Bomo izbrisanim podjetnikom plačevali odškodnine?

Da so takrat ravnali narobe, danes priznavajo tako na ministrstvu za pravosodje, nekateri poslanci kot tudi nekateri ustavni pravniki, a krivic ne odpravi nihče. Ljudem še vedno rubijo hiše, avtomobile, zemljo, vse, kar je vrednega. Približno 18 tisoč podjetnikov naj bi država izbrisala proti njihovi volji in jim potem pobrala vse; razpadle so številne družine, nekateri so si v obupu vzeli življenje.

Pravico so iskali v slovenskem parlamentu, dvakrat dosegli, da so poslanci sprejeli zakon, ki bi ustavil rubeže, a ju je ustavno sodišče obakrat razveljavilo. Zdaj čakajo na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu, kjer imajo vloženo pilotsko sodbo, zastonj pa jih zastopa odvetnik Andrea Saccucci, ki je dosegel, da je Republika Slovenija popravila krivico, ki jo je storila izbrisanim fizičnim osebam. Podoben razplet pričakuje tudi tokrat.

Zavrtimo čas nazaj. Postali smo samostojna država, bilo je moderno ustanoviti svoje podjetje. Leta 1993 smo sprejeli Zakon o gospodarskih družbah, tak kot ga imajo povsod po svetu. Sredi devetdesetih let je podjetniški zanos nekoliko upadel, nekatera podjetja so se znašla v težavah, sodni register se je polnil, dolgovi pa kopičili. Zato je država leta 1995 (Zakon o nujnih likvidacijah) in 1997 (Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji) sprejela dva zakona, po katerih bi morala sodišča za podjetja, ki določen čas ne poslujejo, sprožiti stečaje. A tega niso počela. Jasnega odgovora zakaj ne, še danes ne zna dati nihče. Ker je bila plačilna nedisciplina velika, je država potrebovala ukrep, s katerim bi jo zajezili.

Profesor Šime Ivanjko je ugledni profesor gospodarskega prava, bil je tudi član komisije za pripravo Zakona o gospodarskih družbah. K pripravi novega zakona, ki bi odpravil insolventnost podjetij, ga je leta 1999 povabil takratni minister za malo gospodarstvo in turizem Janko Razgoršek. Na enem izmed zadnjih sestankov na to temo je predstavljal svoje teze za pripravo zakona, hkrati pa je svoje teze predložil tudi Aleš Zalar, takratni predsednik Slovenskega sodniškega društva. Med svoje predloge je vrinil tudi člen iz ZGD, in sicer o prenehanju družbe po skrajšanem postopku. Ta predvideva, da podjetnik soglaša, da ne želi več poslovati in pri notarju podpiše, da je poplačal vse upnike, vse delavce in da bo, če se v letu dni javi kak upnik, dolgove poplačal z osebnim premoženjem. Takratni minister za pravosodje Tomaž Marušič je njegov tekst prebral in, tako Ivanjko,: “Prijel je tekst in ga vrgel po mizi nazaj Zalarju in dejal, da on tega ne bo podprl in ne bo predlagatelj tega zakona.” Nobenih težav s sprejetjem tega zakona, pa ni videl takratni minister za finance Mitja Gaspari, ki je njegov predlog sprejel in rekel, da bo on uredil ta zakon in ga posredoval državnemu zboru. Gaspari je k sodelovanju povabil nekdanjo sodnico Nino Plavšak, ki je v zelo kratkem času zakon po tezah Aleša Zalarja tudi napisala. Takratno Gasparijevo finančno ministrstvo je predlog zakona posredovalo državnemu zboru, poslanci pa so Zakon o finančnem poslovanju sprejeli po hitrem postopku. Sprejemali so ga namreč na zadnji seji pred poletnimi počitnicami.

