- nobenih obrokov v gostilnah
- nobene pijače v gostilnah (z izjemo kave)
- nobenih obiskov plačljivih koncertov ali drugih prireditev, niti kina
- nobenih nakupov oblačil, čevljev in modnih dodatkov
- nobenih nakupov kozmetike (razen ko mi zdajšnje zmanjka)
- nobenih nakupov dodatkov za dom in ostalih "lovilcev prahu"
- nobenih izletov ali potovanj v tujino
- premišljeno nakupovanje hrane, da mi ne ostaja hrana, ki na koncu pristane v smeteh
Konec lanskega leta sem naletela na članek o Britanki, ki se je odločila, da eno leto ne bo zapravljala. Zadeva me je pritegnila.
Imela je podobne "težave" kot jaz. Ni živela luksuzno ali nad svojimi zmožnostmi, daleč od tega. Imela je le kredit, ki ji je visel nad glavo, in prišla je do spoznanja, da ji denar kar frči. Pa se je – navdahnjena s svetovnim dnevom brez nakupov, ki ne naključno sovpada z zloglasnim ameriškim praznikom nakupovanja, črnim petkom – odločila, da bo delala z denarjem malo bolj racionalno. Ali pa veliko bolj racionalno.
Njena odločitev je bila res drastična. Eno leto si ni privoščila nobene hrane v restavracijah, nobene pijače v barih, prijateljem ni kupovala daril ne za rojstne dneve, poroke, ne za obiske na večerjah, z avtomobilom se ni vozila, na počitnice ni šla nikamor, kamor ni prišla sama s kolesom, kupila si ni nobenega oblačila, čevljev, modnih dodatkov, kozmetike, nadomeščala je le tisto, česar ji je zmanjkalo, hrano je kupovala le v diskontnih trgovinah.
In po enem letu takšnega življenja privarčevala toliko denarja, da je lahko odplačala kredit, a bolj pomembno, navadila se je novega načina življenja. Načina, kjer nimaš kar naprej potrebe po nakupovanju. Ugotovila je, da ji pravzaprav nič ne manjka in da bo preživela, tudi če si ne kupi nove torbice, ki se ji nasmiha iz izložbe v trgovini.
Ko sem prebrala njeno zgodbo, sem bila navdušena. Ker dejstvo je, da smo podivjali v svoji potrošniški kulturi. Hkrati pa sem imela slabo vest in se spraševala, ali sem sama sposobna česa takega. Da si eno leto ne kupim niti enega samega kosa oblačila. Da v bistvu niti ne stopim v trgovino, ker itak ničesar ne rabim. Ali pa da eno leto ne grem ven na večerjo. Ne za svoj rojstni dan, ne na obletnico. Pa na pijačo. Ok, kava bi bila izključena, tej se ne morem odpovedat. Bele kave v kavarnah so moje cigarete. Tudi izletom in potovanjem bi se odpovedala.
Če ne poskusim, ne bom nikoli izvedela, sem si rekla. A začelo se ni najbolj obetavno. Najprej je bil vmes veseli december. Kako naj se držim sklepov, da ne bom zunaj nič pojedla in popila, če pa se je Ljubljana ravno odela v praznične barve, na obrežju Ljubljanice pa so zrasle stojnice, od katerih čudovito diši? Pa naj bo z novim letom. Vmes sem še malo omilila stvari. Nakupovalni post ne bo trajal eno leto, ampak samo pol, kave v kavarnah ostajajo, poletne počitnice (moja edina svetla točka v zimski megleni Ljubljani) pa lahko rezerviram in plačam že pozimi.
Ko sem brala kolumno Britanke, ki je tako (pre)živela eno leto, sem bila navdušena, ker je po letu dni izgubila potrebo po nakupovanju. Pa jaz? Se bom 1. julija zapodila v trgovine? In kupila vse, česar si nisem v teh šestih mesecih? Zaenkrat kaže, da ne. Prav pomirjena sem, ko hodim mimo trgovin in me ne ganejo napisi o razprodajah, odstotki, nalepljeni po izložbah, bleščice, ki se svetlikajo. Mogoče se pa v moji glavi res stvari premikajo. In bom poleti že na dobri poti principov zero waste – odkloni, zmanjšuj, ponovno uporabi, recikliraj in kompostiraj. Bomo videli …
KOMENTARJI (82)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.