Ob 50-letnici slovensko-hrvaške naveze: 'Zaradi alpinizma se zavedam, kako dragocen dar je življenje'

Viki Grošelj in Stipe Božić, ki tvorita slovito slovensko-hrvaško alpinistično navezo, praznujeta 50-letnico ukvarjanja z alpinizmom. Njuna skupna zgodba je preživela razpad nekdanje skupne države, na poti sta doživela izjemne uspehe, pa tudi hude tragedije - na odpravah sta izgubila kar sedem soplezalcev. "Najina zgodba je veličastna prispodoba življenja samega," ob tem pravi Grošelj.

Trenutno uporabljate Adobe Flash Player verzije 8.

Za napredno uporabo našega novega predvajalnika priporočamo Adobe Flash Player 9, ki omogoča celozaslonski ogled in najboljšo kvaliteto videa.
Priporočamo najnovejšo različico Adobe Flash Player verzije 9, ki si ga lahko brezplačno naložite tukaj

Video

50 let mineva, odkar sta vrhunska alpinista Viki Grošelj in Stipe Božić začela z osvajanjem najvišjih gorstev sveta. Spoznala sta se med služenjem vojaškega roka v Bovcu, se začutila in bila del nekaterih največjih alpinističnih podvigov vseh časov.

Ustavile ju niso smrti soplezalcev, pot na osemtisočake jima ni preprečil niti razpad nekdanje skupne države, ravno nasprotno – Grošelj in Božić sta dokaz, da hrvaško-slovenska naveza (pa ne le plezalna) še kako deluje, če se znajo premakniti meje v glavi.

Predavanje Vikija Grošlja in Stipeta Božića Himalajska sopotnika bo danes ob 16.30 in ob 19.00 v Cankarjevem domu.

Himalaja, Arktika, Antarktika in vedno znova Himalaja. Božić in Grošelj, Hrvat in Slovenec, sta zgled odličnega sodelovanja med dvema narodoma, svojo zgodbo pa 50 let po njenem rojstvu predstavljata tudi na številnih predavanjih, v knjigah in filmih.

"Sam alpinizem jemljem kot zmes športa in kulture, zato rad te zgodbe delim z drugimi," pred predavanjem Himalajska sopotnika, ki se bo odvilo v Cankarjevem domu, pravi Viki Grošelj, ki je stal na desetih osemtisočakih, ostalih vrhov je še toliko, da jih niti ne šteje.

Pod Anapurno I leta 1995

Stipe Božić in Viki Grošelj pod Anapurno I leta 1995. (Foto: Arhiv Vikija Grošlja)

Prijateljstva s Stipetom Božićem razpad nekdanje skupne države, ki je prinesel veliko trenj na vseh področjih, ni niti malce omajal.

Jaz sem prvo steno v gorah preplezal leta 1967, on leto dni kasneje. S Stipetom sva takoj začutila, da sva, kar se tiče gora, sorodni duši. To pomeni, da podobno razmišljava in si želiva podobno. Ena prvih besed, ko sva se spoznala, je bil alpinizem in takoj zatem Himalaja. To so bila leta, ko je bilo težko priti v sosednji Avstrijo in Italijo, kje je bil šele Nepal! Midva pa sva sanjala o Himalaji, očitno oba z enakim žarom. In nekaj let kasneje se nama je želja uresničila, na terenu sva odlično funkcionirala. Najbolj zanimivo pa je, da sva si v resnici kot človeka zelo različna. Jaz sem bolj po slovensko racionalen, on pa malce tipično dalmatinsko ležeren. Ampak sva se zelo povezala in drug drugega dopolnjevala ter plemenitila s svojo različnostjo. Doživetja z odprav so izjemno intenzivna. Ko se to enkrat usede vate, nastane zgodba, ki je nepojemljiva in nemogoče je, da bi jo spisal s kom drugim.

Rekli ste, da alpinizem jemljete kot zmes športa in kulture ter da morajo zgodbo o sloviti hrvaško-slovenski navezi slišati tudi drugi.

