Gary Whitehill: Čez 10 let ne boste tekmovali z drugim človekom, ampak s pol robotom. In morda ne boste več imeli države

"Slovenci ste kot jastogi – imate trd oklep, a ste mehki navznoter," pravi Gary Whitehill, ki se te dni mudi pri nas. Opozarja, da se nam izteka čas, da državo postavimo na pravo pot, pa tudi da resničnih problemov Slovenci niti nimamo – imamo pa dolgo vrsto zapravljenih priložnosti in neizkoriščenih potencialov.

Gary Whitehill

"Vaši otroci se za službo ne bodo borili z ameriškim konkurentom, ampak pol robotom. Namesto debat 21. stoletja imamo iste pogovore že 70 let, v desetih letih pa bodo ljudje pol roboti.

Gary Whitehill je človek, ki ne verjame v polovičarstvo. Po načelu "ne ustavi se pred ničemer, tako boš dosegel vse". V središče svojih rešitev postavlja človeka, sodelovanje in vključenost. Odločnost, ki mu je nekoč pomagala do športnih uspehov, je prenesel v poslovni svet in na področje družbenega razvoja.

Na impresivnem seznamu poslovnih uspehov najdemo podatek, da je pri le 24 letih postal član uprave podjetja DELL, pristojen za razvoj in inovacije, nato pa je kot konzultant pomagal številnim podjetjem s seznama Fortune 500 do večje inovativnosti. Njegov projekt Entrepreneur Week je na štirih celinah zrasel v le dveh letih. Uspelo mu je doseči, da je divizija družbe v treh letih z 1 zrasla na 250 milijonov dolarjev.

Ko v Sloveniji z nekom sedeš na kavo, je potrebnih le pet minut, da pogovor zaide z negativno ozračje o pomanjkanju priložnosti. Vse to pa se je že razvilo v zadnjo fazo apatije.

Danes, pri 33, veliko potuje in predava. Izpostavlja težave in ranljivosti sistemov ter ljudi spodbuja, da razmišljajo o rešitvah v turbulentnem svetu – tako na ravni gospodarstva kot družbe. Sam pravi, da stvari rad pripelje do točke preloma, kjer se lahko nato začnejo dogajati dobre in velike stvari. Predvsem pa se ukvarja z vprašanjem, kako se bo družba pripravila na prihodnost, ki si je večina še niti ne more racionalno predstavljati, je pa pred vrati. Te dni se mudi v Sloveniji, kjer predava tako mladim kot že uveljavljenim strokovnjakom na svojih področjih.

Ko začneva pogovor, mi najprej pove, da v Slovenijo zahaja že štiri leta. In vsakič znova ga – kot ljubitelja narave – osupnejo naše naravne danosti in potenciali, pa tudi naša nezmožnost, da jih izkoristimo, pravi. Opozarja, da imamo časa vse manj. Tako na lokalni kot globalni ravni. "To, da imate nekoga, ki bi moral biti v zaporu, pa igra košarko, bi moral biti dovolj jasen pokazatelj, da je nekaj narobe," je neposreden. Poleg soočenja z realnostjo nam manjka tudi kvalitetno vodenje in vizija - v vseh sektorjih.

No, imamo "dolgoročno strategijo razvoja Slovenije", ki jo je pripravila vlada ...

Manjka vam vizija v enem stavku. Namesto tega imate strategijo, ki vas je stala skoraj pol milijona evrov. Neki nedorečen dokument. Kar je po svoje logično, nedorečenost ne terja transparentnosti, tudi nihče ne nosi odgovornosti za zapisano. Škoda, saj ima Slovenija toliko prednosti in danosti. Veliko potujem po svetu, bil sem v več kot 100 državah. Ko me ljudje vprašajo, katera je moja najljubša dežela in povem jim, da Slovenija. Prisežem pri lastnem življenju. Potem pa vprašajo, kje to je.

Torej Melania ne pomaga?

Malo. Jaz raje povem, da pri morju, blizu Italije. Pri čemer morate razumeti, da nekateri Američani ne vedo niti, kje je Italija. Ker se ne ukvarjamo z ničemer zunaj naše celine. Niti se ne učimo jezikov. Sam govorim še špansko in rad bi se naučil slovensko. Kar bi bilo praktično, ker tukaj preživim kar nekaj časa. Prihajam štiri leta, še vedno ne znam ene same besede. Vaš jezik je velik preskok od angleščine.

In kako se je v teh štirih letih, kar prihajate, spremenila Slovenija?

