Ekonomist Matej Lahovnik meni, da rešitev ni (le) v holdingu, ampak kazenskih in odškodninskih obsodbah ter prodaji. (Foto: Damjan Žibert)

Vlada trdi, da bomo z novim 'superholdingom' dobili večjo preglednost in predvidljivost ravnanja z državnim premoženjem, veliki holding pa bi se tudi lažje pogajal s potencialnimi investitorji, saj bodo na enem mestu znani nameni države z določeno naložbo.

V dosedanji Agenciji za upravljanje kapitalskih naložb države (AUKN) pa trdijo, da bo nov holding delal slabše od njih, državno premoženje pa bo pod nadzorom (pre)ozkega kroga ljudi, ki bodo holding vodili.

Kakor koli – dejstvo je, da v 20 letih v Sloveniji nismo uspeli najti modela upravljanja z državnim premoženjem, ki bi to premoženje oplemenitil. Namesto tega je tega premoženja vse manj.

Velika srečna družina dolgoprstih nadzornikov in uprav

Ekonomist Matej Lahovnik meni, da sta po osamosvojitvi pri upravljanju državnega premoženja nastala dva ključna problema. "Prvi je, da se je politika 20 let vseskozi vmešavala v upravljanje državnega premoženja, v nadzorne svete in uprave pa se je imenovalo ljudi na podlagi politične pripadnosti ne pa strokovnih referenc, kar je tranzicijska bolezen upravljanja z državnim premoženjem. Drugi problem pa je, da so se v državnih podjetjih spletle povezave med politično imenovanimi upravami in politično imenovanimi nadzorniki. Oblikovali so prave male srečne družine, kjer so zasledovali predvsem svoje interese."

To pa je – ne glede na to, kako so se vmes imenovale agencije in uradi, ki so bdeli nad tem premoženjem – posledično prineslo izčrpavanje družb s pomočjo prečrpavanja denarja iz državnih družb v zasebna podjetja oziroma podizvajalce, ki so za ta podjetja opravljali storitve.
V primeru državnih bank pa so takšne in drugačne "družinske" povezave v najširšem pomenu besede pomenile podeljevanje kreditov na podlagi poznanstev, kar je med drugim priznal celo padli tajkun Bine Kordež, ki je povedal, da je večstomilijonsko posojilo dobil na podlagi svojega imena. To je seveda v nasprotju z vsemi bančnimi standardi, zaradi nezadostnega zavarovanja pa ta posojila ne bodo nikoli poplačana oziroma bomo ceno plačali davkoplačevalci.

Koliko so ukradli?

Tudi vzroke, da Slovenija gospodarsko krizo danes čuti bolj kot večina drugih držav, lahko iščemo v slabem upravljanju državnih podjetij. "Treba je upoštevati, da ima Slovenija med vsemi državami Evropske unije daleč največji delež državnega premoženja v gospodarstvu, zato krizo čutimo bolj, kot če bi bili upravljavci tega premoženja pri svojem delu uspešni," meni Lahovnik.

In koliko državnega premoženja je v več kot dveh desetletjih poniknilo v zasebnih žepih? Del zneska se odraža v znesku slabih terjatev v slovenskih državnih bankah, ki naj bi jih bilo po nekaterih podatkih za okoli tri milijarde evrov in ki jih bomo tako ali drugače delno pokrili davkoplačevalci.

"Še večja pa je oportunitetna škoda. Gre za izgube z naslova neizplačanih dividend, ki bi morale biti izplačane v zadnjih 20 letih in zaradi slabega upravljanje niso bile," pravi Lahovnik. "Kljub temu da vrednost državnega premoženja znaša okoli 8 ali 9 milijard evrov, je treba upoštevati, da na letni ravni državna podjetja izplačajo le okoli 200 do 300 milijonov evrov dividend. Tako da je dividendna donosnost državnega premoženja nekajkrat nižja od obresti, ki jih Slovenija plačuje za državni dolg," še pravi Lahovnik.

Krivdo za 20 let slabega gospodarjenja in uporabe nezakonitih poslovnih praks brez vsakih posledic pripisuje neučinkovitemu pravosodju. "Obsodb v primerih gospodarskega kriminala je bilo v vsem tem času manj, kot je prstov na eni roki. Večina primerov ni prišla na sodišče, rezultat tistih, ki so, je negotov. Vmes pa so tisti, ki so izkoristili priložnost, premoženje že prenesli na družinske člane. Nekaj obsodb, kjer bi posamezniki odgovarjali tako odškodninsko kot kazensko, bi bilo ključnih. Če ne, prihodnjim generacijam pošiljamo sporočilo, da je v Sloveniji na področju slabih poslovnih praks dovoljeno prav vse. Poleg tega – če bomo davkoplačevalci že morali plačati za zažgano mineštro, je prav, da se vsaj kaznuje glavne kuharje," še meni.

NLB smo pred kupci varovali kot nacionalni ponos. Danes je vredna 10-krat manj, kupcev ni nikjer. (Foto: Damjan Žibert)

Tujci bi kupili. A desetkrat ali več ceneje kot pred krizo

Če torej več kot dvajset let nismo našli načina, kako z državnim premoženjem gospodariti kot dober gospodar, bi ga bilo najbrž vsaj nekaj dobro prodati, meni Lahovnik. Najboljši čas za prodajo smo sicer že zamudili in potencialni kupci seveda ne stojijo v vrsti. A je v Sloveniji za tujce še vedno precej zanimivih podjetij. "Je pa vse odvisno od cene. Zavedati se moramo, da je Telekom trenutno vreden sedemkrat manj, kot je bil leta 2008 zanj pripravljen plačati potencialni prevzemnik. NLB je na sivem trgu vredna desetkrat manj kot leta 2008, tržna kapitalizacija največjega neto izvoznika Gorenje pa je vredna le še okrog 70 milijonov evrov, kar je 30-krat manj, kot je vreden nogometni klub Manchester United po oceni Forbesa," pravi Lahovnik.

Slovenski državni holding ne bo rešil korupcije

Vse težave – od korupcije pri upravljanju z državnim premoženjem do slabe donosnosti tega premoženja – naj bi zdaj po mnenju Janševe vlade rešili z ustanovitvijo državnega holdinga, ki mu opozicija nasprotuje in napoveduje celo referendum.

Lahovnik meni, da vprašanje korupcije holding ne bo rešil. Rešijo ga lahko le pravnomočne obsodbe in sporočilo bodočim upravljavcem, ne glede na to, kako se bodo imenovali, kakšna kazen jih čaka, če ne bodo delali dobro. Meni pa, da gre pri holdingu za poskus novega načina upravljanja z državnim premoženjem. Pred volitvami so se namreč skoraj vse stranke strinjale, da AUKN tega ne počne dobro. "Drugo vprašanje pa je postopek oblikovanja holdinga. Ni smiselno, da vse naložbe vržemo v isti koš," pravi Lahovnik, ki predlaga ločeno reševanje bančnega sektorja po nemškem vzoru ustanovitve slabe banke.