Matej Markovič po uspešno končanem 10-kratnem Ironmanu: Niti pomislil nisem, da bi odnehal

Ekstremni športnik in predsednik humanitarnega društva Never Give Up Matej Markovič je v Švici po 240 urah, 59 minutah in 53 sekundah uspešno zaključil tekmovanje Swissultra, 10-kratni Ironman (Deca Triatlon), in se po 38 kilometrih plavanja, 1800 kilometrih kolesarjenja in 422 kilometrih teka vrnil domov.

Plavalni in kolesarski del sta po njegovih besedah minila kar solidno, pa čeprav je tekmovalce med kolesarjenjem ujelo hudo neurje. Najtežje je bilo preteči deset maratonov, priznava Matej, ki pravi, da še ni povsem doumel, kaj je storil. "Občutki so super, a trenutno še ne morem reči, da me je ta preizkušnja kaj spremenila. Tako se ponavadi počutiš takrat, ko si še malo utrujen in je glava polna – ne toliko telo, bolj glava," pripoveduje.

Razbolele mišice in žulji na nogah

S seboj domov je prinesel razbolele mišice in žulje na nogah. "Ko začnejo odpovedovati mišice, malenkostno spremeniš način teka, to potem vpliva na žulje, zaradi žuljev spet spremeniš način teka, kar vpliva na drugo stvar ... To je kot začaran krog – ko nekaj razbremeniš, nekaj drugega obremeniš. Ampak greš krog za krogom in na koncu si na cilju."

Življenje, pravi, se zdaj počasi vrača v stare tire, neke posebne rehabilitacije ne potrebuje in tudi ne načrtuje. "Zdaj sem imel dva dni pri sebi neko ameriško snemalno ekipo, ki snema dokumentarec o meni, otroci so doma, jutri začnem že delati … Mislim, da prej, ko padeš nazaj v nek ritem, lažje je. Telo in glava bosta že imela čas, da si spočijeta."

Nikoli ni pomislil, da bi odnehal

Glede na to, da je 10-kratni Ironman ena najtežjih tekem na svetu, tako fizično kot mentalno, je Matej pričakoval, da bo celotna preizkušnja hujša. "Pričakoval sem večjo krizo, trenutke, ko se vprašaš, zakaj to delaš, morda za sekundo celo pomisliš, da bi odstopil … Pa ni prišlo do tega. Res je, da sem zaradi poškodb pomislil na to, da bom moral hoditi od starta do cilja, ampak potem glava premaga bolečino in zadeve spet stečejo, dokler se naslednjič ne ustaviš. To se ponavlja, krogi pa tečejo. In zelo sem zadovoljen, da sem mentalno dovolj močen, da sem šel čez vse te zadeve.

Da 15 tekmovalcem (11 moškim in 4 ženskam) ni bilo niti malo lahko, je ves čas skrbelo tudi vreme, zaradi katerega so morali organizatorji večkrat prekiniti tekmo. "Tega smo si vsi želeli, saj smo hoteli počitek, ki se ne bi štel v skupni čas, na žalost pa jaz v obeh takih primerih nisem mogel zaspati, telo je bil preveč utrujeno. Ko sem čez dve uri z aktivnostjo nadaljeval, sem bil še bolj utrujen, ker sem poskušal počivati na silo." Prav pri spanju, priznava, je njegova ekipa malce zgrešila taktiko, saj so prve štiri dni spali samo štiri ure in veliko nepotrebnega časa porabili za počitek, namenjen masaži ali prehrani, namesto da bi ga namenili spanju, ki je bilo ključno. Prav to je bilo po njegovih besedah najhuje: "Ko se na smrt utrujen ponoči uležeš, nato pa te po eni uri nekdo zbudi in niti slučajno ne veš, kje si, kaj se dogaja, pa moraš premagati ta trenutek, se obleči, iti ven v mrzlo, deževno noč, naprej kolesariti ali teči … Ti trenutki so v svetu ultrašporta zagotovo najtežji."