Ni se. Kakovost življenja je vrhunska. A ko z nekom sedeš na kavo, je potrebnih le pet minut, da pogovor zaide v negativno ozračje o pomanjkanju priložnosti. Vse to pa se je že razvilo v zadnjo fazo apatije. Potem pa začnem spraševati, kakšni so vaši voditelji, za kaj obstajate, kakšna je vaša vizija. Kam to gre in kako. In Slovence sprašujem, zakaj Slovenija obstaja, pa ne dobim odgovora. Ne veste, zakaj obstajate, nimate enostavčne vizije.

Nazadnje smo jasno in kolikor toliko enotno vizijo najbrž imeli ob osamosvojitvi …

Pravzaprav je podobna zgodba po širši regiji. Pravkar sem se vrnil iz Budimpešte. Prva stvar, ki se jim je zgodila, ko so se rešili komunističnega sistema, je bila, da so nekdanji komunisti prevzeli javna podjetja in jih razdelili prijateljem. Povsod je isto. Tem državam nikoli niso dali poštene možnosti za začetek.

Kako vi vidite Slovence?

Kot jastoge. Trd oklep in zelo mehki navznoter, ko prideš mimo tega oklepa. Še nikoli nisem videl dežele, ki bi imela toliko pozitivnih prednosti. Vse, kar potrebujete za kvalitetno 21. stoletje. Med drugim imate eno najboljših širokopasovnih infrastruktur na svetu. Najprej so Združeni arabski emirati, ki imajo nafto, potem Izrael, ker so zanjo plačale ZDA, potem pa Slovenija. Z vidika informacijsko-komunikacijske tehnologije imate vse možnosti za napredek. In ob tej kvaliteti življenja skoraj ni boljšega kraja na svetu.

Postkomunistične države pravzaprav niti niso imele resnične možnosti za pravi začetek. Prva stvar, ki se jim je zgodila, ko so se rešili komunističnega sistema, je bila, da so nekdanji komunisti prevzeli javna podjetja in jih razdelili prijateljem.

Če se vračate že štiri leta, ste tudi najbrž opazili, da nismo najbolj optimističen in samozavesten narod na planetu.

To je območje, ki mu je vedno vladal nekdo drug. Ena osnovnih težav Slovenije je, da so Slovencem vedno govorili, kaj naj počnejo. In ko se to dogaja iz generacije v generacijo, se zapiše v DNK. Zato je Slovencem težje gledati na ravni vizije, se spraševati, zakaj … Ker so vam vseskozi delili navodila. Zdaj to, zdaj ono. V resnici pa je to še najmanj pomembno. V osnovi gre za vprašanje, zakaj smo tu. Potem potrebujete vizijo, potem strategije, kako nekaj izvesti, in potem izvajanje.

Veliko je tudi negativizma. Če v vsem poudarjaš negativno plat, se prenese na ljudi.

Vseeno je veliko ljudi, ki si želijo početi prave stvari, pa ne gre, kar je škoda, predvsem zato, ker ste na stopnji, ko je to nujno. Sicer v desetih letih ne boste več imeli države.

Ko imate samo dva milijona ljudi, sta samo dve možnosti. Ali se konstantno inoviraš ali ti nekdo drug pove, kako bo. Žal v tej državi ni nobenega zaupanja. In zaupanje je bistveno. Težava je, da država nikoli ni "začela prav", z razčiščeno preteklostjo, zato zaupanje nikoli ni bilo prav vgrajeno v družbo.

Ko govorite z mladimi, jim svetujete … Kako pomembno je, da poznate psihologijo okolja, v katerem delujejo?

Ključno. Na tem temelji pristop k temu, kako gradiš posel, kako gradiš mesto, državo … Kultura, proces, znanje. Pri vas je izziv, ker ljudje namesto, da bi preverili kulturne specifike, začenjajo  proces in planiranje. Podobno kot v Afriki. In to je težava. Ljudje želijo presajati ideje, kar je tudi odraz lenobe. Prepričani so, da če je nekaj nekje delovalo, bo tudi tukaj. A če nisi pozoren na lokalno kulturo, na lokalno okolje, situacijo, pride do tega, da stvar ne le, da ne uspe, ampak ima ravno nasproten učinek od želenega.

Pristop k poslu in vodenju države se razlikuje tudi glede na generacije.

Ljudem odsvetujem, da so vsesplošno negativni. Prav je, da smo kritični do struktur, ki nas obdajajo, ki so tudi na koncu svojega cikla. A 100-odstotno optimistični bi morali biti glede tega, da je človeštvo zmožno iti čez prepreke. Pogosto slišim – nemogoče je narediti to, doseči spremembe … to programiranje, ki je v človeških možganih odraslih, in se nato seli v te kreativne otroke.

