Kako se vrniti na delo po trikratni možganski kapi? 'Moraš biti motiviran in tečen do sebe'

Daniel Vladušič je pri 46 letih doživel možgansko kap in to kar trikrat. Posledice? Ni mogel hoditi, govoriti, niti pisati. Izgubil je tudi levi periferni vid. "Na začetku sem zgolj momljal, do razločne slovenščine sem prišel sicer v roku par dni. A nisem mogel sestaviti besed v stavek. Tisti, ki so me prej poznali, so opazili mojo težavo pri izražanju misli bolj kot pri govoru samem. Potem se je izboljšalo zelo počasi. V roku enega leta sem začel normalno izgovarjati in razmišljati." Kot zanimivost pove, angleško je ves čas govoril brez težav. Potreboval pa je pol leta, da je bil sposoben spet normalno hoditi. 

Po poklicu je vodja raziskovalnega oddelka v visokotehnološkem podjetju XLAB. Veliko dela za računalnikom. "Vedno se pošalim: moji glavni orodji za delo sta jezik in rit, moraš sedeti in govoriti. Izguba sposobnosti tipkanja je bila katastrofalna, seveda tudi izguba govora in iskanja besed. Kombinacija izgube obojega bi lahko pomenila, da moram delati nekaj drugega."

Po štirih urah dela 'mrtvo' utrujen

Najprej se je Daniel Vladušič zdravil v bolnišnici, nato v zdravilišču Terme Dobrna, kasneje na oddelku za rehabilitacijo pacientov po možganski kapi v URI Soča. V zadnji fazi se je Daniel Vladušič s pomočjo rehabilitacije v Centru za poklicno rehabilitacijo pod vodstvom dr. Marka Sremca, specialista medicine dela, prometa in športa, ki deluje znotraj URI Soča, postopoma vrnil na delovno mesto.  Na bolniški je bil kakšno leto. Najprej je delo opravljal samo štiri ure, v slabem letu je začel delati polni delovnik. "Dr. Sremec mi je jasno povedal, da je štiri ure kar veliko. Sem si rekel, v redu, ti že veš. Ampak dejansko je imel prav. Po štirih urah sem bil 'mrtvo' utrujen, čeprav sem opravljal enostavna opravila, mi je bilo kar zahtevno."

Gre za edini center v državi, ki se ukvarja s poklicno rehabilitacijo bolnikov. Pacientom pomagajo ne samo pri vračanju na delo, ampak pri ohranjanju dela zmožnosti. Dostop do storitev dobimo z napotitvijo osebnega zdravnika. Poklicno rehabilitacijo nudijo skozi dve poti, ena ocenjuje funkcionalno stanje, ki načeloma traja dva tedna, sodeluje rehabilitacijski tim, zdravnik specialist medicine dela, klinični psiholog, socialna delavka, delovna terapevtka in rehabilitacijski tehnolog. Skozi delovne vzorce in različna testiranja poskušajo ugotoviti funkcionalnost, v prvi vrsti za vračanje na delo, ali iskati iztočnice za nove vrste dela, prilagoditve, da bi osebo ohranili delovno aktivno. "Pri enih osebah je potrebna ergonomska prilagoditev delovnega mesta, organizacijska prilagoditev (urniki, način dela), večinoma so kombinacije," pojasnjuje Marko Sremec.

Veliko imajo nevroloških pacientov po možganski kapi in poškodbi glave, pacientov po različnih poškodbah: prometne nesreče, delovne nesreče, druge nevrološke bolezni, multiple skleroze in amputacije. 

Čakalna doba na obravnavo je tri mesece z napotnico. Center ima sicer tri enote: Ljubljana, Maribor in Murska Sobota, najdaljša čakalna doba je v prestolnici. Obravnava traja okoli 14 dni. 

Velikokrat je ključ v samem delodajalcu

In kako so se v podjetju XLAB spopadli z dolgotrajno bolniško v tem konkretnem primeru? Ključno pri okrevanju je, tako direktor Gregor Berginc, da se zaposleni zaveda, ne glede v kakšnem stanju je, da njegove delovne obveznosti in odgovornosti ne trpijo. Takoj, ko je Daniel Vladušič odšel na bolniško, so v podjetju organizirali skupino, ki je prevzela naloge, za katere je bil odgovoren. "Pomembno je, da zaposleni razume, da je tukaj še vedno ves čas dobrodošel, da se nič ne spreminja, nič ne ukinja. Pomembna je podpora družini. Trudimo se, da je podjetje naša razširjena družina, zato sodelujemo s partnerji, z otroki."

