VIDEO: Zakaj rekreativni tekači posežejo po dopingu?

Vedno več rekreativnih športnikov se zateka k dopingu, zadnje čase vse glasneje opozarja Svetovna antidopinška agencija Wada. Ti ljudje ne tekmujejo za medalje. Po teh sredstvih posegajo tisti, ki rekreacijo uporabljajo za samopotrjevanje, dviganje šibke samopodobe, da zadostijo svoji tekmovalnosti. Mislijo, da si na ta način pridobivajo ugled. To počnejo tiho, prikrito, da se lahko pokažejo pred ostalimi. V resnici pa goljufajo samega sebe. 

"Moram se dokazati, pa naj stane, kar hoče"

Porast športnih dogodkov, namenjenih tako imenovanim amaterskim športnikom, je v zadnjih letih izjemen. Med temi nekako prevladujeta kolesarjenje in tek. Obisk je iz leta v leto večji, ob progah se zbirajo navijači, meri se čas, za nameček pa organizatorji najboljšim ponujajo že precej konkretne denarne nagrade. Vse to pripomore k temu, da tako imenovan rekreativni tek dobi obliko pravega tekmovanja. V nedeljo, ko bomo na primer priča 21. Ljubljanskem maratonu, verjetno ne bo malo takih, ki bodo imeli pred štartom tremo. V enem od minulih člankov nam je športni psiholog Aleš Vičič dejal, da opaža, da je tega med rekreativci preveč. Eni se hvalijo, drugi frustrirajo. "Dobri rekreativci začnejo razmišljati o nekih dosežkih. Nekateri med njimi gredo do ekstremov. Kot pravijo tisti, ki se s tem ukvarjajo, na primer uporaba dopinga med rekreativci postaja še večji problem, kot uporaba med vrhunskimi športniki. To so hudi alarmi, pri katerih se je treba vprašati, kako daleč lahko gremo. Tu se meja konča, takrat rekreacija ni več zdrava, temveč škodljiva,” pravi.

Koliko rekreativcev goljufa?

Na Slovenski antidopiški organizaciji SLOADO pravijo, da raziskav s področja dopinga v rekreativnem športu ni prav veliko, a da tiste, ki obstajajo, pričajo, da se je v dvajsetih letih zloraba prepovedanih snovi med rekreativnimi športniki s 5 odstotkov povečala na 20 odstotkov. Se pravi vsak peti rekreativec.

Ugotovitve protidopinških kontrol po svetu kažejo, da so amaterski športniki prevzeli navade goljufivih profesionalcev. Joško Osredkar, svetovalec na kliničnem inštitutu za klinično kemijo in biokemijo v Kliničnem centru v Ljubljani, kjer športnikom jemljejo vzorce, nam je pojasnil, da je na splošno od vseh testiranih športnikov še vedno največji delež pozitivnih na anabolične steroide. “Običajno se delež teh giblje med 45 do 60 odstotki.”

Temu sledi eritropoetin. Prav tega najpogosteje zlorabljajo tekači in kolesarji. Ta namreč poveča količino rdečih krvničk v krvi, ki do mišic tako prinesejo več kisika. To izboljša vzdržljivost in zmogljivost, človek se kasneje zadiha, kasneje začuti bolečine v mišicah. Kako prikladno za odličen rezultat na maratonu, kajne? Ne le, da bi s tem goljufali samega sebe, gostejša kri tudi prekomerno obremeni srce, nastanejo lahko krvni strdki, ki lahko vodijo v smrt zaradi kapi ali infarkta.

Naslednja najpogosteje uporabljena sredstva so poživila. Eden od teh je amfetamin, sintetična droga, ki stimulira centralni živčni sistem, učinki pa so zmanjšana utrujenost, povečana budnost, dvigne se raven samozavesti, športnik postane bolj agresiven, tekmovalen in napadalen. Najpogostejši način uživanja amfetaminov so tablete, kapsule in raztopine v ampulah. Uporabniki pogosto nočejo slišati, da je običajno amfetamin ena od snovi, ki se mešajo z drugimi, za življenje še bolj nevarnimi snovmi. Poživilo s podobnim učinkom je tudi kokain.

Predstavniki SLOADO temu dodajajo, da se prepovedana poživila pogosto nahajajo tudi v izdelkih, ki jih lahko kupite na spletu, ali pa celo v lekarni brez recepta, kot so nosna pršila, izdelki za hujšanje ter izdelki proti gripi ali glavobolu.

