MI SMO FIT: 'Med tekom moja duša počiva, telo pa se zbuja in krepi'

Bilo je leta 2004. Na vrhnji polici so bile. Nad njimi pa ničesar. No, razen tiste tipične praznine v trgovinah vse do stropa, tam pa nekakšna posebna usmerjena luč, ki jih je prikazala še bolj veličastne. Nisem razumel, zakaj tako visoko, celo tako visoko, da jih nihče ni mogel doseči, tudi resnično velik možakar. Morda so se bali, da bi jih kdo ukradel, si jih s svetlobno hitrostjo obul in odtekel svoj najbolj razburljivi tek v življenju.

Stopil sem na kovinsko polico pod njimi, se z drugo nogo odrinil, odskočil in jih zagrabil s konicami prstov. Bile so moje. In sem šel, s svetlobno hitrostjo na svoj najbolj razburljivi tek v življenju. To so bile moje prve tekaške superge v mojem življenju. In takrat se še nisem zavedal, kako ga bodo zaznamovale.

13 let je od takrat, jaz pa še vedno tečem. Zakaj? Ker takrat vse ugasne, ker takrat obstajam samo jaz. Vse skrbi, vsi dvomi, vsi strahovi, vse neizrečene stvari v meni obmolknejo in, kako bi se izrazil, “izparijo skozi pot". Med tekom moja duša počiva oziroma se razvija. Telo pa se zbuja in krepi.

Prva štiri leta nisem dojel, kaj mi tek dejansko daje. Šele ko sem imel prvo zimsko tekaško spanje, ko sem se prvič ustavil za dva meseca, sem spoznal, kako pomemben je zame vsak pretečeni meter. Bil sem utrujen, živčen, neskoncentriran … prvič me je dnevni delovni ritem, dnevni stres potisnil v kot. Tisti dan, potisnjen v kotu, sem se odločil. Ne bom se več ustavil. In se nisem. Zima, pomlad, poletje, jesen. Jaz tečem. So sicer dnevi, ko resnično nimaš volje in iščeš nešteto razlogov, zakaj danes ne bi obul superg. A ravno takrat narediš razliko. Ob takih dnevih ti tek največ da, te opomni, zakaj tečeš. In ravno na tak dan sem ugotovil še nekaj. Da mi najbolj paše tek po dežju. Tisti dan je šlo vse narobe, dobesedno vse. Kot edino svetlo točko dneva sem si zamislil večerni tek ... Pride večer, pride trenutek za tek in pogledam skozi okno. Naliv. Močan naliv. Črno nebo … Globoko sem vdihnil, si obul superge in sem šel. To sta bili dve najboljši tekaški uri do tedaj. Od takrat vsakič, ko dežuje, tečem ... Ko pridem domov, sem PREROJEN. In samo po dežju tečem brez glasbe :)

Kdo bi si mislil, da mi bodo tiste tekaške superge pomagale pri uresničitvi enih mojih največjih sanj. Da bi lahko ljudem spremenil življenja na boljše. Ja, ravno zaradi tistih dragih superg na najvišji polici so nastali Mali koraki za velik cilj. Do zdaj smo zbrali že 321.295 evrov. Zgradili smo prvi celostni center za otroke z Downovim sindromom, pomagali otrokom z avtističnimi motnjami s posebnimi prehranskimi terapijami. Zadnja tri leta pa plačujemo okoli 80 socialno ogroženim družinam z majhnimi otroki vse položnice.

Ob teku sem se naučil ene zelo pomembne stvari. Da so meje umskega in fizičnega napora samo v glavah. Če se ne omejiš, meje ni. Človeško telo je zmožno nepredstavljivih naporov. Ko sem prvič pretekel do zastavljenega cilja, sem ugotovil, da je bila dosega cilja samo razlog, da si postavim novega. In to počnem vsak dan.

Pa samo teči sem hotel :)

P. S.: Superg nisem ukradel :) Med svetlobno hitrostnim tekom sem se ustavil na blagajni, zapravil celotno študentsko plačo in odtekel naprej.