Gibanje je del mene že, odkar pomnim. Kot majhna deklica sem brez pomislekov plezala po drevesih in čez vse ovire, ki so mi prišle na pot. Toliko let pozneje gre predvsem za premagovanje samega sebe, tako fizično kot mentalno. Gre za postavljanje vedno novih in višjih meja. Gibanje je moje življenje, ki me osvobaja meja vsakdanjega življenja. Sem zelo radovedna, rada preizkušam vedno nove športne aktivnosti. Hitro sem spoznala, da se prav vse aktivnosti med seboj povezujejo.
Vse se je začelo s tekom. Kot študentka brez denarja sem potrebovala nekaj, s čimer bom vsaj za kratek čas ubežala knjigam in večurnemu sedenju v učilnicah fakultete. Tek je bil takrat naravna in tudi najcenejša izbira. Kmalu za tem sem se udeležila prvega pol maratona. Od takrat sem jih pretekla okrog dvajset. Tek je zdaj le eden od mnogih aktivnosti. Je bolj za zraven, z njim skrbim zgolj za neko osnovno kondicijo. Veliko raje kot zgolj nabijanje kilometrov po ravnem si privoščim tek na Šmarno goro, Sveti Jakob nad Medvodami ali Krim. Tekaška oprema je skupaj s plezalno vedno v prtljažniku mojega avtomobila. Za usklajevanje napornega novinarskega delovnika s treningi je sicer potrebna dobra organiziranost, vendar se vse da. Pozimi tako zvečer tečem na Šmarno in treniram na umetni plezalni steni, na plastiki, kot radi rečemo v žargonu. Pa morda kakšen sončen plezalni vikend na Primorskem. Poleti, ko so dnevi daljši, pa se tudi po službi odpravimo v kakšno manjše plezališče v naravo.
Pogoste se vprašam, zakaj mi je plezanje tako pomembno, zakaj me vznemirja? Iskanje kombinacije najbolj optimalnih gibov in rahla bolečina v plezalkah je resnično nekaj, ob čemer stres kar izpuhti iz telesa. Ni le meditacija v naravi, je soočanje s samim seboj, premagovanje strahu in perfekcija v gibanju nekje visoko nad tlemi. Višina v resnici ni bila nikoli človeku naravna. Prav to je tisto, kar buri mojo domišljijo. Da premagam strah pred nečim, kar ni naravno zame. Da rešim uganko smeri ali bolderja, da najdem tisto popolno kombinacijo gibov, tisto popolno linijo plezanja, ki daje občutek peresne lahkotnosti. Da obvladam lahkotnost gibanja in ravnotežja mojega telesa. V steni sem pomembna samo jaz in obvladovanje mojega uma, strahu.
Povsem drugačen pristop pa je potreben pri športnem jahanju. Tukaj gre za odnos, za usklajeno delovanje med mano in konjem. Ni le fizično naporno, najti morata sožitje in harmonijo v gibanju. Je veliko zahtevnejše kot zgolj recimo tek. Šele ko jahač in konj najdeta to sožitje, skupen jezik, jahanje postane pravi užitek. In postane veliko več kot zgolj rekreacija. Obvladati vso surovo moč pod seboj, galopiranje med travniki in njivami, to je zagotovo eden najbolj edinstvenih užitkov, ki jih človek lahko kadarkoli izkusi.
Naj bo to tek, plezanje ali jahanje ali kar koli drugega, vsak šport, s katerim se ukvarjam, je edinstven. Prav iz te raznolikosti v gibanju sem se naučila, kaj vse sta moje telo, pa tudi um sposobna. Spremenila sem način razmišljanja in gledanja na svet. In ne glede na to, kaj počnem, je gibanje zame neke vrste sproščanje, meditacija. Pa naj se to sliši še kako klišejsko. To je čas, ko sem sama seboj, grem v svoj svet, si zbistrim misli in pozabim na vse. Priznam, sem odvisnica. Ne morem brez svoje dnevne doze športa. Pomaga mi, ko sem pod stresom, ko sem slabe volje ali ko sem žalostna. Brez miganja pa ne gre niti na dopustu. Preden se odpravim na daljše potovanje, se na mojem seznamu znajde vedno tudi nekaj, kaj bom lahko tam počela. Še najraje pa nekaj, česar doma ne morem. Se potapljam in hodim na daljše gorske trekinge in pohode.
Biti fit zame ne pomeni le izgledati dobro, pomeni predvsem počutiti se dobro, biti zdrav in imeti se dobro.
KOMENTARJI (13)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.