Medved, ki je z Mary Poppins kot prvi Slovenec preplezal vseh 14 osemtisočakov

Začelo se je s K2 pred več kot 20 leti in končalo z Anapurno pred nekaj dnevi. Medvedu in Mary Poppins, kot alpinistoma Romanu Benetu in Nives Meroi pravi alpinistična srenja, je uspelo. Kot prvi zakonski par na svetu sta sama, brez dodatnega kisika, brez pomoči šerp, preplezala vseh 14 osemtisočakov. Padali so že omenjeni K2, ki ju je sicer k sebi spustil šele v tretjem poizkusu, padali so Manaslu, Makalu, Čo Oju, tudi mogočni kralj Everest se jima ni izmuznil. 

Katera gora je nanju pustila največji vtis? Roman je jasen: "Najbolj naju je prevzel K2. Težka gora je to, šele v tretjem poskusu naju je spustila k sebi. Vse odprave so se umaknile, midva pa sva se odločila za zadnji poskus. To je bil res najlepši dan, brez hudega mraza ali vetra, sama sva stala na vrhu. Danes si kar težko predstavljam, ker je v gorah tako veliko ljudi. Nives pravi, da so bili to najini drugi medeni tedni."

Torej ni Everest tisti kralj med gorami? "Ne, Everest je bil pravzaprav razočaranje. Ne Everest sam, gora je seveda mogočna, lepa. Ampak niz komercialnih odprav, ki se vsako leto zvrsti pod njem, daje slab občutek. Z nama je bilo takrat v baznem taboru 250 ljudi, nisva se dobro počutila. To ni najin svet, niti to ni najina gora," odpre novo temo, namreč masovno osvajanje najvišjih gorstev, ki pa zahtevajo krvav davek. Ravno pred dnevi je na najvišji gori sveta spet umrlo precej alpinistov: "Ljudje pač hodijo v hribe premalo pripravljeni. Šerpa mi je nekoč dejal, da bi na vrh nese tudi kozo, če bi mu plačal za to. Na komercialnih odpravah ni pomembno, ali so posamezniki dovolj dobro telesno in psihično pripravljeni za take višine, dajo ti kisikovo jeklenko in te zvlečejo na vrh." Kje se bo to ustavilo, če sploh? "Še nekaj let ne, mislim celo, da se bo še pospešilo. Komercialne odprave se premikajo še na druge gore," ni preveč optimističen Benet.

Kdaj pa se je pravzaprav začela zgodba z osvajanjem vseh osemtisočakov? Leta 1994, ko sta s soprogo prvič poskušala osvojiti Anapurno, ali že prej? "Začelo se je že prej. S K2, ko je bila v načrtu nova smer v severni steni. Šlo nam je dobro, prišli smo do višine 8.450 metrov. Potem pa nas je ustavila previsna stena. Gora nas pač ni spustila k sebi. Ko sem kasneje premišljeval o tem vzponu, sem ugotovil, da je celo bolje, da takrat nismo za vsako ceno rinili na vrh. Mogoče bi si malo preveč mislili, da smo bogovi. Težka smer in težka gora, če bi nam uspelo že prvič, bi zaradi uspeha morda postali prevzetni. Gora nas je takrat takoj ponižala in nam dala vedeti, kam spadamo." 

Je to večkrat težava pri alpinistih? Da precenijo svoje sposobnosti, tvegajo preveč? "Da. Alpinisti, ki plezamo v alpskem stilu, se bolj zavedamo, kje bi nas lahko čakale težave. Za naju z Nives obstaja zgolj plezanje v alpskem slogu, brez dodatnega kisika, brez pomoči od baznega tabora navzgor, nobenih pomoči šerp. Imava le en premičen šotor, ki ga po steni prestavljava po potrebi, tako da tudi fiksni tabori pri naju odpadejo. Pri naju šteje le to, da sva vrh osvojila z lastno močjo," pove in opiše, kdaj se je pravzaprav začela njuna skupna življenjska pot. "Spoznala sva se v šoli. Izvedel sem, da je v bližini punca, ki rada pleza, zato sem šel in jo poiskal. In prav Nives me je naučila prvih vozlov, sam sem bil namreč bolj divji, resda sem že od malega hodil v gore, vendar nisem obvladal pravilne tehnike. Za vse to gre zasluga soprogi." 

Pa je plezanje s partnerjem drugačno kot z nekom, s katerim človeka ne povezuje tesna življenjska nit? "Mogoče je odgovornost večja. A moram dodati, da se tako dobro poznava, da si v popolnosti zaupava, vedno veva, koliko lahko tvegava, do kod lahko greva. Mogoče je s tega vidika vse skupaj nekoliko lažje." Kdo pa se na odpravah večkrat odloči, kdaj se bosta obrnila nazaj in se odpovedala vrhu? "Človek preprosto začuti, da nekaj ne gre tako, kot bi moralo. Mogoče to pride z izkušnjami. Začutiš, kdaj se bliža nevarnost, kdaj se bo recimo sprožil plaz. Lepo je, da sva z Nives oba že bila v tem položaju, da ni le eden tisti, ki venomer sprejema odločitve. Včasih sva se zgolj spogledala, brez besed in pregovarjanj, ter ugotovila, da bo treba nazaj." 

Kdaj je v njiju dozorela odločitev, da bi kot prva zakonca poskušala osvojiti vseh 14 osemtisočakov? "Od začetka niti nisva imela takšnega namena. Najprej je bil problem v denarju, vsaka odprava namreč stane od osem do devet tisoč evrov za eno osebo. O tem sva začela razmišljati, ko se je začela tekma med ženskami, katera bo prva osvojila vseh 14 najvišjih svetovnih gora. Takrat je zgodba postala zanimiva tudi za sponzorje in sva si rekla, da bova poskusila. Lepo bi bilo zaključiti ta častni krog. Vendar pa na drugi strani midva nikoli nisva plezala zgolj klasičnih smeri, pač pa poskušala tudi nove. In zato se to hitenje nekako ni skladalo z najinim plezanjem. Ko sva imela čas in denar, sva šla v gore. Nato pa sem zbolel in vse skupaj se je ustavilo." 

