FOTO: Deset let po invaziji na Irak: Šlo je le za nafto

Danes ponoči je minilo natanko deset let od začetka zavezniške invazije na Irak, ki so jo vodile ameriške sile. Prav Američani so ob podpori Britancev invazijo na Irak začeli zaradi domnev, da ima Irak velika skladišča orožja za množično uničevanje.

Tedanji ameriški državni sekretar Colin Powell je v Varnostnem svetu ZN dokazoval, da je preventivni napad na Irak nujen, saj da je grožnja Iraka pod vodstvom Sadama Huseina za svetovni mir in varnost prevelika.

Iskali orožje, ki ga ni bilo

VS ZN je od Iraka zahteval, da dokaže, da orožja za množično uničevanje nima. Iskali so ga tudi inšpektorji ZN, a ga niso našli. Po invaziji na Irak so se trditve o tem orožju izkazale za neresnične, saj koalicijske sile niso našle nobenih skladišč orožja, v katerih bi lahko našli, kar naj bi Huseinov režim po trditvah ameriških in britanskih obveščevalcev moral imeti.

Ker inšpektorji orožja za množično uničevanje v Iraku niso našli, Varnostni svet ZN ni odobril napada na Irak, zato so ZDA oblikovale "koalicijo voljnih", ki so napad vseeno podprli. Med njimi je bila tudi Slovenija, ki je nato v Iraku sodelovala le v okviru misije zveze Nato za urjenje iraških vojakov, ne pa tudi v bojnih operacijah okupacijskih sil.

Pred napadom so ameriške sile Huseina povezovale tudi z Al Kaido, kar se je kasneje prav tako izkazalo za neresnično. Med zavezniško okupacijo Iraka pa je prav omenjena teroristična mreža dobila priložnost za svoje aktivnosti v Iraku in je z velikimi napadi sejala strah in trepet tako med Iračani kot tudi koalicijskimi vojaki.

Invazija na Irak se je začela 20. marca 2003 pod vodstvom ameriških in britanskih sil, ki so vodile t. i. "koalicijo voljnih" držav. Vojaška zmaga proti silam iraškega diktatorja Sadama Huseina je bila dosežena hitro; že po dveh mesecih je tedanji ameriški predsednik George Bush triumfalno oznanil konec večjih vojaških operacij v državi.

Silovit napad s silovitim orožjem

Vojaška invazija na Irak je bila silovita. Ameriška in britanska letala, manevrirne rakete in kopenska vojska z okoli 300.000 vojaki so iraško vojsko dobesedno zradirali. V prvih mesecih spopadov sta bila ubita tudi Huseinova sinova, Udaj in Kusaj, iraškega samodržca pa so kmalu našli v skrivališču pri njegovem rojstnem kraju Tikrit na severu države. Nove iraške oblasti so mu kasneje sodile in ga usmrtile z obešenjem.

Ameriške okupacijske oblasti so že takoj po prevzemu nadzora razpustile vladajočo stranko Baas in celoten državni aparat, kar se je kasneje izkazalo za napako, ki je zgolj pospešila razpad države in povečala kaos in nasilje. A Američani so si zadali projekt demokratizacije Iraka, ki naj bi postal "svetilnik svobode" na Bližnjem vzhodu.

Leta 2005 so v Iraku izvedli prve svobodne volitve in dobili prvo demokratično vlado pod vodstvom šiita Nurija al Malikija. Toda demokracija ni prinesla stabilnosti, ki jo je Irak nujno potreboval – politični boji so postajali vse bolj sektaški spopadi, se razširili tudi na ulice in razrasli v hude spopade med šiiti in suniti.

Razmere so se začele umirjati šele leta 2008, novi ameriški predsednik Barack Obama pa je napovedal umik iz Iraka še med svojim prvim mandatom. Zavezniki so pospešili urjenje iraških varnostnih sil, da bi Iračani lahko sami prevzeli odgovornost za zagotavljanje varnosti v državi. To se je izkazalo za učinkovito strategijo, ki so jo nato izvozili tudi v Afganistan.

Obama je obljubo izpolnil in ameriške vojake umaknil konec leta 2011. Tedanji ameriški obrambni minister Leon Panetta je vojno tudi uradno "končal" 15. decembra tega leta s spustom zastave v glavnem ameriškem oporišči v Bagdadu. Zadnji ameriški vojak je iraško ozemlje zapustil 18. decembra 2011. Osem let, osem mesecev in tri tedne po invaziji.

Žrtve štejejo v stotisočih

Glede na izračune ameriške univerze Brown je bilo v osmih letih ameriške navzočnosti v Iraku ubitih najmanj 190.000 ljudi, med njimi najmanj 134.000 iraških civilistov. Ubitih je bilo tudi 4805 koalicijskih vojakov, od tega 4488 ameriških. Ranjenih je bilo več kot 32.000 ljudi.

V vojni je med delom umrlo tudi rekordno število novinarjev in njihovih sodelavcev. Po podatkih odbora za zaščito novinarjev (CPJ) je umrlo najmanj 150 novinarjev in 54 njihovih sodelavcev, kot so šoferji, prevajalci. Kot poudarjajo v odboru, je med drugo svetovno vojno umrlo 68 novinarjev, med vietnamsko vojno pa 66. Pomembna razlika je tudi v tem, da je bilo najmanj 92 novinarjev ubitih v načrtnih napadih in ne med spopadi.