Najprej se mi je zdelo, da je ta najina skupna pot povsem običajna, ampak ko se danes ozrem nazaj, na teh več kot 20 skupnih odprav v Himalaji, na Arktiki in Antarktiki ... V tem času je nastalo ogromno filmov, knjig in predavanj. Alpinizem navdihuje. Mi moramo ta intenzivna občutja nekako izraziti – s pisanjem, predavanji, nekateri tudi z glasbo. Alpinizem te sili k ekspresiji, svoja doživetja moraš opisati, jih pokazati. Ker je to pač malce neobičajen šport, a ravno ta neobičajnost je zanimiva za druge ljudi. Kanadska pisateljica Bernadette McDonald je v svoji knjigi Alpski bojevniki celo navedla, da sva najverjetneje najdlje trajajoča alpinistična naveza. In še vedno sva vesela drug drugega, ko se srečava.

Nepozabnih zgodb, anekdot je najbrž ničkoliko ...

Tik pred našo osamosvojitvijo, 1. maja leta 1991, sva s Stipetom stala na Kangčendzengi, tretji najvišji gori sveta. Na vrhu se seveda vedno slikamo z nacionalno zastavo. Stipe je na dan že privlekel njihovo šahovnico, z njo ponosno mahal, jaz sem ga snemal z digitalno kamero – prvič sploh smo jo uporabili na takšni višini. Snemam ga torej na tistih 8586 metrih, Stipe me vpraša: Si posnel? Ne vem, sem mu odgovoril. Potem se lotiva pregledovati posnetke z digitalne kamere, nakar me Stipe vpraša: Kje je tvoja zastava? Iz žepa izvlečem trobojnico, ki so mi jo dali za na pot, brez zvezde, ker se v parlamentu pred našim odhodom na odpravo še niso uspeli dogovoriti, kakšna sploh bo slovenska zastava. Dvignem torej zastavo, se z njo fotografiram, nakar se je kasneje izkazalo, da sem se na vrhu Kangčendzenge slikal pravzaprav z rusko zastavo.

Se z nostalgijo ozirate na teh 50 let svoje plezalne zgodbe? Ni bilo vedno vse zgolj lepo in blesteče, stopili ste na 10 najvišjih gorstev sveta, a bili priča velikim tragedijam, izgubljali soplezalce ...

Za nostalgijo nimam časa, ker imam ogromno novih projektov. Za nostalgijo bo čas čez 30, 40 let (smeh). Še vedno odhajam v Himalajo, v Nepal in pomagam tamkajšnjim ljudem obnavljati hiše po katastrofalnem potresu. S Stipetom sva doživela velika zmagoslavja, pa tudi velike tragedije. Najina zgodba je veličastna prispodoba življenja samega. Kar se tiče smrti, ne le, da se ne navadiš nanje, pač pa je vsaka hujša. Ker niti prve ne predelaš. Prva te strahovito prizadene, potre. Čeprav plezaš z zavedanjem, da se morda ne boš vrnil. A ko si tam, razgaljen, se stvari izostrijo. Občutki uspeha so močni, obratno pa intenzivni tudi brezup, žalost ob smrti prijateljev. Sedemkrat sem se vrnil brez soplezalcev. O tem se precej razmišljal. Sem se navadil na to? Ne, nisem se, te rane se nikoli ne zacelijo.

To neustavljivo hrepenenje, kot ga je opisal Voytek Kurtyka, je očitno vedno vleklo v praznino, kjer bivata le neskončna prostranost in svetloba ...

Z Vojtekom se lahko samo strinjam.

V dolini Kumbu leta 2003 z ženo umrlega šerpe Ang Phuja.

V dolini Kumbu leta 2003 z ženo umrlega šerpe Ang Phuja. (Foto: Arhiv Vikija Grošlja)

Laiki vas večkrat dojemamo kot mazohiste, egoiste, ki rinejo v nevarnost. Najbrž je to – gledano z vašega stališča – čisto posploševanje, ampak zakaj je potem v tem takšna lepota? Ste se morali kdaj opravičevati zaradi tega, kar počnete, utemeljevati svoje razloge, da tvegate življenje na izjemnih nadmorskih višinah?

