FOTO: Temna plat čokolade: krvavi žulji otrok, ki obirajo kakavovce

Ste tudi vi ljubljeno osebo danes že obdarili s čokolado? Če ste v zameno dobili sijoč nasmeh, ljubezniv pogled ali vroč poljub, se verjetno strinjate s trditvijo, da čokolada dela čudeže. S tem pa se ne strinjate le vi, pač pa tudi lastniki velikih korporacij, ki v teh dneh s prodajo teh priboljškov beležijo bajne zaslužke. Po nekaterih ocenah se namreč le na valentinovo po vsem svetu proda skoraj 26 milijonov ton čokolade. Kar tretjino jo izvira iz Slonokoščene obale. Tamkaj ta sladka razvada ne dela čudežev, pač pa povzroča krvave žulje več kot 800.000 otrokom.

Čokolada ne raste na drevesih

Kot poroča CNN, se po dveh letih od odmevnega poročanja o otrocih, ki so pravzaprav sužnji na plantažah kakavovca, ni veliko spremenilo. Tedaj je v dokumentarcu novinar Humphrey Hawksley opisal realno sliko dogajanja. Kot je dejal, gruče otrok vsako jutro s težkimi mačetami v rokah ter s pesticidi krenejo proti nasadom kakavovca. "Oblečeni v strgane majice, brez smeha in veselja pričnejo s trdim delom, njihove noge so prekrite z ranami, v bližini pa ni nobenih gaz, povojev ali paketov prve pomoči," opisuje svoja opažanja. Komaj 12-letni deček mu je zaupal, da ga je na delo poslal njegov oče ter da že tri leta ni videl svoje družine. Gre za eno od številnih žalostnih zgodb otrok, ki so žrtve tako imenovane čokoladne industrije.

Proizvajalci čokolade letno na svetovni ravni zaslužijo približno 80 milijard evrov, večino na račun revnih kmetov, ki so primorani kakavova zrna prodati po izjemno nizkih cenah. Leta 1980 je cena ene tone kakavovih zrn stala približno 3750 ameriških dolarjev oziroma 2740 evrov. Če bi vrednost prenesli v leto 2013, bi bil omenjen znesek enakovreden današnjim 7310 evrom. Trenutna povprečna cena ene tone kakavovih zrn naj bi stala približno 2050 evrov.

Okoli 70 odstotkov končne cene čokoladne tablice gre v žep proizvajalcu. K sreči je leta 2012 vlada v reformah določila novo najnižjo tržno ceno kilograma kakavovih zrn - 1,5 ameriškega dolarja oziroma 1,1 evra. Kmetje ne pravijo, da je to dovolj, a jim omogoča načrtovanje pridelave in zaslužka, poleg tega pa niso več prepuščeni na milost in nemilost trgovcev.

Nick Weatherill, direktor Mednarodne kakavove iniciative, je medijem dejal, da omenjene reforme zagotavljajo stabilne cene. "Verjetno pa cene še vedno niso tolikšne, da bi se lahko kmetje rešili revščine," pravi. Zajamčena najnižja cena je bil prvi korak iz prevladujočega stanja. Že več kot desetletje so bila namreč velika podjetja, kot so Nestlé, Hershey, Kraft in Mars tarče obtožb o podpiranju izkoriščanja otrok v revnih državah, poročajo ameriški mediji. Kot pišejo, je v čokoladni industriji vse skupaj izgledalo, kot da gre za problem vseh, a da nihče za to ni odgovoren.

Kot še poroča CNN, bodo potrebne spremembe, saj se na področju pridelave kakavovih zrn prav zaradi slabih plačil obeta kriza. Če izvzamemo otroško delovno silo, je povprečna starost delavca v nasadih 51 let, kar je le malo manj od tamkajšnje povprečne življenjske dobe. Mlajše prebivalstvo se v želji po večjem zaslužku seli iz podeželja v mesta, nasadi kakavovca pa so v slabem stanju, zato pridelava dane surovine v Afriških državah že nekaj časa ne zadostuje vse večjemu povpraševanju. Z odpiranjem 1,3 milijardnega kitajskega in trgov ostalih držav v razvoju bo po ocenah strokovnjakov povpraševanje eksponentno naraščalo, zato je ključna naloga oblasti v Slonokoščeni obali zagotoviti boljše pogoje pridelovalcem.

Prvi znaki sprememb so že na vidiku. Po poročanju omenjene ameriške medijske hiše namerava na primer Nestle, ki premore 468 tovarn čokolade po vsem svetu, do leta 2016 tamkajšnjim kmetom zagotoviti preko 12 milijonov zdravih in genetsko izboljšanih sadik kakavovca. Za pomoč se je odločil tudi ameriški prehrambeni gigant Cargill. Vzpostavili so kar 1200 taborov, kjer kmetijske delavce učijo pravilnih praks brez uporabe otroške delovne sile.

Prizadevajo si tudi, da bi pridelovalci kakavovih zrn delovali pod okrilji združenj, ki bi jim izdajala certifikate o zdravi pridelavi in spoštovanju otrokovih pravic. Ob takšni ureditvi bi lahko pridelovalce podprli tudi potrošniki, saj bi bili s certifikatom označeni tudi končni izdelki. Verjetno bi v takem primeru marsikdo od nas pred nakupom čokolade vendarle dvakrat premislil in se prepričal o morebitni temni plati priljubljene slaščice.