Kako vzgojiti pravega kolesarja?

V mesto, v službo, v naravo, na izlet; dandanes se skoraj povsod lahko odpravimo s kolesom. Skoraj ga ni človeka, ki ne bi imel doma kolesa, vsaj kakšno ’staro kripo’, ki je za prevoz do mesta popolnoma dovolj, zato ni sprejemljiv noben izgovor, s katerim se želite izogniti miganju. Tisti, ki se kakršne koli oblike fizične aktivnosti bojite kot ’hudič križa’ in se nenehno izgovarjate bodisi na vreme bodisi na pomanjkanje časa, očitno še nikoli niste sedli na kolo. Če bi, bi vedeli, da vožnja s kolesom ni nikakršno trpljenje, pač pa je lahko nadvse zabavna, predvsem če kolesarite v družbi.

Prav zaradi tega sodobni urbanistični načrti dajejo vedno večji poudarek razvoju in spodbujanju ljudi h gibanju, pa naj bo to pešačenje, kolesarjenje ali tek za mestnim avtobusom. Namen promocije aktivne mobilnosti, zlasti hoje in kolesarjenja, je zmanjšanje uporabe motoriziranih prevoznih sredstev, fizična aktivnost in manj onesnaževanja zraka, posledica vsega tega pa je kvalitetnejše meščansko življenje. Poleg tega je to tudi odlična priložnost, da se poveča fizična aktivnost mestnega prebivalstva. Premalo gibanja in nezdrava prehrana namreč vodita v številne kronične bolezni.

Zaskrbljujoč je podatek, da naj bi se samo tretjina Evropejcev gibala dovolj – glede na priporočila Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) je to vsaj 30 minut zmerno intenzivne aktivnosti vsaj petkrat na teden. To je strašljivo, predvsem če upoštevamo dejstvo, da smo v povprečju vsak dan na poti 80 minut, kar 50 odstotkov opravkov, po katerih se odpravimo, pa se dogaja v radiju do 5 kilometrov, kar bi brez težav lahko prekolesarili ali prepešačili.

Vse se začne s pravilnim načrtovanjem mest

Evropska unija se že več let trudi svoje prebivalce spodbuditi k fizični aktivnosti in aktivnemu preživljanju prostega časa. Med številnimi projekti je najbolj znan prav gotovo Evropski teden mobilnosti, najbolj razširjena kampanja na področju trajnostne mobilnosti na svetu, v kateri sodeluje že več kot 50 držav. A omeniti velja tudi druge iniciative EU: med njimi je denimo PASTA (Physical Activity through Sustainable Transport Approaches) – projekt, ki naslavlja ter analizira vse možne povezave med transportom in zdravjem. Pri projektu sodelujejo tako znanstveniki kot strokovnjaki s področja transporta, zdravja, urbanistični načrtovalci ter raziskovalci s področij okoljske znanosti, klimatskih sprememb in energetike.

Namen projekta PASTA je povezati transport in raziskav v zdravstvu, raziskovanja pa so se lotili v sedmih evropskih mestih: Antwerpen, Barcelona, London, Örebro, Rim, Dunaj in Zürich. Na delavnicah in v pogovorih z odgovornimi ter strokovnjaki za posamezna področja v vsakem izmed mest so proučili načrte mest, transport in zdravstvo. Ob tem so v projekt vključili tudi prebivalce omenjenih mest, ki so preko spletne ankete podali svoje izkušnje in mnenje o transportu in zdravstvu v njihovem mestu. Na podlagi tega bodo izpostavili primere dobrih praks in jih poskušali prenesti na evropsko ter globalno raven.

Kako vzgojiti kolesarja?

Vse več slovenskih mest svojim prebivalcem ponuja izjemno ugodno koriščenje javnih koles, kar se je izkazalo kot dobra praksa, ki je lahko za zgled tako Evropi kot celotnemu svetu. Kolesarjev in pešcev je vedno več, kar je spodbudna novica, a če si želimo, da bo ta številka še naprej naraščala, ne smemo pozabiti na njihovo varnost v prometu. Prav tako se moramo potruditi, da bomo kolesarje vzgajali od malega. Kolo namreč ni samo prevozno in rekreacijsko sredstvo. Za otroke je tudi igralo in potruditi se moramo, da ga vzljubijo že v zgodnjih letih in mu ostanejo zvesti do groba.