Življenje imam strašno rad. Je pa res, da ga znam zaradi vseh smrti, ki sem jim bil priča v gorah, toliko bolj ceniti. Ne bojim se recimo depresije. Zaradi alpinizma se namreč zavedam, kako dragocen dar je življenje. Meni je ta šport izjemno razširil obzorja, a me tudi naučil pametno reagirati v povsem običajnih težkih življenjskih situacijah. Meni se je vedno zdelo, da živim povsem običajno življenje, ker sem se gibal v družbi podobno mislečih, mi tega nikoli ni bilo treba utemeljevati. Ker smo vsi podobno razmišljali. Sem tip človeka, ki želi v zahtevnih, nevarnih razmerah, preizkusiti meje lastnih sposobnosti, a daleč od tega, da bi izzival. Vendar le v takšnih ekstremnih situacijah lahko prideš do izkušenj, ki jih ne moreš dobiti nikjer drugje. Sam se moraš izpostaviti.

Pa je sploh bil vaš cilj kdaj stati na vseh 14 osemtisočakih? Šlo vam je izjemno dobro, potem pa vas je "ustavilo" rojstvo sina, kot velikokrat omenite. Ste te manjkajoče štiri kdaj jemali kot osebni neuspeh?

Vsi me povezujejo s to tekmo, a to nikoli ni bil moj cilj. Takrat, v teh pionirskih časih, je bil izjemen podvig in enkraten dogodek stati na enem samem osemtisočaku. Jaz sem začel s sanjami, da bi enkrat v življenju videl Himalajo. Potem ob osvojenem petem osemtisočaku sem si upal glasno govoriti o načrtih, da bi jih poskušal preplezati čim več. Ne vse – čim več. Slovenci smo kot deveti narod na svetu preplezali vseh 14 osemtisočakov, sam sem jih takrat, leta 1995, imel 10. Ampak to je statistični podatek, ki ne pove dosti. V alpinizmu šteje, kako to narediš. Po prvenstveni smeri ali pa v alpskem slogu, ne nazadnje, da s katerega tudi prismučaš. Način, kako si to naredil, ima svojo vrednost, to je ključnega pomena. Ko je Reinhold Messner priplezal na vseh 14 osemtisočakov, je bila zgodba na nek način zaključena. A kljub temu so se stvari razvijale naprej. Dolga leta sem bil tudi sam med prvimi desetimi, ki bi jim lahko uspel Messnerjev podvig.

Rekli ste, da je bilo v pionirskih časih stati na osemtisočaku izjemen, fenomenalen dogodek. Danes ni več? So komercialne odprave, ki na Everest pripeljelo malodane vsakega turista s polnimi žepi denarja, razvrednotile te dosežke?

Tistih dosežkov ni mogoče razvrednotiti, saj so bili doseženi na povsem drugačen način. To so še vedno izjemni uspehi in povsem neprimerljivi s komercialnimi odpravami. Komercialne odprave so zgodba zase.

Ampak tudi pri teh stati na osemtisočaku verjetno ni povsem preprosto. Šerpe in vodniki opravijo svoje delo, morajo pa posameznika na vrh kljub temu prinesti njegove lastne noge?

Seveda je potrebna pripravljenost, tudi na Triglav ne skočite kar z danes na jutri. Vendar komercialne odprave, jaz jim pravim ekstremni turizem, nimajo nobene zveze z vrhunskim alpinizmom. Strinjam se z Messnerjem, ki pravi, da klienti komercialnih odprav na teh vodenih in pripravljenih poteh ne morejo pridobiti izkušenj, ki bi presegale tiste, pridobljene v otroškem vrtcu.  

