Motnje hranjenja: ko želja po izklesanem telesu postane smrtno nevarna

Sodobna zahodna družba in kultura sta preokupirani s telesnim videzom, zato se pojavljajo različne shujševalne diete, ki ponujajo hitre in kratkoročne učinke. Vitkost je postala pomembna vrednota in neke vrste ideal, ki ga je treba doseči. Medijske podobe favorizirajo izklesano žensko in moško telo, mladost, idealne mere in popolnost, saj naj bi prav to prineslo nekakšno zadovoljstvo in srečo v življenju.

Prav tako v sodobnem času beležimo porast že znanih oblik motenj hranjenja, pa tudi pojav novih, ki so značilne predvsem za 21. stoletje. Predstavila nam jih je Anja Murovec, prostovoljka društva Svetovalni svet, ki se ukvarja z osebami, ujetimi v začaran krog hrane in diete.

Izraz motnje hranjenja po njenih besedah zajema širok spekter različnih simptomov vedenja, povezanega s hrano. Osnovna klasifikacija motnje hranjenja deli v pet glavnih skupin, in sicer anoreksijo, bulimijo, kompulzivno prenajedanje, bigoreksijo in ortoreksijo. Prve tri motnje so znane že dlje časa, zadnji dve pa sta bili registrirani šele pred kratkim. "Pomembno je poudariti, da v praksi pri motnjah hranjenja zelo pogosto ne gre za zgolj eno obliko motnje, ampak se te prepletajo in prekrivajo, lahko tudi prehajajo iz ene oblike v drugo. Oseba z anoreksijo ima tako pogosto obdobje, ko svoje vedenje opravičuje s skrbnostjo glede zdrave prehrane, oseba z bulimijo ima lahko obdobje stradanja in podobno. Številni strokovnjaki menijo, da ne gre za pet povsem ločenih, ampak eno obliko motnje hranjenja, ki ima številne variacije, ki so odvisne od posameznika."

Anoreksija: najekstremnejša, najnevarnejša in najbolj smrtna oblika motnje hranjenja

Anoreksija (anorexia nervosa) je najstarejša znana motnja hranjenja, ki v dobesednem pomenu pomeni "izguba apetita". Takšna interpretacija je napačna, saj osebe z anoreksijo v resnici ne izgubijo apetita, temveč tega namerno nadzirajo, zaradi česar imajo občutek nadzora. Ta oblika se pojavi najbolj zgodaj, lahko že pri otrocih, značilna pa je za obdobje mladostništva. Je najekstremnejša, najnevarnejša in najbolj smrtna oblika motnje hranjenja. Zaradi fizičnih posledic stradanja in podhranjenosti umre kar 20 % bolnikov.

Problem anoreksije je, da se pogosto začne s čisto običajnim, na videz nedolžnim hujšanjem, ki je pogosto povezano s telesnimi spremembami v puberteti, ko se dekleta začnejo razvijati v ženske in naravno pridobijo nekaj kilogramov. Prav tako se za hujšanje lahko odločijo odrasle ženske, ki so nezadovoljne s svojo telesno podobo in želijo na primer shujšati pred poletjem, izgubiti le nekaj odvečnih kilogramov, ali pa svojo težo prilagoditi različnim tabelam, ki sporočajo idealne vrednosti. Posebej je treba poudariti, da anoreksija ni zgolj ženska bolezen in da zanjo pogosto obolevajo tudi moški, saj kultura in družba vse bolj narekujeta tudi pomen privlačnosti moškega telesa.

Simptomi anoreksije so zavračanje hrane, stradanje in hujšanje, ki je progresivno, kar pomeni, da oseba na začetku izgubi le nekaj kilogramov, saj je prepričana, da bo tako bolj zadovoljna. Kasneje pride do izgube nadzora in oseba prične izgubljati vedno več kilogramov, odklanjanje hrane dobi psihološki pomen nadzora nad telesom in posredno nadzora nad življenjem. Značilna je za osebe z nizko samopodobo in z nizkim samospoštovanjem, ki hrano uporabljajo kot sredstvo za izražanje notranje stiske. Oseba z anoreksijo se običajno tudi oddalji od drugih, izgubi interes za aktivnosti, ki jih je prej rada počela, zmanjša spanje in počitek ter pretirano telovadi. Posledice anoreksije so najpogosteje izrazito prenizka telesna teža, pri ženskah izguba menstruacije, izpadanje las, zmanjšana kostna gostota, osteoporoza, neplodnost in v končni fazi tudi smrt.

