem in v to vključujem otroka, pa mi ob strani stoji partner, ki vse to podpira, ter stari starši najinih sončkov."
Kmalu po porodu nazaj v gore
Rodila se je majhna deklica, za katero so mnogi dejali, da so ji obiski gora položeni v zibelko. Mateja si ni mogla omisliti običajnega vozička, kupila je profesionalni športni voziček, sicer namenjen za skandinavsko tržišče, s katerim lahko teče, rola, kolesari, teče na smučeh, gre na sprehod s krpljami in celo na kakšno enostavno turno smuko. "Za otvoritev pa sem ga tri tedne po porodu pripeljala na Uršljo goro. Voziček z odličnim vzmetenjem ter diski se je obnesel tako dobro, da je hčerka v njem prespala celotno turo. Poleg udobnosti vozička je svojo pozitivno stran pokazal tudi svež gorski zrak. Ker je bila prva tura eno samo zadovoljstvo, sva z aktivnostmi nadaljevali v polnem tempu. Osvajali sva vrh za vrhom širom Slovenije ter tudi preko meja. Vse sosednje države, nekaj vrhov tudi v Španiji. A na najin prvi osvojeni vrh se vračava, tako da sva Uršljo goro obiskali že šestkrat. Gre za vrh, ki je idealen za vsakogar. Enostavne poti omogočajo dostop tako peš z nosilkami z malimi otroci, kakor tudi s kakšnim boljšim športnim vozičkom," pojasnjuje Mateja.
Sledil je prvi dvatisočak
Ker Mateja s hčerko ni mogla na vse vrhove z vozičkom, jo je začela nositi v nosilki, kasneje v kengurujčku in nato v nahrbtniku. Še s prvo vrsto nosilke sta osvojili prvi skupni dvatisočak. Obir v sosednji Avstriji je prav tako vrh, ki je primerljiv s sprehodom, le da je visok preko dva tisoč metrov. Za tem je sledilo še mnogo dvatisočakov. "Vse gore skrbno izberem, saj se zavedam, da je na prvem mestu varnost. A narava Slovenije ponuja mnogo, zato med vso ponudbo ni težko izbrati enostavnih, a kljub temu lepih vrhov. Pravzaprav pa je izbor odvisen tudi od kondicije staršev. Izbor vzponov sem zelo spremenila. Včasih nisem bila zadovoljna, če vzpon ni bil zahteven, da se vmes ni vsaj malo poplezalo. A skupaj s hčerko sva osvojili veliko takšnih vrhov, ki jih sama najverjetneje nikoli ne bi. Spoznavam drugačen del Slovenije, ki pa mi vedno znova dokaže, kako lepa je."
Za nekatere ekstremi, za druge vsakodnevna doživetja
Miselnost, da so športi, kot so jamarstvo, turno smučanje, tek na smučeh ... ekstremni športi, marsikomu ni tuja, poudarja Mateja. A za nekoga, ki s tem odrašča, je to le vsakodnevna aktivnost, daleč od ekstrema. "Zato sva skupaj obiskali že tudi nekaj jam, takšnih, ki sicer niso turistične, a je v njih možen povsem enostaven sprehod. Pozimi pa se redno podajava na tek na smučeh, enostavne ture s turnimi smučmi in sprehode s krpljami. Voziček je narejen za hladnejše dni in deluje tako, da je otroku v njem prav prijetno toplo. Še sama si kdaj pogrejem roke v njem."
In kaj ima od vseh teh aktivnosti otrok? "Že dejstvo, da hčerka niti enkrat ni bila zares prehlajena, kaj šele, da bi kako drugače zbolela, priča, da je v tem mnogo dobrega. Svež zrak ter stik z mamo pa sta tako ali tako nekaj najlepšega. Zakaj bi morali aktivni starši spremeniti svoje življenje ter ob tem postati nesrečni, če pa lahko svoje aktivnosti le nekoliko prilagodimo ter vse počnemo skupaj s svojimi otroki? Starši diktiramo tempo, ne otroci. Mi smo tisti, ki jih bomo vpeljali v ta svet, jim pokazali vse, kar počnemo mi. Če bomo to storili na pravi način, bodo tudi oni nekoč aktivni in bodo znali spoštovati naravo ter šport, kar je za tovrstne ljubitelje nedvomno nekaj najlepšega, kar nam lahko nudi življenje."
