MI SMO FIT: Hokej je šport duha – ekipnega in tistega skozi nosnice

Sam na primer rečem, ko Barcelona izgubi: "Slabo smo igrali", pa čeprav sam pri tem nisem imel čisto nič. A tako pač je s športnimi navdušenci. Zdi se nam, da vemo več kot vedo trenerji in igralci.

Spomnim se, da so me pred pred osmimi leti povabili v hokejsko ekipo Radia Hit. In sem šel. Takrat z rolerji, ki so imeli zadaj  zavoro, s čimer sem bil verjetno edini hokejist na igrišču, ki ni razumel, da se s takšno opremo pač ne igra resnega hokeja. Opremo, tisto osnovno, sem kupil od hokejista Olimpije. Rabljeno seveda. In če vsaj malo poznate ta šport, potem veste, da se vonja po prvih nekaj minutah nikoli ne moreš več znebiti. Mislil sem, da če me že ne bodo videli, me bodo vsaj zavohali. A pod čelado na igrišču, v igri, kjer šteje vsak pak, na vonjave hitro pozabiš.

Zdaj hokej igram osem let. Nisem dober hokejist. Daleč od tega. Sem pa super rekreativec. Komaj čakam torke zvečer poleti in četrtke pozimi na ledu. Hokej je namreč igra, kjer daš vedno vse od sebe. Porabiš več energije, kot jo imaš. Kot pri kakšni računalniški igri, kjer ti ob strani stolpec kaže, da si z energijo na dnu, ti pa še vedno "borbaš".

Če sem se pred igranjem spraševal, zakaj nekdo v NHL-u trenira več ur na dan, pa potem ne more odigrati vsaj pol tekme, gre v menjavo po dveh, treh napadih, mi je bilo to hitro jasno. Danes imam seveda prave rolerje, dobro palico, vse potrebne ščitnike in čelado z mrežo. A užitek in veselje, ko prideš na igrišče, se po toliko letih ni prav nič zmanjšalo. Tisto uro in pol ne misliš na službo, na probleme. Igraš in se trudiš za ekipo. Spomnim se, da kar nekajkrat tudi stati nisem več mogel, da sem bolj kot ne rolar na svoji polovici, a veš, da s tem nekoga na igrišču bolj obremeniš in spet najdeš nekaj energije.

A ker ima teden 7 dni, hokej pa igramo enkrat tedensko, sem si našel še en šport, squash. Zjutraj, pred službo greva s kolegom na igrišče. Po 45 minutah je majica premočena, noge te komaj držijo, roka nima več prave moči pri udarcih. A zadovoljstvo ob oseh zjutraj po odigrani tekmi je neverjetno. Seveda pomaga, če zmagam. No, če sem iskren, najbolj res šteje to, da daš vse od sebe. Potem pa je, kar je. To je rekreacija.

Nekateri tečejo, drugi kolesarijo, spet tretji čas, namenjen športu, preživljajo v fitnesu. Sam sem si izbral hokej in squash. Individualni športi pač niso zame. Ko športam, nimam prostora za razmišljanje o stvareh: takrat dajem vse od sebe in vse moje misli so usmerjene v igro.

V današnjem času, ko se nam vedno nekam mudi, ko je vedno treba hiteti in ko je okoli nas vedno neka napetost, se mi zdi, da je šport nekaj, kar pravzaprav ustavi ritem. Ko je vse zelo preprosto. Igraš. In to je to.

Sam ne športam zato, da bi se pohvalil, da sem fit. Ker nisem. Za to bi moral bolj pridno skrbeti za jedilnik, se še več gibati in manj časa presedeti v pisarni. Športam zato, ker se po vsaki rekreaciji počutim bolje. Ker imam po njej vedno več energije. In bolj prazno glavo. In ker smo v letih rekreacije s soigralci postali prava klapa.

Sam sem športni navdušenec. Da bi bil športnik, bi bilo res pretirano reči. Ampak, veste kaj: saj ni važno, kaj si rečete in kako vas vidijo drugi. Važno je, da si najdete nekaj, kar vas veseli, nekaj, kjer komaj čakate, da obujete superge, rolerje ... Važno je, da športate. Ker to vedno počnete zase.