Bulimija: ko ves čas, energijo in napor usmerjamo v hrano

Bulimija (bulimia nervosa) v dobesednem pomenu pomeni "volčja lakota", saj je za osebe z bulimijo značilno uživanje ekstremnih količin hrane. Takšna lakota ni fizičnega, temveč psihološkega izvora in povzroča epizode prenajedanja, ki se dogajajo večkrat dnevno. Da bi se oseba izognila neželenim posledicam takšnega hranjenja, prične namerno bruhati, jemati odvajala, stradati ali pa postane fizično aktivna. Ta oblika se pojavi nekoliko kasneje kot anoreksija, najpogosteje na prehodu iz mladostništva v odraslost in je bistveno bolj razširjena kot anoreksija in za okolico pogosto ostane skrita.

Epizode prenajedanja pri bulimiji vedno spremljajo intenzivna čustva sramu in krivde, sovraštva do samega sebe in občutka izgube kontrole nad količino zaužite hrane. Osebe se navzven trudijo prikriti svoje težave, zaradi česar je bulimija najbolj izolirajoča in sramotna izmed vseh motenj hranjenja. Od obolele osebe zahteva ogromno energije, časa in napora, ki ga ta ne usmeri zgolj v uživanje, ampak tudi v nakupovanje, pripravo in razmišljanje o hrani. Je manj smrtna kot anoreksija, saj imajo osebe z bulimijo pogosto normalno telesno težo in fizično niso podhranjene.

Posledice bulimije so lahko razjede sluznice požiralnika, razvoj kariesa, poškodbe ali izpadanje zob zaradi želodčne kisline, pa tudi popuščanje mišice zapiralke, ki loči želodec od požiralnika, ki ne opravlja več svoje funkcije.

Kompulzivno prenajedanje: izražanje čustev prek hrane

Kompulzivno prenajedanje (compulsive overeating) pomeni uživanje velikih količin hrane naenkrat, čemur sledijo občutki tesnobe in krivde. Zanjo naj bi trpelo precej več obolelih kot za predhodnima dvema motnjama, prav tako naj bi bil zanjo značilen večji odstotek moških. Osebe s kompulzivnim prenajedanjem čutijo lakoto in prisiljenost k hranjenju tudi takrat, ko fizično niso zares lačne. Hrana postane orodje izražanja notranjih občutkov strahu, osamljenosti, jeze, agresije, bolečine ali težav v medosebnih odnosih.

Osebe, ki se kompulzivno prenajedajo, imajo pogosto povečano telesno težo, zaradi česar se počutijo požrešne, debele in slabe, čeprav to v resnici niso. S hrano izražajo čustva, ki si jih v resnici ne upajo izraziti, pri čemer gre lahko za potlačena čustva, ki jih oseba ne more predelati na zavestni ravni (npr. občutek ranljivosti, strah pred spolnostjo, kar z močnim telesom prikrivajo).

Glavna posledica kompulzivnega prenajedanja je previsoka telesna teža, ki nadalje vpliva na razvoj nizke samopodobe in posledično težav na duševnem področju, kot so stereotipi in posmehovanje okolice, izolacija, umik vase, tesnoba in depresija.  Pomembno je opozoriti tudi, da hrana lahko postane odvisnost, zato osebe s kompulzivnim prenajedanjem posegajo predvsem po prečiščenih ogljikovih hidratih, kot so sladkor in živila iz bele moke, zato se pri odrekanju pojavi abstinenčna kriza, zaradi česar je začaran krog še težje prekiniti.

Bigoreksija: ko mišice nikoli niso dovolj velike

Bigoreksija (bigorexia nervosa) pomeni obsedenost z mišičastim telesom. Značilna je za moške z nizko samopodobo in občutkom nizkega nadzora nad življenjem. Običajno se začne v poznem mladostniškem obdobju s preprosto odločitvijo – kot pri anoreksiji, da bi naredili nekaj za svoje telo. Sprva gre običajno za pogoste obiske fitnesa, temu pa sledi sprememba diete z izrazito povečanim vnosom beljakovin.

