Majke: 'Po devetih krogih pekla smo zdaj v novem krogu življenja!'

Leta 1990 ste nastopili na Novem rocku v Ljubljani. Kaj je to pomenilo za vašo kariero?

Goran Bare: To nas je izstrelilo med t. i. resne bende. Poželi smo dobre kritike. Nismo zmagali, zmagala je Disciplina Kičme, a za nas je to bila dobra iztočnica za naprej.

Album Teške boje je imel kar 12 nominacij za porine, dobili ste jih šest. Rekli ste, da ne boste dobili ničesar, a ste jih. Mar to pomeni, da ob boku mlajših bendov pravzaprav nimate konkurence?

Goran Bare: Čakam in čakam, da se kdo pojavi, pa ni nikogar. Ni nobenega karizmatičnega frontmana, ki bi vse potegnil za seboj. Glasbeniki so že dobri, ne more pa biti samo glasba. To so lahko Pink Floydi. A če želiš igrati rock'n'roll, potem potrebuješ dober vokal in karizmo, ki vse to vleče. Na Hrvaškem tega ni, čeprav si tega zelo želim, a kar ni in ni.

Zoran Čalić: Res nismo pričakovali, da bodo Teške boje naredile tak bum. Za bend je bilo to dobro, zelo veliko smo lani koncertirali, še najmanj v Sloveniji. Po taki plošči je morda celo težje iti naprej. A to se nam je dogajalo že prej, da smo imeli dobre in slabše plošče, vzpone in padce. Zdaj pa imamo načrt za naprej, novo ploščo, ki jo bomo posneli letos. Da ni vmes preveč premora in ne, ni to zaradi tržišča, temveč ker se sami tako počutimo, da gremo v novo zgodbo.

Že 30 let igrate garažni rock'n'roll. Je vaš pogled in odnos do glasbe ostal isti ali se je v teh letih kaj spremenil?

Goran Bare: Malo se je spremenil. Zdaj nismo več tako zaverovani v to, da lahko z glasbo vse premagamo. Zavedamo se, da igramo tudi za druge, ne samo zase. Nekaj časa sem mislil, da če je meni všeč, da je tudi drugim, a to ni res. Mislim, da smo se spremenil v pozitivni smeri, saj zdaj poskušamo igrati ljudem, jim nekaj sporočiti.

Zoran Čalić: S tem se ukvarjamo, uživamo in naprej načrtujemo. Smo v fazi, ko zbiramo Goranove tekste, moje glasbene ideje, zato moramo nadaljevati v tej smeri in izkoristiti, kar nam je prinesel album Teške boje. To je naša ljubezen, in to je to.

Nekdo je zapisal, da ste iz enega kroga pekla odšli v novi krog življenja. Kako to komentirate?

Goran Bare: Da, na neki način. Zares smo prestali vseh devet krogov pekla in zdaj smo v prvem krogu življenja. Kar je super, komaj čakam, da posnamemo novi album. Da vsem dokažemo, da smo zares močan bend.

V videospotu Teške boje ste v vlogi Jezusa Kristusa ...

Goran Bare: To je bila režiserjeva ideja, jaz sem to sprejel in na koncu je bilo videti dobro. Pritegnil je ljudi. Videospot gledam kot na reklamo, in ta spot je bil za nas dobra reklama.

Kaj bi bil Goran Bare, če ne bi bilo rock'n'rolla?

Goran Bare: Slikar. Pravijo, da sem talentiran za slikanje.

V življenju kaj obžalujete?

Goran Bare: Predvsem to, da sem poskusil droge in si uničil življenje. Živim za rock'n'roll, droga pa me je le zavirala pri mojih glasbenih ciljih.

Kaj vas je naučilo rockersko življenje?

Goran Bare: To je pač glasba, nima te kaj naučiti. Lahko se kaj naučiš o glasbi, ne pa glasba tebe. To je pač moje življenje in bo tako ostalo do moje smrti.

Kaj pa menite o Partibrejkersih, ki so bili nekako vaši sodobniki in tudi po svoje vaši vzorniki?

Goran Bare: Partibrejkersi so eden najboljših bendov v teh prostorih, občudujem jih. Težko bi pa rekel, da so kaj posebej vplivali na nas, ker mi smo takrat, ko so oni začeli, že imeli svoje demo posnetke. Po svoje smo začeli skupaj, po svoje smo si podobni, a smo se nato potrudili, da smo se glasbeno odmaknili od njih. Oni so iz Beograda, zato so imeli boljše možnosti. Na drugem in tretjem albumu smo začeli delati povsem po svoje, in to nam je dobro uspelo. Recimo Vreme da se krene, to nima nobene zveze s Partibrejkers. Kot tudi ne Teške boje.

Zoran Čalić: Spominjam se, ko so Majke začenjale in so imeli prvi demo posnetek, prav tako pa so takrat začenjali Partibrejkersi. Nekako v istem obdobju. Čeprav so Partibrejkersi ploščo izdali pred Majkami. Pojavil se je novi zvok, ki je bil drugačni od "novega vala", bolj kitarski zvok, z uporniškimi besedili, ki me je navdušil. To me je navdihnilo do te mere, da sem se začel ukvarjati z glasbo, in to traja še danes.

Zoran, bral sem, da je vaša kariera v Majkah bila malo tu malo tam, kako se je potem razpletlo?

Zoran Čalić: Res je, veliko stvari se je dogajalo, veliko nepričakovanega, odšel sem trikrat, prišel nazaj, a sem se kmalu naučil, da ne morem ničesar načrtovati vnaprej. Po svoje pa je bilo to tudi dobro, vse je prišlo spontano. Ljudje smo pač takšni, da se prilagodimo, gremo naprej in počnemo svoje zadeve. Bilo je vsega, veliko ljudi je prišlo in odšlo iz Majk, a z Baretom sva ostala in sva predana glasbi ter se trudiva naprej za preživetje v tem poslu. Obenem pa se v svoji koži najbolje počutiva. Na osebni ravno pa se je, jasno, marsikaj dogajalo in se še dogaja. Morda nas je to naredilo tudi močnejše, saj smo se po vsakem padcu vrnili na skupno pot. Moram potrkati, vse v redu, gremo naprej in tako je prav.

Kaj pa je za vas rockersko življenje?

Zoran Čalić: Zame osebno, da uživam v glasbi, ki jo ustvarjamo, ki nam je všeč. In tako tudi najbolje funkcioniramo, uživamo na odru, in to predstavljamo ljudem. Po svoje se počutim tudi privilegiranega, da lahko živim od glasbe. Čutim odgovornost in hvaležnost do ljudi, ki kupijo vstopnice in pridejo na koncert oz. kupujejo naše plošče. In dokler bo tako, bomo prisotni na sceni, ker nam je to všeč. To nas izpopolnjuje. Rock je za mlade, energična glasba, z nekim sporočilom. Bare piše zares dobre tekste. Imamo še veliko ponuditi.