Zakaj tak porast uprabe? Ker so te snovi postale dostopnejše

Prvi razlog za povečanje uporabe dopinga med rekreativci temelji na pretirani tekmovalnosti in potrebi po dokazovanju. O tem smo že govorili v začetku članka. Drugi razlog pa je dostopnosti do prepovedanih snovi. “Zelo različno pridejo do teh snovi. Največ se jih seveda dobi na internetu,” pravi Osredkar, ki že leta sodeluje v lovu na športnike - goljufe. “Do tega pridejo tudi po poteh, ki jih imajo pač napeljane. Tuje študije na primer pravijo, da se največkrat športniki v zvezi s tem posvetujejo s trenerji. Tako je kar v 50 odstotkih, medtem, ko se z zdravnikom, oziroma strokovno usposobljenim zdravstvenim osebjem, ki ve, kakšne so lahko posledice za zdravje, posvetujejo le v desetih odstotkih. Tako lahko športniki pridejo do zelo slabih informacij, ki pa jih nekateri jemljejo kot preverjene,” razlaga.

Tretji razlog pa je zagotovo pomanjkanje programov ozaveščanj, ki bi bili direktno namenjeni rekreativcem oziroma bi se tudi izvajali na rekreativnih prireditvah. S tem so sicer pri SLOADO v zadnjih nekaj letih vendarle uspeli začeti.

Prav tako že nekaj zadnjih let tudi na maratonih in podobnih prireditvah opravljajo doping kontrole med rekreativci. A vse je seveda pogojeno s količino sredstev, ki so na razpolago, saj so testi precej dragi. “Odvisno je od organizatorja tekmovanja. Kar se tiče na primer Ljubljanskega maratona smo imeli že kar daleč nazaj takšne kontrole. Imeli smo jih tudi na maratonu v Radencih, teku na Krvavec in ostalih tovrstnih dogodkih,” pojasnjuje naš sogovorec.

Bodo tudi to nedeljo na 21. Ljubljanskem maratonu kontrolirali tekače?

Ko smo se s tem vprašanjem obrnili na organizatorje 21. Ljubljanskega maratona na čelu z direktorjem Gojkom Zalokarjem, so nam ti zatrdili, da lahko tekači tako kot v preteklih letih tudi letos pričakujejo, da bodo morda deležni dopinške kontrole. Čeprav v preteklih letih, ko so že izvajali tovrstno kontrolo, niso ujeli goljufov, se zavedajo in imajo namreč informacije, da je tega med rekreativci precej.

Osredkar nam je na tem mestu pojasnil, da je sicer običajno na tovrstnih dogodkih način preverjanja odvisen od dogovora. “Pri takih tekmah je običajno z organizatorjem domenjeno, da na primer testiramo prve tri, ali pa morda le prvega in potem žrebamo še katerega izmed prve deseterice,” pojasnjuje. Kot nadaljuje, je intenziteta ukrepov nekoliko povezana tudi z višino nagrade. “Če je ta resnično visoka, je vsekakor prav, da pride v roke nekoga, ki ni goljufal, kajne?” zaključuje.

Problem je denar, ki ga je vedno premalo

Dopinški testi so dragi. Da je res malo denarja namenjenega temu, pa priča že informacija, da SLOADO, ki ga vodi Jani Dvoršak, zaposluje le enega človeka in je ena najmanjših tovrstnih organizacij na svetu. Kljub temu poskušajo delovati po svojih najboljših zmožnostih. “Pri nas država da premalo denarja, da bi pokrivali vse programe,” problem izpostavlja Osredkar. “Pokrijemo nekaj, kar gre na račun organizacije SLOADO. To so tisti športniki, ki so zaradi rezultatov uvrščeni v to skupino. Večinoma so to vrhunski športniki,” pravi in dodaja, da je kontrola nad rekreativci pač odvisna od dogovora z organizatorjem posameznega tekmovanja. Organizatorjem srednjih, sploh pa manjših prireditev večinoma zmanjka denarja za tovrstne teste. Se pa zato poslužujejo preventivnih akcij osveščanja, katerih glavno sporočilo bi lahko strnili z naslednjimi besedami: Goljufanje in iskanje bližnjic ni prava izbira, tako v športu, kot v življenju nasploh.