Intenzivna telesna vadba in povečan vnos beljakovin običajno ne prineseta zadovoljstva, zato osebe z bigoreksijo pogosto pričnejo zlorabljati anabolne steroide, ki povečujejo mišično maso. Življenje popolnoma podredijo režimu prehrane in telesne vadbe, tudi v primeru, ko pride do poškodbe telesa. Hrano pripravljajo same, saj tako pridobijo popoln nadzor nad količino in sestavo hrane. V situacijah, ko nadzor nad hrano ni mogoč ali telesne aktivnosti ne morejo izvajati, čutijo izjemen stres in tesnobo.

Posledice bigoreksije so povezane s pretirano telesno aktivnostjo in zlorabo anabolnih steroidov, pa tudi motene telesne samopodobe. Pogosto se pojavijo motnje erektilne funkcije, agresija, ginekomastija, akne in depresija. Na duševnem področju se pojavi mišična dismorfija, kar pomeni popačeno podobo lastnih mišic.

Ortoreksija: hrana je razdeljena na 'čisto' in 'umazano'

Ortoreksija (ortorexia nervosa) pomeni obsedenost z zdravo biološko neoporečno hrano. Zdravo prehranjevanje je sodobni trend, ki za osebe z ortoreksijo postane simbolnega pomena. Pojavi se preokupiranost z zdravo hrano, pri čemer gre za progresivno izločanje živil, ki naj bi domnevno škodovala zdravju, tako da na koncu na seznamu neprepovedanih živil ne ostane skoraj nič več.

Tako kot anoreksija in bigoreksija se tudi ortoreksija pogosto začne z nedolžno odločitvijo izboljšati svoje prehranjevalne navade. Oseba se običajno odloči, da bo začela jesti bolj zdravo in z jedilnika počasi začne izločati živila, ki naj bi bila nezdrava ter jih označi za prepovedana. Sprva gre običajno za sladkor, nezdrave maščobe, hitro prehrano in ogljikove hidrate. Ker pa takšna redukcija ne prinese zadovoljstva, oseba nadaljuje z izločanjem ostalih skupin živil, saj je za vsako mogoče najti argumente, ki kažejo na škodljivost.

Osebe z ortoreksijo ukvarjanju z zdravo prehrano posvetijo večino svojega časa, saj skrbijo za izbor, nabavo, pripravo in uživanje zgolj neoporečne hrane, ki jo označujejo za "čisto". V primeru, ko takšne hrane ne morejo zaužiti, občutijo strah, stres in tesnobo, v primeru uživanja "prepovedane" hrane pa se počutijo "onesnažene" ter imajo občutek izgube nadzora.

Posledice ortoreksije so podobne posledicam anoreksije, pri čemer je razlika v tem, da osebe z ortoreksijo ne hujšajo namerno in nimajo motene telesne sheme. Običajno pride do izrazite podhranjenosti zaradi pomanjkanja vitaminov in mineralov, dehidracije, izgube menstruacije, zmanjšanje kostne gostote, pa tudi izolacije, osamljenosti in depresije.

Kako pomagati ljudem z motnjami hranjenja?

Kljub številnim telesnim posledicam so motnje hranjenja duševne bolezni, zato jih je kot take treba obravnavati. Na tem področju obstajajo različne oblike pomoči. Zdravljenje je dolgotrajen proces, ki se osredotoča tako na fiziološke kot psihološke posledice motnje, še pojasnjuje Murovčeva.

Najbolj razširjena oblika pomoči je po njenih besedah individualno svetovanje, ki ga izvaja strokovno usposobljena oseba. "Preko svetovalnega pogovora oseba začne prepoznavati svoja čustva in razumeti povezavo med neizraženimi čustvi in vedenjem. Analizira vzroke in škodljive vedenjske vzorce, oblikuje nove, bolj konstruktivne načine soočanja s čustvi ter najde nove načine in mehanizme nadzora nad svojim življenjem. Proces zdravljenja traja več let, saj gre za spreminjanje odnosa do sebe, drugih in življenja na splošno. V skrajnih primerih, ko je zaradi fizičnih posledic ogroženo življenje, je potrebno bolnišnično zdravljenje, dokler oseba ni izven življenjske nevarnosti."