Tako sta se v glavi začeli boriti dve ideji in prevladala je tale abstinenčna. V Logarsko dolino sem šel na izlet že dvakrat in tretjič dejansko hočem rezultat. Dvomil sem, da bi ga bil sposoben, ker bi se verjetno moral lotiti nekako planiranega treninga vsaj kaka dva meseca prej. In ker dandanes nobena stvar ni več zastonj, je zmagala Parenzana. OK, če sem povsem pošten, ne samo zato, ker je bila zastonj. Veliko je pripomogla tudi trasa, kjer še nisem tekel in ki je po pripovedovanju čudovita.
V soboto se mi je med jutranjim tekom pojavila dilema, kaj obuti. Stare "razlupane" superge, kjer je podplat že precej tanek, kar bo na makadamu Parenzane znalo biti težavno, ali bolj "krampaste" adidaske z goretexom. Glede na vremensko napoved je kazalo, da goretex nekako ni najboljša ideja. Bom še malo premislil. Zvečer je bilo treba pripraviti še malo hrane. V multipraktik sem vrgel pločevinko fižola, pločevinko tune, žlico tahinija, limonin sok in nekaj začimb. Ravno prav mase za štiri tortilje, kamor sem dodal še izkoščičene olive. Poleg tega še nekaj banan, breskev in "študent futra". Sicer so zagotovili, da bodo okrepčevalnice na vsakih pet kilometrov, ampak sem vseeno mislil zatlačiti v pas dve vrečki "študent futra" za vsak slučaj.
Ura je zvonila ob 2:00, ker je bil ob 3:00 planiran odhod. Sledil je klasičen obred praznjenja črevesja, če se nekoliko poetično izrazim. Za zajtrk zelenjavni smoothie s proteini. Polovica ga je šlo v termovko za po tekmi. Zmetal sem še cunje v torbo in v končni fazi vendarle vzel goretex superge. Zajc in Katja sta nekoliko zamudila, ker sta izgubila neko vzmet, ko sta razstavljala Katjino kolo. Punca po zaključeni ultri očitno hoče še malo kolesariti. V Livade smo se pripeljali okrog petih. Ljudi je bilo malo, saj so imele krajše razdalje štart kasneje. Na ultramaratonski razdalji nas je bilo vsega 25 prijavljenih. Dvignili smo štartne številke, opravili še obisk dixija, ki je bil ob tako zgodnji uri še deviško čist. Ker smo se z avtobusom peljali do Portoroža, kjer je bil ob 7:00 start, sem pojedel dve tortilji in vzel eno banano s seboj za tik pred štartom.
Pred štartom nas je nagovoril še piranski župan, ki je potem dal tudi znak za štart. Zapičil se je v mojo majico "Mali koraki za velik cilj", kar je potem izkoristila še neka hrvaška sport TV ali nekaj takega in sem moral razlagati pomen napisa. Tako, da je šel glas naše službene dobrodelne akcije očitno še prek meje.
S štarta smo se seveda zagnali, kot da bi šlo za tek do naslednjega ovinka. Zajc in Hrvat Radojković sta bila klasa zase in sta potegnila tako, da ju kmalu ni bilo več videti. Za njima se je naredila skupinica osmih tekačev, potem jaz v spoštljivi razdalji lepo sam in za menoj še preostali. Nekako mi ni bilo do čvekanja, ker sem si na telefon naložil kopico podcastov, ki jih je bilo treba še poslušati. Do slovensko-hrvaške meje je šlo kar precej hitro. Tri od skupinice osmih sem pustil za seboj že do meje, četrti je odpadel v klancu proti Kanegri. Ko smo pritekli do ceste, ki se spusti do Kanegre, smo zavili navzgor, čeprav gre Parenzana naprej proti Savudriji. Še dobro, da je bil sredi ceste snemalec, saj bi jo jaz lepo mahal naprej. Nato smo tekli ob cesti Sečovlje - Savudrija. Po cesti sem se peljal že stokrat, a nikoli nisem opazil, da je za vrsto grmovja vzporedna potka. Ko smo prečkali avtocesto, smo zavili desno na kolovoz proti Bujam. Za menoj je bilo že cca 18 km, okrepčevalnice so bile lepo založene z vodo, neko "cukrasto" pijačo, bananami. Na vsaki sem jedel in pil, poleg tega sem nekako na vsakih 10 km tudi dotočil svoj bidon. Izkušnja s pomanjkanjem vode na zadnji Logarski je bila dobra šola. Tako sem sicer nosil s seboj malo odvečne teže, a vseeno ... Bolje to, kot ostati sredi ceste s suhimi usti. Vreme je bilo sončno in temu primerne so bile tudi temperature. Na okrepčevalnici nekje okoli 20. km sem dohitel še Katjo, ki je potem ostala zadaj. Do Buj ni bilo več daleč. Štarta maratoncev sicer ne bom ujel, bom pa verjetno kasneje dohitel tiste najpočasnejše, sem si mislil.