Daniel Vladušič pove, če ne bi imel podpore delodajalca, vrnitev na delovno mesto ne bi bila mogoča. Dobil je psihološko spodbudo, ki jo je takrat nujno potreboval. "Je potreben pogum od delodajalca. Če imaš ljudi, za katere si bil prej navajen, da so polno delovali, kar naenkrat pa polovico, je kar velik izpad. Brez te podpore ne bi šlo. Sodelavci, prijatelji so me obiskovali ves čas."

Tudi Sremec pritrdi, da je sodelovanje delodajalca ključno. "Delodajalcu pustimo odprta vrata, da se posvetuje. Velikokrat je ključ v samem delodajalcu. Delodajalec do samega našega kontakta lahko, da ne ve nič o delavcu, razen odločbe zdravnika, da je v bolniškem staležu. To je lahko generator problemov. Delo zahteva neko načrtovanje, kadrovanje, kar zakomplicira delovni proces, zato je razumevanje delodajalcev nujno."

Vračanje na delo je pomembno pri okrevanju

Pri vračanju na delo je pomembno sodelovanje bolnika, podjetja in zdravstvene ustanove. Gregor Berginc pove, da je ta sinergija izjemno dobro delovala, ves čas so bili v stiku, imeli so sestanke in dobili redna poročila. "Smo se vnaprej dogovorili in potem z Danielom uskladili, kako bo zdravljenje potekalo. Pomembno je, da nimamo visokih pričakovanj do zaposlenega, hkrati pa mora biti dovolj velik izziv, da se zaposleni rad vrača." Berginc pojasni, da so se zanesli na strokovnjake. "Pomagajo ti pri obravnavi in pri iskanju optimalne poti pri okrevanju bolnika."

Bolniške so v podjetju XLAB izjema, ne pravilo. "Pa ne zato, ker jih ne bi dovoljevali, ampak dejansko je zdrav način življenja tukaj zelo pomemben." Poleg Daniela so imeli še eno dolgotrajno bolniško.

Reševanja bolniških odsotnosti so se v podjetju lotili proaktivno in ne z nagrajevanjem, če zaposleni ne gredo na bolniško. Nudijo različne športne aktivnosti, delo poskušajo prilagajati načinu dela posameznika: delo od doma, prilagoditev delovnega časa, da lahko zaposleni usklajujejo delovno in zasebno življenje. Promovirajo tudi zdrav način življenja. "Skušamo zmanjšati količino stresa in obremenitev. Nikakor ne favoriziramo nadurnega dela. Učinek nadur je dolgoročno izjemno, izjemno škodljiv za posameznika in podjetje. Na področju mentalnega zdravja je pomembna komunikacija, zato organiziramo delavnice, kjer poudarjamo sodelovanje in komuniciranje. V našem poklicu je komunikacija orodje, ki nam omogoča uspeh ali neuspeh."

Mlajša oseba po amputaciji potrebuje od pol do enega leta za vrnitev

Po besedah Sremca so načeloma pacienti po amputacijah relativno enostavni. "Gre za fizične prilagoditve delovnega mesta ali izbor ustrezne proteze ali ortoze, pripomočkov, s katerimi bo lahko delal. To so bolj enostavni primeri, večinoma gre za poškodbe tudi pri mlajših osebah in nimajo pridruženih stanj, načeloma je tukaj pot hitra in bolj tehnična. Je lažje kot pri nevroloških ali onkoloških pacientih."

In kako dolgo traja od obravnave do vrnitve nazaj na delovno mesto? Nehvaležno je primerjati, pravi Sremec, saj je razlika v delovnih mestih in diagnozah. "Pri mlajši osebi po amputaciji zgornje ali spodnje okončine ali delni amputaciji lahko omogočimo znotraj šestih mesecev do enega leta vračanje na delo od poškodbe. Pri nevroloških pacientih z možgansko kapjo in prizadetostjo ene polovice telesa ter kognitivnimi težavami je to prolongirano. Pri osebi z amputacijo se bomo verjetno pogovarjali o tistem delu, ki bo prilagojeno, ali podobnem delu, pri nevroloških velikokrat to ni mogoče, zato je pot daljša." Problem pa so pacienti, ko voznik doživi možgansko kap, delodajalec pa ima zaposlene samo voznike in ga ne more prerazporediti.

Nedorečeni in nesistemsko urejeni postopki 

A postopki, ki so v Sloveniji nedorečeni in nesistemsko urejeni, tudi delodajalci sami ne vedo, za kakšne procese gre, kaj to pomeni za njih, kakšne obveznosti imajo, doda Sremec. "Imamo vlogo mediatorja, ki približa informacije pacientu in delodajalcu, odločevalcem – ZZZS in zdravnikom, ki omogočajo naše storitve, ko je oseba še na bolniški, in kasneje za trajne razbremenitve ali pravice – ZPIZ. Odločajo na podlagi naših priporočil, ugotovitev."