S tem lahkomiselnim sprejetjem zakona pa so poslanci uničili življenja tisočim. Upniki so namreč čez noč dobili pravico, ki je nikjer na svetu ne bi, družbeniki in delničarji pa so postali odgovorni z vsem svojim premoženjem, česar ob ustanovitvi podjetja niso mogli vedeti. Pravzaprav je za dolgove podjetja odgovarjal vsakdo, ki je imel delež v podjetju, četudi je imel le eno delnico in jo je dobil kot darilo. To pomeni, da so mu lahko zarubili osebno premoženje, kljub temu, da ni imel nobenega vpliva na poslovanje podjetja, niti ni bil odgovoren za njegov propad. Poleg tega je zakon kršil eno najpomembnejših pravic – retroaktivnost; posegel je namreč za nazaj. Zakaj je to pomembno? Zato ker je prav retroaktivnost eden izmed glavnih razlogov ustavnih sodnikov, da tem ljudem še vedno rubijo osebno premoženje, čeprav zakon že štiri leta ne velja več.

Kmalu po tem, ko je bil zakon sprejet, je skupina pravnikov vložila ustavno presojo tega zakona. Ustavno sodišče je tako leta 2002 sklenilo, da zakon ni protiustaven, vendar pa lahko za dolgove podjetja odgovarjajo le aktivni družbeniki. Tudi pojma aktivni družbenik v mednarodnem korporativnem pravu ne poznajo, zato ga tudi naše sodišče ni znalo prav definirati. Presojo o tem, kdo je aktivni družbenik v podjetju, so prepustili sodnikom. A podjetniki, skupaj z nekaterimi pravniki, niso odnehali. Dosegli so, da je leta 2007 takratni minister za gospodarstvo Andrej Vizjak vložil pobudo za novelo zakona (Zakon o finančnem poslovanju podjetij, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju), s katero bi ustavili vse postopke in od primera do primera ugotavljali, ali so podjetniki zlorabili denar iz podjetja in se okoristili. Poslanci so novelo soglasno sprejeli, a je ustavno sodišče, na predlog Okrožnega sodišča v Ljubljani, novelo razveljavilo.V obstoječem zakonu so spremenili le, da je aktivni družbenik tisti, ki ima v lasti vsaj 25 odstotkov delnic podjetja.

Leta 2011 je nov predlog zakona vložil poslanec SD Matevž Frangež; namen tudi tega zakona (Zakon o finančnem poslovanju podjetij, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju) je bil ustaviti postopke; a se je zgodovina ponovila. Poslanci so tudi tokrat z le enim glasom proti zakon sprejeli; ponovno je ustavno presojo zakona vložilo Okrožno sodišče v Ljubljani in ustavni sodniki so jim tudi tokrat ugodili. Argument ustavnih sodnikov je bila tako leta 2007 kot 2011 prepoved retroaktivnosti. Če bi ustavili vse postopke rubežev, bi, tako ustavno sodišče, upnikom kršili pravice, ki so jih pridobili oziroma pričakovanja, ki so jih že imeli. Trdijo, da sodišče za nazaj ne sme poseči, čeprav je tudi zakon iz leta 1999 posegel za nazaj. Odločitvi ustavnega sodišča je takrat pritrdil tudi Miro Cerar, ki je bil predsednik sodnega sveta in je izdal negativno mnenje za zakon, ki so ga sprejeli poslanci. Na strani upnikov je bila tudi takrat vlada Boruta Pahorja, najglasnejši zagovornik odločitve ustavnega sodišča pa je bil takratni pravosodni minister Aleš Zalar. So pa tokrat ustavni sodniki v zakonu pustili člen, ki ustanovitelje d.o.o. in d.d. odrešuje tega, da za dolgove podjetja odgovarjajo z osebnim premoženjem, saj ga Okrožno sodišče v Ljubljani tokrat ni izpodbijalo. Od 17. novembra 2011 dalje torej propadli podjetniki družb d.o.o. in d.d. za dolgove podjetja ne odgovarjajo z osebnim premoženjem.

