FOTO: Simon Eržen že razmišlja o novih kolesarskih podvigih: 'Ko mi rečejo, da sem nor, vem, da sem na pravi poti'

"Na poti sem spoznal, da smo vsi ljudje eno, da meje obstajajo samo zaradi različnih kultur, običajev in navad, ki jih imamo. Lahko bi živeli brez njih, saj si vsi želimo samo ljubezni in biti ljubljeni, to pa si lahko damo, ne glede na barvo kože in državo, v kateri živimo," pripoveduje Mariborčan Simon Eržen, ki je pred mesecem dni uspešno prekolesaril Vietnam, Laos, Kambodžo in Tajsko – naredil je 3200 kilometrov po azijski diagonali. Čeprav je svojim sledilcem na Facebooku iz Bangkoka sporočil, da bi najraje ostal kar tam, smo ga ujeli, ko se je vrnil v Slovenijo. In to povsem brez bolečin.

"Še sam sem presenečen! Nobenih težav nisem imel s prebavo, ne bolijo me ne noge ne zadnjica. Dobro sem poslušal svoje telo in mu dal toliko počitka, kolikor ga je zahtevalo. Počutim se super!" nam je povedal.

'Naučil sem se poslušati svoje telo'

Kot pravi, je človek, ki v življenju nikoli nič ne načrtuje, in tudi tokrat je vedel samo dve stvari – da bo kolesariti začel v Hanoju, končal pa v Bangkoku. "Pred odhodom sem preveril, da je to približno 2800 kilometrov, a na koncu jih je bilo 3200. Nisem vedel, kaj bo prinesel naslednji dan, vedel sem samo, v katero smer moram iti."

No, nekaj je bilo zagotovo. Vsak njegov dan je zaznamovalo kolesarjenje – od jutra do večera. "V zelo vročih dneh, ko so se temperature dvignile med 35 in 42 stopinj Celzija, sem vstal ob petih ali šestih in se na pot odpravil uro za tem. Nato sem se vsakih pet kilometrov ustavil in v senci popil pol litra vode. Tako sem v povprečju naredil 100 kilometrov na dan, tudi do 140. To se mogoče ne sliši veliko, glede na to, da sem letos delal tudi po 350 km na dan, vendar ne s polno naloženim kolesom in v tako ekstremnih vremenskih razmerah. 140 km je bilo zelo naporno. Vmes sem popil ali pojedel kakšen kokos, sladkarijo, da sem telo ohranjal pri moči, pojedel sem veliko sadja in zelenjave, tistega, kar je bilo na voljo, moral pa sem poskrbeti tudi za dovolj vnosa elektrolitov. Zvečer sem nato pojedel večji obrok, se pogovarjal z domačini in šel spat, da sem se spočil za naslednji dan. V zadnjih 10 letih sem se naučil poslušati, kaj v danem trenutku potrebujem – vodo, hrano, počitek, sadje, zelenjavo, karkoli ... – in to potem svojemu telesu oz. duši tudi dam." Prvi celodnevni počitek si je privoščil po 17 dneh, naslednjega pa še po 10 dneh, in sicer za štiri dni, ko se je kopal in naužil svežega zraka na enem od tajskih otokov.

Očaran nad vsako državo posebej

Vsaka država ga je po svoje očarala, pravi Simon. Vietnam, na primer, si bo zapomnil bo bujnem zelenju in velikih količinah dežja. "Bilo je zelo vlažno. Ko sem se prebijal s kolesom po vročini, je iz tal hlapela voda, kadilo se je ven … Te mistične podobe kolesarjenja po brezpotjih in džungli so name naredile neki poseben vtis. Pa neskončna riževa polja in prijazni ter gostoljubni ljudje ..." V Laosu mu je bila pri srcu arhitektura in obrazi ljudi, ki so zelo podobnim južnoameriškim. "Izstopale so visoke temperature, saj se je končevalo monsunsko obdobje in je kar naenkrat postalo zelo vroče, tudi do 42 stopinj, ter visoka vlažnost, kar je precej oteževalo mojo vožnjo in dihanje. Tudi tu so bili ljudje neverjetno prijazni in veseli, otroci so za menoj vzklikali Hello, hello!" V Kambodži ga je navdušila ogromna možnost izbire tropskega sadja – od manga, banan, lubenic, ananasa, papaje, limon, pomaranč, kokosov, grenivk ... "Ljudje so znali malo več angleško, vsaj v mestih, tako da sem se z njimi lahko malo bolje sporazumeval, saj sem sicer imel precejšnje težave s komunikacijo in sem moral uporabljati spletne aplikacije." Tajska mu je bila od vseh štirih držav najbolj pisana na kožo. "Ljudje so zelo odprti do turistov, prijazni, najbolje znajo angleško. Imel sem možnost kampiranja in spanja v domovih domačinov, pogostili so me in mi dali vse, kar so mi lahko."

Nevarne ceste, živali in neznosna vročina ...

Nekaj izkušenj na potovanju je bilo žal tudi negativnih. V Vietnamu in Kambodži ga je motilo trobljenje avtomobilov, težave je imel tudi zaradi onesnaženega zraka, ki mu je oteževal dihanje. Najtežje je bilo v Laosu, zaradi ekstremnih temperatur in neskončnih cest, kjer ni bilo nikjer nikogar. "50 kilometrov dolga cesta, ki v vročini v daljavi kar migeta, te lahko psihično uniči, če nisi dobro pripravljen. Takrat izgubiš motivacijo. A potem se spomniš lepih trenutkov, uživaš v njih in pozabiš na dolgo pot pred seboj."