Akrivna z dvema otrokoma
Ob drugi nosečnosti Mateji nihče ni več govoril o spremembah, ki jih bo prinesel drugi otrok, porajala so se le vprašanja, kako bo zdaj zmogla. "Ampak sem. V prvi polovici nosečnosti se praktično ni spremenilo skoraj nič. Še vedno sem pogosto zahajala v hribe s hčerkico, veliko sva tudi kolesarili z vozičkom, tekli z vozičkom, šli vmes celo na potovanje, ob vsem pa sem še študirala in počela še marsikaj. Ja, pa seveda ne smem pozabiti omeniti, da sem ves čas tudi redno zaposlena. Ko pa je postal trebušček že lepo zaobljen, sem v hribe zahajala le, ko sem imela s seboj partnerja ali prijatelje, ki so mi pomagali nositi hčerkico. Z vozičkom pa sem bila aktivna skratka do konca, do dneva pred porodom."
Potem je na svet je prijokal še sinček. Da je bil Mateja lahko tako aktivna še naprej, je kupila športni voziček, namenjen za dva. "Vsekakor se splača kupiti voziček, ki ti omogoča aktivno športno življenje. Za otroke na trgu obstajajo tudi različne nosilke, ki so primerne celo od rojstva naprej. Jaz sem pri obeh to prvič uporabila pri treh tednih starosti. Hčerka je bila pri treh tednih na vrhu Uršlje gore, sin pa pri njegovih treh tednih na vrhu Kamniškega vrha. Za tem se aktivnosti samo še vrstijo. Skupaj sta osvojila že nekaj vrhov v nosilkah, bila na mnogih kolesarskih in tekaških turah ter na potepih v tujini. Spoznala sem, da lahko tudi z dvema otrokoma nadaljujem aktivno življenje. Res je, da je voziček toliko težji, a tudi v tem sem takoj našla le pozitivno. Ob teku ali kolesarjenju z njim bom dobila le še več kondicije. Te pa tako nikoli ni preveč."
Kaj jo žene?
Motivacija, pravi Mateja, ni več cilj vrh neke gore ali prekolesariti do vrha Pohorja. Lahko se obrne že na sredi poti in je vseeno zadovoljna. "Hrib je lahko še tako lep, gora tako privlačna, a tukaj nastopi prilagajanje. Včasih sem šla čez marsikaj, da sem dosegla še kako zahteven vrh, ali zlezla v globoko jamo, polno ožin. Povratek z gore, če vrh ni bil dosežen ali pa povratek iz jame, če nisem bila na dnu, je bil težji. Sedaj je motivacija drugje, v druženju, igranju, ostati čim dlje časa na svežem zraku. Skratka, prebiti čas skupaj, in to kvalitetno za vse. Mame ne smejo pozabiti nase, nameniti vse svoje življenje samo otrokom in sebe zanemarjati. Kaj jim bo kasneje koristila nezadovoljna mama? Otroci nas posnemajo in prav je, da smo ob njih zares zadovoljni tako in drugače."
Mnogi ljudje se po njenem mnenju premalo zavedajo, da so otroci ogledalo staršev. "Če boste z njim doma na fotelju vsak dan gledali televizijo, se nanj ne boste smeli jeziti v najstniških letih, ko bo to še vedno počel. Takšno življenje, kot jim ga bomo predstavili, takšnega bodo živeli. Če bodo vzgojeni v športnem duhu, bodo nedvomno tudi sami vzljubili šport. Vsekakor pa to ni vedno pravilo," še pravi in zaključi, da je biti mama najlepša in hkrati najbolj zahtevna "služba". "To poslanstvo sem sprejela kot eno samo pozitivnost, obdržala svoj aktiven način življenja, v to vpeljala oba otroka in izidi so že vidni – zdravje in veselje."