Tik pred Bujami sem dohitel še enega iz skupine, ki je bila pred menoj. Mislim, da mu je bilo ime Ivan. Glede na to, da se je kar na enkrat pokazal pred menoj, je imel verjetno postanek v grmovju. Na okrepčevalnici sem vzel nekaj jabolčnega štrudla in ga pojedel med potjo. Pri zavezovanju superg mi je Ivan pobegnil kakih 100 metrov naprej, a sem ga dohitel in tudi prehitel, v klanec od Buj proti Momljanu. Ko se je klanec obrnil navzdol, sva mesti zamenjala. Tek po klancu navzdol ni ravno ena izmed mojih najljubših oblik rekreacije. Tako sva tekla v razmaku kakih 50 metrov po cesti, ko so nama iz zidanice na hribčku začeli nekaj vpiti. Jaz sicer nisem slišal, ker sem imel slušalke. Ivan se je ustavil in očitno je bilo, da bi morala narediti ovinek mimo zidanice. Tako sem bil spet jaz 50 metrov spredaj. Pri zidanici sem si na hitro zbasal v usta dve rezini pršuta. Visoke temperature za tek pač povzročijo kopnenje zalog natrija in pršut je bil kot nalašč za obnavljanje zalog.
Sledila je "zanka okoli Momljana", ki se je marsikomu zdela povsem nepotrebna. Precej strm klanec v obe smeri in dobro založena okrepčevalnica spet pri neki zidanici. Večje postojanke so bile založene povsem v skladu z imenom teka. Se je kar dobilo kaj za pojesti in popiti. Kot del proge je bil celo skok čez potok, kjer so se spet zelo dobro obnesle moje goretex superge, ker potok ni bil ravno najožji. Potem pa smo zagrizli kolena v klanec in po nekih stopnicah, dokler se nismo vrnili nazaj na bolj prijazno podlago. Tu sem že prehitel kar nekaj tekačev, ki so štartali na maratonski razdalji.
Za seboj sem imel že 42 km, ko se je južno od vasi Tribanj začela precej moreče dolga ravnina, ki se je ves čas blago vzpenjala. Ura je bila okrog 11, sonce je pripekalo in nikjer nobene sence. Oči so me pekle od potu, saj se je tudi veter nekako čudno obrnil oziroma ponehal, tako da je teklo v potokih. Tudi makadamska podlaga je bila polna malo večjih kamnov, tako da sem moral biti ves čas precej pozoren, kam sem stopil. In da ne omenjam količine istrskega peska, ki se mi je vztrajno nabiral v čevlju. Razmišljal sem že, da bi bil čas, da se ustavim in to stresem ven, a nisem bil prepričan, da bi se mi v tisti pripeki dalo vstati in matrati dalje. Tako sem se sprijaznil s še nekaj kilometri refleksne masaže stopal. Moreča ravnina se je počasi končala in približeval sem se Grožnjanu. Tu je bil štart tekačev na 21 km, kar je pomenilo, da imam še 21 km do konca. Na okrepčevalnici sem si privoščil še celo malo umivanja, ker so premogli celo vodovod tam pri nekem kravjem napajalniku.
Skozi Grožnjan so progo speljali tako, da je šla po mojem mnenju skozi čisto vse ulice v mestu. In te ulice so "tlakovane" s kamenjem razno raznih oblik in velikosti, tako da se teči praktično ni dalo. Ko sem prišel iz mesta, sem tekel po široki makadamski poti, ki se je začela spuščati, nakar sem slišal, da nekdo nekaj vpije za mano. Zaradi slušalk nisem slišal, kaj. Ko sem se obrnil in snel slušalke, mi je eden od tekačev z maratonske razdalje vpil: "Ne dol, ampak v hrib!" Če ne bi bilo njega, ne vem, kje bi končal, ker sem pot zgrešil sto na uro. Ko sem zakorakal v klanec, me je v mišico leve noge tik nad kolenom zagrabil nek čuden krč. Sicer je takoj popustil, ampak neka čudna bolečina je ostala in je bila potem vse do cilja na momente precej zoprna. Je bilo pa zanimivo, da je bilo lažje teči kot hitro hoditi.
Od Grožnjana do cilja v Livadah je bil najlepši del proge, saj gre skozi gozd in preko kar nekaj mostov s čudovitim razgledom. Kakih 14 km pred ciljem sem dohitel še eno hrvaško tekačico, ki je bila pred menoj in je hodila proti okrepčevalnici. Spet sem si zbasal v usta nekaj pršuta in sira in "odbrzel" dalje. Tempo je bil seveda precej daleč od brzenja. Na ravninah sem vsake toliko časa malo preveril nazaj, kje je ostala tekačica, ki sem jo prehitel, a je ni bilo nikjer. Super. Sem pridobil še eno mesto. Ja, pa kaj še! Kakih osem km pred ciljem je iznenada priletela mimo mene, kot da bi pravkar začela z dirko. Nič mi ni bilo jasno. V zadnjih osmih kilometrih me je prehitela za pet minut. Kasneje so mi povedali, da je to neka zagrebška atletinja, ki teče maraton krepko pod tremi urami, tako da je bil tudi moj ego potolažen.
Do cilja sem šel potem lepo v zmernem tempu. Vmes sem si še celo stresel pesek iz čevlja. V cilj sem prišel po 6 urah in 25 minutah, kar je bil zelo spodoben čas in prišel celo do 6. mesta. Zajc je bil seveda že zdavnaj v cilju, Katja pa je prišla kakih deset minut za menoj. Kakega epskega trpljenja na progi niti ni bilo, zato je zapis verjetno bolj suhoparen kot ne. Počakali smo še na podelitev in se potem pobrali proti domu. Doma je bila na vrsti sanacija. 15 minut ležanja v banji z mrzlo vodo, potem nekaj časa ležanja na hrbtu z nogami v zrak, da je odtekla vse tista nesnaga, ki se je v njih nabrala. Za konec še malo konjske masti in mislim, da bi moralo biti vse OK.
