Nikoli nisem bila velik pristaš telovadbe. Mogoče je to povezano z otroštvom. Mama je v meni videla veliko športno zvezdnico (ali pa je samo hotela zapolniti moj čas?) in me je zato vpisala v vse možne tečaje. Postala naj bi vrhunska drsalka, pa se ni izšlo. Še prej vrhunska kotalkarica. Tudi nič. Potem smo presedlali na košarko. Že res, da sem bila prvo polovico osnovne šole med najvišjimi v razredu, a bolj so rasli drugi, bolj sem zaostajala za njimi. In tako nisem bila ravno košarkarski potencial.
A mama kar ni obupala. Pa dajmo poskusiti s plesom. Dokler je bila z menoj prijateljica in se fantov ni bilo treba dotikati, sem celo uživala, potem pa … Potem me je spet hitro minilo. Vmes je bilo še nekaj neuspešnih poskusov s tenisom in smučanjem. Na koncu pa – kot zadnja možnost za uspeh – atletika. Prav počasna pri teku nisem bila. Pravzaprav mi je šlo med vrstnicami v razredu kar dobro do dotičnega tekmovanja. Ljubljanske osnovne šole na neke vrste otroškem atletskem mitingu. Tek na 60 metrov. In jaz z naskokom za ostalimi. Sramota.
Tako je bilo konec moje športne kariere. Vsakršno miganje se mi je zamerilo za kar lepo število let. Dokler mi starši niso kupili novega kolesa. Začela sva sramežljivo. Sem in tja kakšen krog po naselju. Pa občasna tura do sosednjega naselja ali pa do središča mesta. Da bi se s kolesom vozila na predavanja na fakulteti, mi še na pamet ni padlo. Vse, kar je dlje od dveh kilometrov, je absolutno predaleč. Dokler nisem dobila službe v središču mesta in ugotovila, da mi vozikanje z mestnimi avtobusi vzame enkrat več časa, kot če bi se usedla na kolo in odpeljala. Najprej pot do avtobusne postaje, pa vožnja "okrog rit' u varžet", pa potem spet od postaje do službe. In na poti domov spet ista zgodba.
In takrat se je začela velika ljubezen. Najprej poletno kolesarjenje do službe in domov. Potem kolesarjenje v lepem vremenu vsakokrat, ko je bilo treba nekam priti. Ampak še vedno se nisem imela za tisto pravo kolesarko, ki se bori za interese kolesarjev v mestu, ki je noben dež ali sneg ne ustavi, ki ima kolesarjenje za način življenja. Dokler nisem pred leti po televiziji ob tednu mobilnosti slišala besed takratnega nizozemskega veleposlanika v Sloveniji Josa Douma. Da opaža, da je v Sloveniji takoj manj kolesarjev, ko začne deževati, kar se na Nizozemskem ne dogaja. In če je to prišlo iz ust predstavnika naroda, ki se ima za nekakšnega neuradnega ambasadorja kolesarjenja in torej tovrstnega zdravega načina življenja, potem tudi jaz ne bom mevža, sem si rekla.
Od takrat me nič ne ustavi. Ne dež, ne sneg, ne veter in ne vročinski valovi poleti. Včasih se smejim sama sebi, ko po deževni Ljubljani kolesarim kot kak podivjani Batman v pelerini, z roza šiltom in pikčasto čelado. A počutim se odlično. Ker vem, da delam nekaj dobrega zase.
Vsak dan poslušamo, kako je gibanje pomembno za naše zdravje, dobro počutje in visoko starost. In ker eni pač nismo tiste vrste, da bi tekali po bolj ali manj obljudenih travnikih in gozdnih poteh ali se zapodili v telovadnico, je zame pomembno, da se gibljem drugače. Kar zna biti celo bolj zdravo. Navsezadnje nisem zbolela niti za kakšnim hujšim prehladom že leta.
In ne gre le za to, da odkolesarim tiste pol ure dnevno v službo in nazaj, pa morda do središča mesta in nazaj. Kolesarjenje postane način življenja, spodbudi te, da začneš bolj zdravo živeti na vseh področjih. Osebno sem začela več hoditi. Zakaj bi se po nakupih odpeljala z avtomobilom, če grem lahko peš do najbližje večje trgovine? Zakaj bi se do tretjega nadstropja peljala z dvigalom, če grem lahko peš? Pa redne sprehode na Rožnik ali do Koseškega bajerja sem vključila v svoj vsakdan. Takšne malenkosti. In začela sem odkrivati zdrave alternative nekateri hrani. Pa spet ne gre za neko obsesijo z zdravim življenjem, iskanjem superživil, ki so te čase še kako priljubljena. Preprosto obogatiš življenje že s tem, ker se začneš zanimati za to, kar boš pojedel, iskati nove in nove recepte, pripravljaš bolj raznolike obroke. In zato ješ bolj zdravo. Saj se še vsi spomnimo tistih naukov iz osnovne šole o vseh skupinah živil, ki jih moramo jesti, in prehranskih piramidah, kajne?
