'Delali smo vsi za enega in eden za vse'

Ob 40. obletnici prvega slovenskega vzpona na Mount Everest je novinarka Maja Roš Kanellopulos za 24UR Fokus pripravila dokumentarno zgodbo v dveh delih o slovenskem himalajizmu. Pregledala je ure in ure arhivskih posnetkov, tudi tistih iz leta 1960, ko so se slovenski alpinisti prvič srečali s Himalajo, pa do izjemnega uspeha v južni steni osemtisočaka Makaluja leta 1975 in štiri leta kasneje preplezano najtežjo smerjo na Everest. Pogovarjala se je s slovenskimi alpinisti in alpinistkami, ki so se zapisali v svetovno zgodovino. 13. maja bo minilo natanko 40 let, odkar sta Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj kot prva Slovenca stala na najvišji gori sveta, a kar je še pomembnejše – kot moštvo so uspeli preplezati zahodni greben, kar sta do danes, kljub obleganju Everesta z vseh strani, uspeli ponoviti zgolj dve odpravi.

Prvi zakonski par na vhu Everesta

Naša prva alpinistka, ki je osvojila osemtisočak – pakistanski Broad Peak, je bila leta 1986 Marija Štremfelj. Na štirih osemtisočakih sta stala skupaj z možem Andrejem, v Guinnessovo knjigo rekordov pa sta se leta 1990 vpisala kot prvi zakonski par na svetu na vhu Everesta. Danes pripoveduje za 24UR Fokus: "Bil je lep sončen dan, uro smo bili na vrhu ... Stala sem na štirih osemtisočakih, povsod smo hiteli zaradi noči in slabega vremena, ta vzpon pa je bil res nekaj posebnega!"

Šele v Katmanduju sta od himalajske kronistke Elizabeth Hawley izvedela za naključje – da je bil naslednji par na vrhu zgolj pol ure za njima. "Ko pogledam nazaj, se mi zdi to zame, za naju in za Slovenijo zelo pomembne dosežek. Kranjsko klobaso lahko vsako leto narediš večjo, prvi na vrhu Everesta pa ne moreš stati več kot enkrat," pravi Marija Štremfelj. 

Fascinantna je tudi zgodba prve in edine jugoslovanske ženske odprave, ki si je leta 1986 za cilj izbrala Južno Annapurno. Odpravo je vodila Marija Frantar, ki se v zgodovino Himalaje zapisala kot prva ženska na svetu, ki je preplezala južno Rupalsko steno osemtisočaka Nanga Parbat. Neuspešne ženske odprave na Južno Anapurno pa se takole spominja Vlasta Kunaver: "Smola, da je bil cilj za nas prezahteven, ker je bil to greben, ki ga je bilo treba opremiti s kilometri vrvi, prenesti gor, me pa brez vsakih nosačev, bila sta garaška dva meseca ..."

A že naslednje leto je Vlasta Kunaver postavila svetovni rekord: s petimi soplezalci je s padalom na hrbtu preplezala zahodno steno Trisula, smer so poimenovali po njenem očetu Alešu Kunaverju, in s Sandijem Marinčičem sta z vrha poletela z jadralnimi padali. Skrbi na vrhu ni manjkalo: "Padala potrebujejo hitrost ... redek zrak ... še hitreje moraš teči, teči na 7000 m pa ni lahko ..."

Še en mejnik – leto 1991

Odprava na tretji najvišji vrh sveta Kangčendzengo je bila izjemno uspešna in tragična obenem. Viki Grošelj kot prvi Slovenec stoji na vrhu, z njim je Hrvat Stipe Božič (ki se mu tudi zahvaljujemo za številne posnetke). A zgodovina bo za vedno pomnila ta izjemno zahteven vzpon – Marko Prezelj in Andrej Štremfelj sta dosegla južni vrh po čisto novi smeri, v celoti na alpski način, torej brez nosačev, višinskih taborov, napetih vrvi in dodatnega kisika ...

Marko Prezelj, edini v zgodovini na svetu, ki je prejel štiri zlate cepine, je sicer eden od tistih, ki o vzponih redko in malo govorijo. Pri tem je pristaš skromnosti. "Več kot govoriš o vzponu, manj ga ostane," pravi. A je ob tej posebni priložnosti za 24UR Fokus vseeno govoril. O zgodovinskih dejstvih, o ireverzibilnosti odločitev, o spominih, o življenjskih naukih, ki jih daje Himalaja. In o tem, zakaj ga govorjenje o vzponih spomni na pesem Daneta Zajca o ognju v ustih in kepi pepela.

Celoten prispevek, ki je bil objavljen v nedeljski rubriki 24UR Fokus, si lahko ogledate na Voyo.