Tudi Andreja Lang, generalna direktorica Direktorata za zakonodajo s področja pravosodja, priznava, da je bil zakon iz leta 1999 v nasprotju z načelom korporacijskega prava. Aleš Zalar, eden izmed takratnih pobudnikov zakona, pa danes pravi, da o primernosti tega zakona težko sodi. Profesor gospodarskega prava Šime Ivanjko na to dodaja, da ima ustavno sodišče formalno prav, vendar bi moralo preveriti, ali je bilo sprejetje tega zakona v skladu z nekimi višjimi načeli. “Biti v skladu z ustavo, ne pomeni biti v skladu s pravičnostjo.”
Tudi nekdanji ustavni sodnik prof. dr. Lojze Ude pravi, da ni nobenega dvoma, da je zakon iz leta 1999 šel predaleč, vendar pa se z odločitvami ustavnega sodišča strinja. Prepričan je, da je bilo treba podjetnike disciplinirati in izobraziti o podjetništvu, zato je bil zakon potreben, vendar bi bilo treba ubrati srednjo pot. “Ko govorimo o kopičenju dolgov, smo vsi za ostrejše ukrepe; ko pa se ti ukrepi izvajajo, pa spremenimo poglede,” pravi Ude. Je pa avtorica zakona Nina Plavšak še vedno prepričana, da je bil zakon dober in je izboljšal plačilno nedisciplino: “Ljudje bi se morali o podjetništvu bolje izobraziti. Ko so videli, da svojih dolgov ne morejo več plačevati, bi morali priznati svoj neuspeh in ne upati na čudež,” je odločna Plavšakova.

Razlogi, da so se podjetja znašla v položaju, ko več niso bila sposobna plačevati dolgov, so bili različni. Številni so bili najprej upniki, ker pa plačila nikoli niso dobili, svojih dolgov niso mogli poplačati. Po določenem času jim je banka račune blokirala, država pa potem po letu dni blokade računa, podjetje izbrisala. Ob tem so se vsi dolgovi podjetja prenesli neposredno na osebno premoženje ustanovitelja podjetja, vse njegove terjatve, tudi od številnih državnih podjetij, ki so šla v stečaj, pa so ostale na podjetju. Če bi želeli tudi terjatve prenesti na osebno premoženje, bi morali to storiti, preden je bilo podjetje izbrisano. A ker ljudje niso vedeli, da jih bo država izbrisala, tega niso mogli storiti. Zato so jim ostali le dolgovi, ki jih številni še danes odplačujejo, saj se znesek obračunava po konformni obrestni meri.

Izbrisani podjetniki se že od leta 2007 za svojo pravico borijo na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu. Država naj bi na silo izbrisala vsaj 18 tisoč podjetij, in za vse se zadnji dve leti zastonj bori ugledni italijanski pravnik Andrea Saccucci, ki je pravico dosegel tudi za izbrisane fizične osebe. Prepričan je, da se Republiki Sloveniji podoben scenarij obeta tudi tokrat, vendar pa bodo vsote, ki jih bomo najverjetneje morali plačati davkoplačevalci, tokrat neprimerno višje, saj bodo oškodovanci poleg odškodnin, zahtevali tudi, da jim država povrne vse, kar jim je vzela, kakor tudi izgubljeni prihodek, ki bi ga ustvarili, če jim država podjetja ne bi izbrisala. Vložena je pilotska tožba, kar pomeni, da bo na podlagi enega primera, razsodba veljala za vse oškodovance.

Tako premiera Mira Cerarja, kakor tudi ministra za pravosodje Gorana Klemenčiča smo vprašali, zakaj država ne popravi krivice in se dogovori, preden nam lahko Strasbourg spet naloži odškodnine, in smo od obeh dobili enak odgovor - da se zavedajo problematike, a čakajo na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice. To bo primer izbrisanih podjetij obravnavalo na eni od prihodnjih sej, zato lahko odločitev pričakujemo v naslednjih mesecih.