Center je relativno majhen, naval pacientov pa velik. Obravnavajo okoli 1000 ljudi letno, a potrebe v Sloveniji so veliko večje, pojasni Sremec, glede na to, da imamo prek 800 tisoč delavcev, bolniško odsotnih pa je vedno okoli 10 tisoč ljudi letno. "Te številke ne moremo pokrivati. Kot terciar bi si zaslužili, da se ukvarjamo z najtežjimi primeri, da smo podpora primarnemu in sekundarnemu nivoju v zdravstvu," pojasnjuje Sremec. Doda, da je velik problem tudi zaradi nastajanja bolniških, da pacienti ne gredo po hierarhiji zdravstvene obravnave. "Določeni specialisti, osebni zdravniki, specialisti medicine dela na primarnem nivoju lahko določene stvari delajo, nekateri jih delajo uspešno, nimajo pa ustrezne podpore, poti, koga kam napotiti."

Nimamo zakonodaje, kliničnih poti, algoritmov

In kaj so pomanjkljivosti? Nimamo zakonodaje, ki bi to natančno definirala, opozarja Sremec. "Nimamo definiranih kliničnih poti, algoritmov, to je pomanjkljivo. Sistem je omejen s pravili, zakonodajo, pravilniki. Če nimaš tega, nimaš podlage za obravnavo. Možnosti opravljanja storitev, ki potem niso financirane, enostavno zadeva ne gre. Manjkajo nam primarni in sekundarni nivo in klinična pot. Ideja je, da je to vključeno v javno zdravstvo." 

Drugi problem pa je pomanjkanje kadra, ki se želi ukvarjati s tem, pravi Sremec. "Za naše razpise za center zelo težko najdemo ustrezne osebe, ki imajo dovolj empatije, znanja, strokovnosti. Imamo veliko težav."

Poklicne rehabilitacije sploh nimamo

Po mnenju Metode Dodič Fikfak s Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa poklicne rehabilitacije sploh nimamo, problem je zakonodaja. "Če delavec čaka na poseg v bolnišnici in ni sposoben opravljati svojega dela, je pa mogoče sposoben za drugo delo. Zdaj ni možno, da bi zdravnik, preden bi podaljšal bolniško, poslal tega človeka k specialistu medicine dela in rekel, poglejte, kaj ta človek lahko dela v določeni tovarni. Ne more ga napotiti prek nobene napotnice, ker je zdravnik medicine dela več ali manj zasebnik in ne deluje prek napotnice, hkrati pa bi moral splošni zdravnik še prekiniti bolniški stalež. A dokler je nekdo v staležu, ne smeš presojati njegove delovne zmožnosti." Prave motivacije, da bi sistem motiviral zgodnje vračanje ljudi nazaj na delo, pa nimamo.

Daljše bolniške, ker ljudje ne pridejo na vrsto

Zelo pogosto so daljše bolniške posledica, ker ljudje ne pridejo na vrsto za rehabilitacijo, predolgo čakajo na storitev, ocenjuje Lidija Jerkič iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. "Rehabilitacije so prekratke, niso dovolj uspešne, da bi človeka pozdravile do konca in se zato poškodbe ponavljajo, pa tudi vračanje na delo je precej težko. Ko človeka ni dve, tri leta v delovnem procesu, se ga delodajalci branijo in se človek težko vklopi nazaj."

Ozaveščenost ljudi v Sloveniji je nizka, ocenjuje Sremec. Veliko oseb je napotenih znotraj URI Soča. "Naša obravnava ni obvezna, je možnost. Tudi osebni zdravniki nas izkoriščajo v dobrem smislu."

Moraš biti motiviran in tečen sam do sebe

In kaj je ključno sporočilo po mnenju Daniela Vladušiča? Da moraš biti motiviran, da se boš vrnil. "Ne morem prehvaliti Soče, a ne morejo ti pomagati do konca. Zakaj ne? Vsakemu nekaj drugega pomaga. Končno sporočilo je: poglej, raziskuj, kako si lahko pomagaš, sam se premakni. Moraš biti motiviran in tečen sam do sebe." Ko je izgubil sposobnost tipkanja, je Danielu pomagalo, da je kupil eno najglasnejših igralnih tipkovnic, saj je ugotovil, da mu veliko pomeni, če sliši pritisk tipke. 

In kakšno je stanje danes, dve leti in pol po možganski kapi? Kljub temu, da mu je Zavod za pokojninsko zavarovanje predlagal, da se vsaj delno upokoji, je Daniel danes rehabilitiran, dela osem ur na dan. Periferni vid se mu je izboljšal na zakonsko predpisanih 120 stopinj, zato je dobil nazaj tudi vozniški izpit. "Podpora je bistvena. Ko ti je naenkrat odvzeta tvoja super moč, se počutiš nekoristnega. "Vse bo v redu" ne pomaga. Resna podpora, resen pogovor, iskanje rešitev, to pomaga."