15-letnik si je trikrat zlomil vrat!

Nobenega dvoma ni, da je 15-letni Oliver Cano - Lopez čudežen deček. Ko je skočil z visoke skakalne police v vodo, ni opazil, da se je val ravno umaknil, zato se je ob skoku v vodo udaril naravnost v glavo in si prelomil vrat na kar treh mestih. Vse, kar je sledilo nesreči, njegova starša, 43-letni Jon in 42-letna Justine, jemljeta kot čudež.

Čeprav se osebe s poškodbo hrbtenice ne sme premikati, dokler na kraj nesreče ne prispe reševalna ekipa, so Oliverja prijatelji vseeno odnesli na obalo in mu čez mokre kopalke oblekli hlače in majico. “Storili so, kar so mislili, da je prav. Želeli so ga ohraniti na toplem in suhem,“ danes pravi Oliverjev oče Jon.

Na kraj nesreče so takoj prispeli reševalci iz vode. Oliverja so najprej privezali na nosila, da so imobilizirali njegovo hrbtenico in nato poklicali zdravniško pomoč. Ko sta njegova starša prispela v bolnišnico v Southendu, je bil Oliver ravno na slikanju hrbtenice. “Medicinska sestra nama je povedala, da so rentgenske slike pokazale, da je s hrbtenico vse v redu, a da se je Oliver pritoževal nad bolečinami v vratu,“ se spominja Jon. “Mislila sva, da je z njim vse v redu, zato sva se že veselila odhoda iz bolnišnice.“ Toda Oliverjeva drama se je takrat šele začela.

Izvidi rentgenskega slikanja vratu so pokazali, da ima Oliver v vratu zlomljena tri vretenca, od katerih sta bili dve popolnoma zdrobljeni. Srednje vretence se je ob udarcu zdrobilo na kar osem delov, eden od koščkov pa je ležal tik ob njegovi hrbtenjači. Čeprav je naostren košček vretenca pošteno opraskal hrbtenico, pa k sreči ni prišel do Oliverjeve možgansko-hrbtenjačne tekočine, ki obdaja možgane in hrbtenjačo in predstavlja mehansko zaščito pred udarci ter preprečuje prenos telesnih pretresov na osrednje živčevje.

Oliverjeva hrbtenjača je bila še nedotaknjena, vendar pa bi lahko že vsak najmanjši gib sprožil premik koščka vretenca v hrbtenjačo, kar bi povzročilo pritisk na živce in paraliziranost od vratu navzdol. “Nikoli ne bom pozabil sinovega zgroženega in prestrašenega pogleda, ko so mu zdravniki povedali, kako blizu tega je bil, da bi lahko celo življenje preživel na invalidskem vozičku. O takih stvareh običajno bereš v knjigi ali gledaš v filmu … Nikoli si nihče ne predstavlja, da bi se kaj takega lahko zgodilo tudi njemu,“ pravi Jon.

Oliver je nato ležal v bolnišnici, okoli glave trdno privezan na posteljo, da se ni mogel premikati. “Lahko je le mežikal z očmi,“ razlaga Jon. Nekaj ur po nesreči so Oliverja prepeljali v ortopedsko bolnišnico v Londonu. V bolnišnici je ostal še šest tednov, zdravniki pa so ga na določenih delih telesa obtežili s posebnimi utežmi, ki so raztegovale njegovo telo. Ker je bil Oliver še v obdobju rasti, je obstajala kar velika možnost, da se bodo njegove polomljene kosti naravno zarasle.

“Oliver se je dobro zavedal situacije, v kateri se je znašel,“ pravi Jon. “Zdravniki so mu rekli, da jih mora nemudoma obvestiti o vsaki bolečini ali zbadanju, ki ga začuti. Ko je to storil, pa so bili zdravniki pri njem že v nekaj sekundah.“ Starša sta se z Oliverjem neprestano pogovarjala in ždela ob njegovi postelji dan in noč. Hranila sta ga izmenično, televizijo pa je lahko gledal s pomočjo posebnih očal.

Oliverja so zdravniki vsake štiri ure previdno obrnili, da so sprostili pritisk in preprečili nastanek preležanin. “Vsakič, ko so ga obrnili, sem se bal, da ne bi šlo kaj narobe,“ se spominja Jon. “Justine tega prvih nekaj tednov sploh ni mogla gledati, ne da bi jokala.“

Zdravniki pa so Oliverjeve starše obvestili, da bodo morali nekaj tednov počakati, da vidijo, ali bo Oliver sploh še kdaj lahko hodil. “Upanje je bilo vsak dan večje,“ razlaga Justine. “Posnetki tedenskega rentgenskega slikanja so pokazali, da so se kosti dobro celile. Zdravniki so bili naravnost navdušeni nad izvidi in vsi so bili mnenja, da so ga pred paralizo rešili najmanjši drobci vretenca.“

Po šestih tednih je Oliver dovolj okreval, da so ga izpustili domov. “Raztezanje je pomagalo njegovim zdrobljenim kostem, da so se ponovno zlile skupaj,“ pravi Jon. “Celo košček kosti, ki je bil tik ob hrbtenjači, se je začel kmalu umikati.“ Oliver pa je po šestih tednih, ob odpustu iz bolnišnice, dobil halo obroč, ki so mu ga zdravniki s pomočjo vijakov pritrdili na glavo in s pomočjo kovinskih palic pritrdili na poseben plastični jopič, da je bil njegov vrat nepremičen.

“Oliver v začetku ni mogel sam ne vstati ne leči, zato ga z ženo nisva pustila samega niti za trenutek. Bala sva se, da bi padel in si še kaj zlomil,“ razlaga Jon. Toda danes ima Oliver novo priložnost. Kljub temu da ne bo nikoli igral ragbija, hokeja, da ne bo smučal in počel stvari, ki si jih je vedno želel, je presrečen, da lahko hodi.