Trenutki na cilju, ki jih nihče ne more kupiti 

A na cilju, pravi, je potem vse to poplačano. "Najlepši je vsekakor zadnji krog teka, ko veš, da je konec in se ti s slovensko zastavo pridružijo vsi, ki so te spremljali ... Takrat ne moreš zadržati svojih čustev. Verjemite mi – ni ga bilo junaka, ki bi prečkal ciljno črto in ne bi jokal! To so neprecenljivi in nepozabni trenutki, ki jih dejansko ne more nihče kupiti in ki poplačajo vse trpljenje za nazaj."

Takoj po zadnjem odtečenem krogu je Matej nazdravil s svojo ekipo in si privoščil nekaj svojih malih razvad, spanca, ki ga je tako zelo potreboval, pa ni dobil. "Ko sem odšteval zadnje kroge, sem si rekel, še malo, pa se ne bom več spopadal z bolečino v kolenih, ampak na žalost potem še celo noč nisem mogel spati in sem moral vzeti protibolečinske tablete. Tako da se je zame vse skupaj končalo šele naslednje jutro, ko sem počasi vzpostavil neko normalno stanje."

Na očitke, da uničuje svoje telo, odgovarja: Vsak dela tisto, kar misli, da je prav

V cilj je pritekel oblečen v majico z motivom supermana, ki jo je dobil od svojega podpornika in zaradi katere je bil najbolj na očeh, predvsem pri otrocih. "Neki fantek mi je celo podaril figurico supermana, kar me je tako ganilo, da sem zadnjih 20 krogov tekel s tem supermanom v roki. To so takšni majhni trenutki, ki te spremenijo." Ljudem, ki so ga spremljali in spodbujali na poti, je izjemno hvaležen, saj mu njihova podpora ogromno pomeni. "Veš, da nisi sam, da delaš neko pravo stvar, da ljudje čutijo tvojo borbo ... to vsekakor pomaga."

Hkrati pa razume tudi tiste, ki mu očitajo, da na tak način le uničuje svoje telo. "Se popolnoma strinjam, na nek način to res ni zdravo za telo, ampak marsikaj v življenju ni zdravo – tudi sosedu, ki kadi, najbrž ne rečemo norec, pa čeprav si dela večjo škodo kot jaz. Vsak dela tisto, kar misli, da je prav. Jaz pač izkoriščam tisto, kar imam, kar lahko, kar me žene naprej. Mogoče se to komu zdi nerazumljivo, ampak zaradi obveznosti, ki jih imam, zelo malo treniram med letom, potem pa pač na tekmi – skupaj z glavo – poskušam iti skozi nekaj ekstremnega. Tako da ne uničujem telesa skozi leto, ga pa mogoče uničim enkrat na leto s kakšno takšno preizkušnjo," pove v smehu.

In Matej seveda ne bi bil Matej, če ne bi globoko v sebi že premleval načrtov za prihodnost. A o njih bo spregovoril, ko bo čas za to, pravi. Na vprašanje, če se nekaj takega, kot je Deca Triatlon, sploh da preseči, pa dogovori: "Vse se da preseči, ni meja in ni ovir, to dokazujemo vsako leto."

Za dober namen zbrali 4500 evrov

Kot je znano, Matej največje tekme svojega življenja ni premagoval le zase, pač pa z višjim ciljem, saj je v ozadju projekta potekalo zbiranje sredstev za socialno ogrožene družine. V ta namen je njegovo društvo s pomočjo donatorjev zbralo okoli 4500 evrov.

"To, kar sem naredil, je mogoče res velika stvar, a imel sem možnost, da kadarkoli odneham in grem domov. Mnogi ljudje v Sloveniji in po svetu, ki imajo zdravstvene, socialne ali kakšne druge deca-težave, s katerimi se vsakodnevno borijo, pa tega žal ne morejo storiti. Zato pravim, da je deca zgolj ena tekma, prava deca se pa skriva v normalnem življenju," zaključi.