Viki Grošelj - 4

Na alpinističnem zemljevidu smo Slovenci absolutna velesila, pravi Grošelj. (Foto: Miro Majcen)

Slovenski alpinizem je bil na določeni točki na vrhu svetovnega alpinističnega odra. Za tako mogočen himalajski opus in visok ugled našega alpinizma sta v prvi vrsti zaslužni slovenska vztrajnost, predanost visokim ciljem in njihovo uresničevanje – vrline, ki so prav tako gibalo osebnih, družbenih in poslovnih uspehov, ste zapisali v knjigi Velikani Himalaje. Tudi kanadska pisateljica Bernadette McDonald, ki ste jo prej omenili, je izpostavila vzroke za to, da je tako majhna plezalska skupnost lahko tako pomembno posegla na svetovni alpinistični oder.

Smo vse, kar ste našteli. Imamo pa še dodatno prirojeno vztrajnost in trmo, zavezanost v svoj prav, ki pa je lahko včasih neškodljiva, včasih pa zelo pozitivna. Na alpinističnem zemljevidu sveta smo absolutna velesila, med prvimi tremi državami. V 90. letih pa smo bili na samem vrhu in to je izjemno prijeten občutek.

Ste na vrhovih najvišjih gora kdaj občutili božanskost? "Kot alpinist nisi bog, si pa blizu," je v enem od intervjujev dejal Stipe Božić. So bili v vaših mislih nekaj metrov pod vrhom Lotseja, Manasluja, Everesta družina, krediti, neplačane položnice? Je tam sploh kaj prostora za kakršno koli misel? Ali gre le za boj za preživetje?

To, s čimer se mi ukvarjamo, je smrtno nevarno. Če hočeš razbiti to napetost, slutnjo nevarnosti, ki je vseskozi prisotna, se zatekaš k različnim stvarem. Eden od načinov je, da pogovore vedno obrnemo malce na šalo in se s tem razbremenimo. Skeptičen sem, da je karkoli nad nami, ne verjamem kaj dosti v usodo, ki nam naj bi bila naklonjena. V roke ob rojstvu dobimo položene karte, potem z njimi igramo sami. Seveda se malce zanašamo na srečo. Obstajajo pa še objektivne nevarnosti, na katere pa še tako izkušen plezalec nima vpliva. S svojim znanjem in sposobnostjo skušamo napraviti vse, kar je v naših močeh. Dober primer tega je reševanje Tomaža Humarja leta 2005 z Nanga Parbata. Koordiniral sem to nevarno reševanje in imel občutek, da smo naredil čisto vse, kar se je dalo. Kljub temu bi se lahko zgodila tragedija, v kateri bi umrl Tomaž in oba pilota, ker bi se helikopter lahko raztreščil. A se ni in uspeli smo ga rešiti. To je tisti kanček sreče, ki je potreben in o katerem govorim.

Kje so potem tu razum, nagon? Vi ste se velikokrat obrnili v dolino, precej se jih ni.

Znani rek pravi, da ni težko biti vrhunski alpinist, težko je biti star alpinist. Najprej sem imel srečo, da sem se hitro vključil v izobraževalni sistem alpinistične šole, naslednja velika sreča je bila, da sem šel na prvo himalajsko odpravo pri 23 letih, kot najmlajši član, in imel dovolj pameti, da sem poslušal bolj izkušene alpiniste od sebe. Skupaj z osebno izkušnjo ter z njihovimi nasveti sem si ustvaril bazo podatkov, ki sem jo na vsaki naslednji odpravi nadgrajeval. Nekakšna privzgojena intuicija je bila to, na katero sem se zelo zanašal. Včasih je pot delovala nemogoča, a sem vseeno šel naprej. Včasih pa sem se obrnil, ko je bila pot videti dokaj enostavna. Ne vem, ali sem ravnal prav. A dejstvo je, da se danes tu pogovarjam z vami. 

Prenesi v

Glasuj

Pošlji sporočilo

Tvoja E-pošta:

E-pošta prejemnika:

Kratko sporočilo:
 

Komentarjev: 63
 
Sniper77 23.01.2018 10:43:25
To je zame golo izzivanje in brezmejno dokazovnje samemu sebi, v bistvu ne vem kaj, ki se pogoso zaključi z odhodom v onostranstvo. Podobno, kot z motorjem polagat boljše čase. Zanimivo, adrenalinsko, toda nevarno in pogosto nepotrebno.
Več komentarjev