Nas bodo roboti izbrisali že v tem stoletju?
Angleški strokovnjaki se bojijo, da bi lahko prizori iz filmov, kjer umetna inteligenca ogroža človeško raso, postali realnost že v tem stoletju. Zdaj bi radi ustanovili znanstveni center, ki bi realno ocenil stopnjo nevarnosti.
Strokovnjaki pravijo, da je skrb, da bi nas v prihodnosti umetna inteligenca resno ogrozila, upravičena. (Foto: Reuters)
Nas lahko umetna inteligenca že v tem stoletju izbriše z obličja Zemlje? To se med drugimi sprašuje skupina britanskih raziskovalcev iz Cambridgea, ki želi ustanoviti poseben center za ugotavljanje in analiziranje možnih scenarijev oziroma največjih groženj človeštvu.
Kot poročajo angleški mediji, raziskovalci pravijo, da bi v centru poskušali realno oceniti naše možnosti preživetja ob izjemno hitrem razvoju biotehnologije, nanotehnologije, umetne inteligence, ekstremnih klimatskih sprememb in morebitnih jedrskih vojn. V ospredje bi postavili prav umetno inteligenco, saj bi prav ta po njihovem mnenju lahko z razvojem inteligentnih sistemov nenadoma najbolj resno ogrozila človeško raso.
Lahko prizori iz filmov postanejo resničnost?
Eksponentna rast zmogljivosti računalnikov bo sčasoma dosegla kritično točko, ko bo tako imenovana umetna inteligenca omogočila, da bodo računalniki sami začeli programirati ter razvijati tehnologijo v svojo korist, so prepričani.
"Pomislite, kakšen boj za surovine bi se lahko vnel med dominantnimi vrstami,“opozarja Huw Price, filozof z univerze v Cambridgeu. "Za primer lahko vzamemo gorile. Razlog za njihovo izumrtje ni ta, da smo ljudje sovražni do njih, pač pa ta, da mi upravljamo, nadzorujemo in spreminjamo okolje tako, kot nam najbolj ustreza. Žal pa naš način spreminjanja okolja ogroža njihovo preživetje,“ je pojasnil.
V centru bi sodelovali strokovnjaki z različnih področij, tako računalništva in znanosti kot tudi pravni strokovnjaki. "Na neki prelomni točki, do katere bo morda prišlo že to ali pa naslednje stoletje, se bomo morda morali soočiti z eno od največjih sprememb v zgodovini vesolja – umetna inteligenca bo ušla zakonom biologije,“ pravi in dodaja, da glede na pustošenje, ki ga povzročamo, očitno narava tudi nas ni predvidela. "Zato tudi mi ne bi smeli jemati umetne inteligence za samoumevno,“ je prepričan.
Povezani članki
Glasuj
Vsaka oblika življenja pa ima stremenje k temu da se razmnožuje, širi in da se prilagaja razmeram v okolju, ter da na koncu zamre. Ogenj ima recimo vse značilnosti življenja, edino kar mu manjka je zavest, isto je pri umetni inteligenci. Umetna inteligenca pa je vsah teoretično nesmrta, zato nima potrebe po razmnoževanju zaradi ohranjanja. Tudi okolje v katerem živi umetna inteligenca je povsem drugačno od našega. Mi rabimo trdna tla, kisik, vodo, hrano in toploto, umena inteligenca pa svetovni splet, računalniški hardware in električno energijo.
Trk med nami in umetno inteligenco lahko pride le zaradi dostopa do svetovnega spleta in kapacitete računalniškega spomina in diskov. Najlažje to povem tako, da se nam recimo "spam" upre, da bi ga pobrisali, zato da bi sprostili zmogljivosti našega računalnika. Računalniku pa je tako ali tako vseeno, umetna inteligenca ni kišta, temveč program v njem.
Problem je software. Z njim določimo upravljanje. Ni važno število računskih operacij, ni važna količina znanja. Če hočemo, da bi računalnik deloval neodvisno od nas je potrebno razumeti delovanje možganov. (Vir: Jeff Hawkins: How brain science will change computing)
Če enkrat umetna inteligenca res zaživi, bi bil njen "miselni proces" toliko bolj zmogljiv od človeškega, da bi bil razvoj napredne robotike tik za vogalom. Pri miselnem procesu seveda ne govorimo o umetnostni kreativnosti, temveč o tehnološko naprednih rešitvah. Res da so človeško možgani daleč bolj kreativni, vendar bi imela umetna inteligenca bistveno prednost pri tehnoloških rešitvah že zaradi surove računske moči in možnosti pomnjenja.
Tako da ja...ne enačiti umetne inteligence z roboti; roboti so namreč samo naslednji korak, ki so brez umetne inteligence še vedno samo stroji, ki delujejo po vnaprej določenih protokolih in so načeloma nevarni samo toliko, kolikor so programirani.
Pa še neki za razmislt: koliko "pameti" gre z vsako smrtjo v nič? Če se že grejo, bi lahko izumili način kako neko pamet ali inteligenco ali izkušnje "shraniti" in nato "vtisniti" v nekoga drugega, ki bi to lahko izkoristil in pametno uporabil, po možnosti pa še nadgradil... Pol bi se človeštvo šele "razvilo"; ne pa da se naši otroci morajo učiti vse na novo itd...