Prav temu je bil namenjen projekt LIFE CYCLE, ki je ob pomoči desetih evropskih organizacij potekal med letoma 2008 in 2011 v okviru programa za javno zdravje Evropske unije. Cilj projekta je bil prepoznati in testirati praktične iniciative, ki spodbujajo kolesarjenje in ga vključujejo v vsakdan vseh generacij ter ljudi spodbuditi, da spremenijo svoje mobline navade in se odločijo za bolj zdrav življenjski slog in torej za prevozno sredstvo namesto avtomobila izberejo kolo.

Vse se torej mora začeti že v nosečnosti. Da, prav ste prebrali! Nosečnost je namreč po ugotovitvah strokovnjakov najbolj optimalna vstopna točka za osveščanje o pozitivnih učinkih kolesarjenja. Izkazalo se je, da so babice v porodnišnici najboljše za predajanje tovrstnih informacij. Mlade družine pogosto razmišljajo o nakupu novega, večjega avtomobila, da bi zadovoljile svoje potrebe po mobilnosti. V istem času je smortno začeti razmišljati tudi o novem kolesu: takem s prikolico ali dodatnim sedežem za otroka. Tako bodo starši namreč otroka že od rojstva naprej navajali na to, da se ni potrebno po opravkih vedno odpraviti z avtomobilom.

Navajanje na kolesarjenje se mora nato nadaljevati v vrtcu. Ni ga bolj čarobnega trenutka kot je tisti, ko otroku prvič uspe obdržati ravnotežje na poganjalčku oziroma triciklu pozneje na kolesu s pomožnimi koleščki in brez njih. Projekt LIFE CYCLE je v ospredje postavil zabavo in uživanje otrok med učenjem kolesarjenja. Namesto da se vsi osredotočajo zgolj in predvsem na opozarjanje o nevarnostih, ki prežijo na otroke med kolesarjenjem, se je ta program osredotočil predvsem na elemente, ki v ospredje postavljajo pozitivne izkušnje in občutke med kolesarjenjem.

Razvoj kolesarja se nato nadaljuje v osnovni šoli, kjer se prične mobilna samostojnost. Nekatere države, med njimi tudi Slovenija, Avstrija in Madžarska, imajo v okviru osnovnošolskih dejavnosti organizirano tudi opravljanje kolesarskega izpita. Otrokom učitelji, mentorji in policisti pojasnijo pravila, ki v prometu veljajo za kolesarje, jim povedo, kako poskrbeti za varnost, nato pa morajo otroci dokazati, da so povedano razumeli in da znajo nadzorovati svoje kolo. S tem si pridobijo kolesarski izpit, prvega v nizu tistih, ki temeljijo na mobilnosti. Ta pridobitev otroku omogoči, da se (sam ali v spremstvu staršev) v šolo in iz nje odpravi s kolesom, ne z avtomobilom.

Ob tem je najpomembneje otrokom ponuditi ustrezne programe izpopolnjevanja, s pomočjo katerih se naučijo kot kolesarji pravilno ravnati v vsakodnevnih situacijah v resničnem prometu. S tem povečamo tudi njihovo varnost v prometu. Oblikovanje kolesarja se potem nadaljuje v srednji šoli, na univerzi in se končno prenese na družino, ko si jo posameznik ustvari. Pri tem vloge ne bi smelo igrati niti selitev, niti spremeba poklica ali prehod v status upokojenca.

Na kolo tudi v pokoju

Življenje posameznika se v trenutku, ko se upokoji, namreč korenito spremeni. Tudi kar zadeva mobilnost. Če ste bili namreč v času, ko ste hodili v službo, zaradi oddaljenosti vezani na avtomobil ali javni prevoz, tega v pokoju ni več, zato je to idealen trenutek, da (ponovno) začnete več in pogosteje kolesariti. S tem boste poskrbeli za bolj zdrav življenjski slog v zrelih letih in ohranjali svojo kondicijsko pripravljenost, obenem pa je lahko kolesarjenje tudi odlična priložnost za druženje: na kavicah, klepetih, izletih in še marsikje. S prijatelji, vrstniki, sodelavci, družino. Možnosti in priložnosti je veliko, le prepoznati jih je potrebno.