Na znamenitega El Capitana brez dodatnega varovanja: 'Strah je vodič, ki ti pove, ali si na nekaj pripravljen ali ne'

Alex Honnold je 32-letni Američan in velja za enega najbolj drznih plezalcev naše dobe. To, kar počne, je za večino čista norost, zanj pa zgolj izziv. Junija letos je po večletnih pripravah brez dodatnega varovanja (torej brez plezalske vrvi in pasu, le v plezalkah in z vrečko magnezija) preplezal 900-metrsko steno znamenitega El Capitana.

Smer, ki se imenuje Freerider, je sicer najlažja v tej veliki steni, ampak še vedno izjemno težka. Za podvig je potreboval točno tri ure in 56 minut in s tem je postal prvi človek, ki mu je to uspelo. Ogromno granitno steno, ki ob vstopu v nacionalni park Yosemite ne pusti ravnodušnega prav nobenega obiskovalca, plezalci ljubkovalno imenujejo tudi El Cap. In verjetno ga ni ljubitelja vertikale, ki si je ne bi želel preplezati. Zaradi svoje popolnosti so ji nekateri nadeli naziv najlepše stene na svetu. In prav ameriški park Yosemite je Alexov drugi dom. Zadnjih 11 let namreč živi v kombiju, s katerim se premika po Ameriki in išče najbolj primerne točke za plezanje.

Marsikoga zanima, kako se psihološko pripravlja na takšno plezanje. Najtežji trenutek je tisti, ko zapusti tla. Takrat ni več poti nazaj in vsaka napaka bi ga lahko stala življenja. Tudi zato ga njegovi glavni sponzorji želijo prepričati, da preneha s tem ekstremnim plezanjem. Sam pravi, da je med plezanjem popolnoma prazen, v steni zgolj izvaja neko rutino, plezalsko koreografijo, kot jo je poimenoval. Vsak gib, vsak centimeter stene namreč pozna tako dobro, da jo zna na pamet, tudi če bi ga zbudili sredi noči.

Alex Honnold je obiskal mednarodni gorniški festival v italijanskem Briksnu. Z njim se je tam pogovarjala Svetova novinarka Tadeja Magdič.

Pravite, da v plezanju igrate zelo majhno vlogo, je pa zagotovo soliranje precej edinstven način. Kako ste se ga lotili?

Soliranje (to je plezanje brez dodatnega varovanja) splošna javnost zelo hitro dojame, razume. Vidiš sliko plezalca, ki je sam v steni in si rečeš, to je videti noro. Lahko je razumeti in čutiti ta strah. Smer (Freerider) je bila verjetno najtežja, ki sem jo kadar koli preplezal. Že zato, ker se ta trenutek ne spomnim ničesar bolj navdihujočega. Vedel sem, da če bom kadar koli soliral El Capitana, ne bom nikoli bolje pripravljen kot tisti trenutek. Vprašanje je bilo ali bom storil to sedaj ali nikoli. Najtežji del plezanja soliranja El Capa je bila ta mentalna priprava in prepričanje, da je to sploh mogoče. To, da sem dejansko zapustil trdna tla. To seveda pomeni, vsa energija in čas, ki sem ju porabil, da sem se pripravil na ta podvig in dejansko začel verjeti, da je to mogoče.

National Geographic je o njem posnel tudi dokumentarni film, premiera bo v prihajajočih mesecih. Vam je medijska pozornost, ki ste je deležni tukaj in po svetu, všeč?

Všeč mi je, da mi ni treba delati v pisarni. Rad plezam ves čas, všeč mi je, da je moj delovni dan tak, kot je ta. Da grem na sprehod po takšnem lepem okolju, kot je ta in da se pogovarjam o plezanju.

Pri plezanju ima najraje tisti občutek, ko premagaš nemogoče, da narediš nekaj, za kar si bil prepričan, da ti ne bo nikoli uspelo. Sam zase pravi, da recimo pred desetimi leti mentalno ne bi bil sposoben biti osredotočen štiri ure v steni. Kaj pa strah?

Mislim, da je strah dober spremljevalec in vodič. Če se nečesa bojiš, potem verjetno nisi pripravljen za to stvar in je morda bolje, da se je ne lotiš. In mene je bilo dolga leta strah. El Capa sem gledal, a me je bilo strah, ko sem pomislil, da bi ga plezal. Vedno se mi je zdel enostavno prevelik. Strah je vodič, ki ti pove, ali si na nekaj pripravljen ali ne.

In kako se soočite s trenutkom strahu v steni?

Navadno se poskušam že tako pripraviti, da me ni strah v steni, ko soliram smeri. Z dobro pripravo se prepričaš, da te potem ni strah med podvigom. Ko pa vseeno pride do takšnega trenutka in me postane strah, potem pa mi ne preostane drugega kot ... naredim globok vdih, se sprostim, poskusim se soočiti s tem. Ni pa neke magične formule.