Skupno je ZDA avantura v Iraku stala najmanj 810 milijard dolarjev (625 milijard evrov), čeprav je Bush ob začetku ocenjeval, da bo zadostovalo od 50 do 60 milijard dolarjev. A na univerzi Brown ocenjujejo, da bodo skupni stroški vojne Američane stali najmanj 2200 milijard dolarjev, predvsem na račun oskrbe veteranov in plačevanja stroškov za tiste, ki so bili v Iraku ranjeni. Končna številka bi lahko dosegla celo 3000 milijard dolarjev, opozarjajo.

Bila je le vojna za nafto

Antonia Juhasz, analitičarka predvsem za naftno industrijo, ki je svoje ugotovitve objavila v več delih, je prepričana, da je bila vojna v Iraku v bistvu vojna za nafto. Po njenih besedah ima vojna tudi zmagovalca, to pa so največje ameriške in britanske naftne multinacionalke, kot so Exxon, Chevron, BP in Shell.

Prav ta podjetja so Bushu in njegovemu podpredsedniku Dicku Cheneyju leta 2000 prispevale ogromno denarja za predvolilno kampanjo. Že en teden po tem, ko sta prišla na oblast, se je tem podjetjem povrnil "vloženi" denar, saj je bila ustanovljena razvojna skupina, ki ji je predsedoval Cheney, skupaj pa so naredili strategijo energetskega razvoja. Dva meseca pozneje pa je ta skupina znova pregledovala sezname in zemljevide. Na teh so bila vključena tudi vsa iraška naftna polja.

Načrtovanje vojaške invazije je bilo kmalu za tem že v pripravah. Bushev prvi finančni minister Paul O'Neill je leta 2004 dejal, da so že leta 2001 govorili le še o logistiki. "Nič o vzrokih (za napad na Irak), le še kako in kako hitro," je dejal.

Leta 2001 je omenjena skupina trdila, da bi morale države Bližnjega vzhoda svoje energetske sektorje odpreti tujim investicijam. In prav to se je v Iraku zgodilo, trdi Juhaszova.

Ameriško zunanje ministrstvo je imelo svojo delovno skupino o iraški nafti in energiji, ki se je redno sestajala od februarja 2002 do aprila 2003. Dogovorili so se, da bo moral biti Irak po vojni, takoj ko bo to mogoče, odprt za mednarodne naftne družbe. Seznam članov te skupine sicer ni javen, vendar pa je bil med drugim njen član tudi Ibrahim Bahr al Ulum, ki je že septembra 2003 postal iraški naftni minister, je v svoji knjigi zapisal novinar Greg Muttitt.

V zadnjem desetletju so bili sedanji in nekdanji direktorji nekaterih naftnih multinacionalk najprej upravniki na iraškem naftnem ministrstvu, nato pa so postali svetovalci ministrstva. Tako so pomagali pripravljati zakon o ogljikovodiku, ki je za tuje multinacionalke omogočal lahek dostop do iraške nafte. A zakon ni bil sprejet. Kljub temu da je Busheva administracija močno pritiskala na iraške oblasti. Leta 2007 je v Irak poslala celo dodatnih 20.000 ameriških vojakov, iraški vladi pa naložila, da sprejme novo naftno zakonodajo, ki bi promovirala "investicije, narodno enotnost in spravo".

A iraška javnost se je temu krčevito uprla. Takratni član iraškega parlamentarnega odbora za energetiko je odstopil s položaja, saj je bil prepričan, da bi nova zakonodaja svetovnim multinacionalkam dala preveč nadzora in "porušila prihodnost države".

Leta 2008 so se naftne družbe lotile drugačnega pristopa. Obšle so iraški parlament in začele podpisovati pogodbe, ki so jim nudila praktično enake ugodnosti, kot bi jim jih omogočal prej omenjeni zakon, ki ni bil sprejet.

Člani Busheve in Obamove administracije po odhodu iz vlade celo kot svetovalci delajo za naftne družbe. Tako na primer podjetje nekdanjega ameriškega veleposlanika v Iraku Zalmayja Khalilzada "mednarodnim naftnim družbam ponuja brezprimeren dostop, vpogled in znanje o Iraku".

Proizvodnja nafte je v Iraku v zadnjih petih letih narasla za več kot 40 odstotkov, na tri milijone 159-litrskih sodčkov dnevno, kar pa je še vedno manj kot leta 1979, ko je Irak proizvedel 3,5 milijona sodčkov. Kar 80 odstotkov nafte Irak izvozi, kljub temu da Iračani komaj pokrivajo svoje potrebe po energiji.

Bruto domači proizvod na prebivalca se je v tem času precej povečal, a je še vedno med najnižjimi na svetu in močno zaostaja za drugimi z nafto bogatimi iraškimi sosedami. Voda in elektrika sta v Iraku še vedno luksuzni dobrini, kar četrtina državljanov pa živi v revščini.

V zadnjih tednih je več kot tisoč ljudi protestiralo pred naftnimi polji ExxonMobila in ruskega Lukoila. Zahtevali so delovna mesta in plačilo za zasebna zemljišča, ki so bila izgubljena med naftnimi operacijami. Zaradi protestov pa je posredovala iraška vojska.

Iraška civilna družba in sindikati, vključno s tistimi, ki zastopajo delavce na naftnih poljih, so 15. februarja letos dali ultimat tujim naftnim družbam, ki po njihovem mnenju namesto tujih vojakov kršijo suverenost Iraka, da oblikujejo časovnico, po kateri bodo zapustile državo.

"Da, iraška vojna je bila za nafto in je bila vojna s poraženci: iraškim narodom in vsemi tistimi, ki so prelivali in izgubili kri, da bi lahko največje naftne družbe prišle na svoj račun," je še zapisala Juhaszova.