Simon se je vseskozi počutil varno, največje nevarnosti so nanj prežale prav na cestah. "Lahko bi me zbil avto, sploh na Tajskem, saj se tam zgodi največ nesreč kolesarjev na svetu. Vozniki jim ne posvečajo nobene pozornosti, kolesarskih stez nimajo." Skrbela so ga tudi srečanja z različnimi živalmi. "Piki insektov v okoljih, kjer ni zdravniške oskrbe ali je dostopna šele v več urah, dneh … Kače ... na vsak kilometer je na cesti ležala ena mrtva. Ko sem to videl, me je kar stisnilo pri srcu. Tudi opice so nevarne, čeprav so zelo plašne. Nikoli ne veš, kakšno bolezen nosijo, sploh, ko jih je 5, 10 ali 20 okoli tebe. Za svojo varnost sem poskušal skrbeti tako, da sem se vedno, ko sem se ustavil, prepričal, da v bližini ni česa nevarnega."

Na splošno so mu največji izziv predstavljale vremenske razmere, na katere se je moral prilagoditi. "Prideš iz domačega okolja, kjer si navajen na neke vremenske razmere, na visoko vročino in vlago. Že hoditi je težko, na kolesu pa je še huje … Moraš biti zelo fit, da zdržiš take fizične in psihične napore, visoke temperature in visoko vlago."

Prečkanje meja je potekalo brez težav, je pa na lastni koži občutil korupcijo. "Varnostni organi so me večkrat poskusili podkupiti, a se nisem pustil. To so revne države, zato poskušajo ljudje na vse načine dobiti denar, še posebej to izkoriščajo tisti, ki so na položajih. V Laosu je brezposelnih 90 % ljudi, to vam veliko pove ... Na Tajskem sem slišal za primere turistov, ki so izginili na nekaterih otokih, kar je lokalna policija predstavila kot samomore, v kar pa sam ne verjamem. Šele ko se ti nekaj zgodi, vidiš, kako se vrti kolesje varnostnih organov. Za prekupčevanje z drogami na Tajskem, na primer, lahko dobiš dosmrtno ječo ... K sreči se mi ni zgodilo nič takega!"

'Denar podarim ljudem, katerih stisko začutim'

Vse, kar je Simon prestal, je prestal za dober namen, njegovo kolesarjenje je imelo namreč tudi dobrodelno noto. Tamkajšnjim družinam in otrokom je podaril 300 evrov, ki jih je zbral z donacijami, 150 evrov pa bo prenesel na naslednjo ekspedicijo v sklopu projekta Simon Eržen s kolesom okoli sveta. "V življenju vedno ravnam tako, da najprej dajem, potem pa dobivam. Zbiram donacijska sredstva in – brez posredovanja dobrodelnih organizacij – te zneske nesem ljudem v odročnih krajih, ki to potrebujejo za šolanje otrok ali za medicinsko oskrbo. Nihče mi nič ne financira, vse je v lastni izvedbi. Ljudi izbiram po naključju, ko se z njimi povežem, začutim njihovo stisko in jim podarim denar. Dobro se počutim, ko pomagam ljudem. Na ta način rastem."

Ljudje, ki jih je Simon srečeval na poti, so bili nad njegovem kolesarjenjem večinoma presenečeni. "Vedno so rekli Vauuuu in prvo vprašanje je bilo, ali sem sam. Eden od njih je celo vedel za Slovenijo, drugi pa je že slišal za Tita. Vsi ostali niso vedeli nič o nas. Nekateri so nas zamenjali za Slovaško, me spraševali, ali smo v Rusiji, eden je celo vprašal, ali smo v Južni Ameriki!" O samem namenu svoje poti je žal lahko govoril samo z nekaterimi, saj si večina ni mogla niti predstavljati, kakšne razdalje so to. "Še Slovenci, ki jim razlagam, kaj vse doživljam, si težko to predstavljajo, sploh tisti, ki niso kolesarji, pa tudi tisti, ki so. Kaj šele ljudje, ki živijo tam, povsem odrezani od sveta in skrbijo zgolj za lastno preživetje z orodjem, ki ga imajo."

Naslednja bo jugoslovanska diagonala

Simon je v sklopu svojega projekta prekolesaril že 23 držav in 25.000 kilometrov, kar je približno četrtina tega, kar si želi doseči v življenju. Po diagonali je med drugim prekolesaril Oman, Novo Zelandijo, Japonsko, Hrvaško, Srbijo … "Moj življenjski projekt je 100.000 km, 80 držav in pet celin, brez kakršnih koli časovnih pritiskov."

Na vprašanje, kaj odgovarja tisti, ki mu očitajo, da je nor, odgovori: "Vedno, ko slišim take komentarje, vem, da sem na pravi poti, da sem drugačen od ostalih, ker poskušam nekaj nenavadnega in drugačnega od večine. To me le še dodatno spodbudi in mi da zagon k ustvarjenju v tej smeri še naprej."

In res, Simon pravi, da je z enim očesom že usmerjen v nove projekte. Prihodnje leto tako med drugim načrtuje, da bo prekolesaril jugoslovansko diagonalo. "Od Triglava do Vardara, pravi pesem. Že nekaj let me vleče v Južno Ameriko, pa tudi na Aljasko in Islandijo. Bomo videli, kaj se bo izcimilo drugo leto."

Zagotovo pa bo 16. junija v Sloveniji spet organiziral Diagonalo 335, v sklopu katere se bo več kot 70 kolesarjev podalo od Goričkega do Pirana. "Kot idejni vodja in udeleženec želim, da to postane vsesplošni slovenski športni kolesarski dogodek, da bi se na tej diagonali vedno kolesarilo v dobrodelnem duhu in prijetnem vzdušju, brez merjenja časa in ostalih pritiskov. To ni tekmovanje, spodbujali bomo vsakega na poti, zato da razmigamo Slovenijo. Ker gibanje je, tako kot voda, vir zdravja."