Nives v knjigi Ne pustim te čakati opisuje, kako so jo leta 2009, ko sta zaradi Romanovega slabega počutja opustila vzpon na Kangčendzengo, začudeno spraševali, zakaj ni poskusila sama in ga pustila "čakati" v dolini. "Ljudje nimajo nobenega spoštovanja več do (svojega) življenja. Vseeno jim je zanj. Midva sva vedno, ampak resnično vedno izbrala življenje, brez najmanjšega pomisleka. Za naju je plezanje užitek, dopust, tudi počitnice, če hočete. Tvegati življenje za goro nima smisla. Razumem pa, da morda niso vsi takega mnenja."

Roman je zaradi bolezni skoraj umrl: "Moja bolezen je bila tiha. Bil sem le zelo utrujen, nisem vedel, kaj mi je. Šele ko sem prišel nazaj v Italijo, so zdravniki počasi diagnosticirali moje stanje. Dvakrat so mi presadili kostni mozeg, nato so se zvrstila težka leta okrevanja. A Nives se je odločila prav, ko je dejala, da se morava obrniti nazaj v dolino. Tak je najin značaj. Nikoli ne siliva v nevarnost, večkrat sva se umaknila pred vrhom zaradi slabega vremena, recimo. Do zdaj nama je to vedno rešilo življenje."

Zato ni zgolj besedičenje, ko Nives soprogovo življenjsko zmago opisuje kot njun 15. osemtisočak. " Da, in to najin najtežji osemtisočak! Meni niso dali veliko možnosti za preživetje, nisem vedel, kako se bo končalo. A bilo je pač tako kot v gorah. Nikoli ne smeš obupati. To je delovalo. Jaz nikoli nisem obupal."

Kako pa se je skozi leta spreminjal alpinizem in kako sta se z njim spreminjala vidva, ga vprašam? "Alpinizem se je generalno gledano poslabšal. Vedno več je šerp, fiksnih vrvi, plezanja s pomočjo dodatnega kisika. Vsi hočejo priti na vrh. Hočejo zmagati, ne pa izgubiti, poraz nič več ne šteje," spet preideva na probleme v tem športu. 

Pa je za alpinista večja zmaga osvojeni vrh ali pravočasna odločitev za odhod v dolino? "Vrh je zmeraj pomemben, seveda. Ko sem nazaj v baznem taboru, se zame vzpon zaključi in šele takrat razmišljam, kje sem bil in začnem uživati. Midva recimo pri slabi polovici odprav nisva priplezala na vrh v prvem poskusu. In tudi se je že zgodilo, da sva bila 30 metrov pod vrhom, pa je bila tam past in smo se vrnili. Mogoče bi nam uspelo, mogoče ne. Tako smo se pač takrat odločili. Včasih smo se odpovedali vrhu, ker smo morali pomagati pri reševanju. Na Lotseju na primer so Korejci pustili soplezalca in se vrnili v bazni tabor. Midva sva ga zjutraj našla v steni, skoraj zmrznjenega, in mu pomagala ter mu rešila življenje. Takrat sva potem poskusila en teden kasneje in osvojila vrh. Ampak odločiti se moraš, ali je bolj pomembno življenje, katerokoli, ali osvojitev vrha. Alpinizem na odpravah žal včasih potegne najslabše iz človeka. Ne najboljše, najslabše."

A kljub temu me preseneti, ko plezanje Roman opiše kot – počitnice: "V steni je težko, bičata te mraz in veter, drži. A v baznih taborih pridejo dnevi, ko je slabo vreme in si prisiljen čakati v miru. Ješ, piješ, vse skupaj je, kot bi bil v hotelu. Bereš knjige, sam s seboj si, v tišini. To je ena od najlepših stvari, kar sem jih kdaj doživel." 

Pa znamenita "sveta trojica", ko sta v samo 20 dneh preplezala na kar tri osemtisočake, Gašerbrum I in II ter Broad Peak? "Ne vem, kaj naju je gnalo. Niti nam ni bilo tako težko, dobro smo tempirali formo. Ko danes pomislim, se mi zdi kaj takega na meji mogočega. Bili smo pač mlajši, imeli smo voljo, da nam bo uspelo."

Roman Benet je prvi Slovenec, ki je preplezal vseh 14 osemtisočakov. Kako ponosen, če sploh, je na ta uspeh? "Po krvi sem pravi Slovenec, čeprav sem rojen v Italiji. In seveda dobro dene. A to ni konec, kje pa. Z Nives imava načrte za naslednjih 30 ali 40 let. V teoriji (smeh). Sanje nič ne stanejo, zato jih imava ogromno. Midva bova plezala, dokler bova lahko. Možnosti je še veliko, nove smeri naju še čakajo." In zato mu nisem zastavila tistega klasičnega vprašanja – čemu rinete v gore? Ker menim, da se pravih alpinistov tega pač ne sprašuje. 

Radovednost mi kljub vsemu ni dala miru. Od kod vzdevka Medved in Mary Poppins? "Niti sam ne vem, od kod je to prišlo. Mogoče so mene poimenovali Medved, ker sem bolj zaprt vase, introvertiran, volk samotar. Nives pa Mary Poppins, ker vedno pomaga vsem na odpravah. Ona ima vedno vse s seboj, hrano, medicinske pripomočke. Vsem priskoči na pomoč."