S kulturne perspektive je jasna ločnica med generacijo X in “babyboom” ter milenijci in generacijo Z. Prvi dve generaciji sta obtičali v miselnosti vzroka in posledice, v industrijski dobi, kjer storiš, kar ti rečejo. Ne poglabljajo se v “zakaj”. Nasprotno vsi, stari 35 in manj, običajno ne živijo, da bi delali, ampak delajo, da živijo. Za generaciji milenijcev in generacijo Z običajno ni razlikovanja med delom in igro, za naše starše pa ni tako. Ti dve generaciji je zato treba naslavljati drugače.

Ko govorim "boomerjem" in X, jim povem, da so generacija, ki ima dostop. Da pa spremembe ne bodo prišle od ljudi, ki so starejši od 35, ampak od mladih. Kar potrebujejo mladi, je dostop, vodenje, strukturo, mentorstvo. In starejši so v tem dobri. Mladi pa vedo, kam želijo, da gre svet. Samo stopiti je treba na stran in jih pravilno usmerjati.

Če vzameva otroke, ki se tamle igrajo, in jih vprašava, kaj jih navdušuje, kaj bi radi počeli, vam zagotavljam, da bo vsak imel odgovor. Ker ne moreš odraščati sredi takšne narave in lepega okolja in ne biti kreativen.

A potem je tukaj veliko negativizma. Ljudem odsvetujem, da so vsesplošno negativni. Prav je, da smo kritični do struktur, ki nas obdajajo, ki so tudi na koncu svojega cikla. A 100-odstotno optimistični bi morali biti glede tega, je človeštvo zmožno iti čez prepreke. Pogosto slišim – nemogoče je narediti to, doseči spremembe … to programiranje, ki je v človeških možganih odraslih, se nato seli v te kreativne otroke.

Kako se temu programiranju izogniti?

To ni izziv, ki je unikaten za Slovenijo. Starši pri vzgoji počnejo, kar menijo, da je najboljše za otroke. Četudi dejansko ni. Pogosto imate starše, ki bodo otroku rekli, pa zakaj se ne lotiš česa bolj produktivnega, kot je lasten posel ali umetnost. Zakaj se ne učiš, da boš imel papirnato dokazilo. Tudi moji starši so bili takšni. Le da sem bil jaz preveč trmast, da bi sledil. Moji starši niso hodili na fakulteto.

S kulturne perspektive je jasna ločnica med generacijo X in “babyboom” ter milenijci in generacijo Z. Prvi dve generaciji sta obtičali v miselnosti vzroka in posledice, v industrijski dobi, kjer storiš, kar ti rečejo. Ne poglabljajo se v “zakaj”. Nasprotno vsi, stari 35 in manj, običajno ne živijo, da bi delali, ampak delajo, da živijo. Za generaciji milenijcev in generacijo Z običajno ni razlikovanja med delom in igro, za naše starše pa ni tako. Ti dve generaciji je zato potrebno naslavljati drugače.

Tudi šolski sistem je zastarel, ni treba biti raketni znanstvenik, da to razumete. Osemurno sedenje na stolu … Prišel je iz ZDA, ki so ga posvojili iz strategije ruske vojske. Ko gledam Slovenijo, težko razumem, zakaj otroci ne ustvarjajo na prostem, v naravi. Ni boljše države, da bi imeli v samem bistvu izobraževalnega sistema kreativnost. Starši so odrasli v drugi generaciji. Spreminjati miselnost ljudi, starejših od 28, je nemogoče. Odrasli so v komunističnem obdobju, tam so ostali. Večina tudi miselnosti ni pripravljena spreminjati, z njimi je treba delati kreativno.

Kdo in kako?

Najti morate kritično maso dveh odstotkov ljudi, ki so progresivni in jim je mar, ki sprašujejo prava vprašanja in ki so se pripravljeni organizirati. Včasih to pomeni novosti v šolstvu, boljše iniciative v skupnosti … še največji je izziv na ravni države. Anarhija ne prinese pravih sprememb niti pravice. Metanje steklenic v parlament ni pravi način. Evolucija ni revolucija.

Potrebujete vizijo in vedeti, zakaj se usmerjate v določeno smer. Nato pride strategija o tem, kaj storiti kot naslednji korak. Ne potrebujete na tisoče ljudi, ampak 20 takšnih, ki vedo, kaj ta država je in kaj naj bi postala. In s pravim pristopom lahko dosežete spremembe. Metanje steklenic je nesmiselno, sproži ravno nasproten odziv.

Ljudje se čutijo viktimizirane od struktur, ker te institucije zdaj počnejo ravno nasprotno od tistega, za kar so bile postavljene. Ampak vlada ima še kakšna tri leta, da naredi prave stvari. Če jih ne bo, po desetih letih sploh ne bo več pomembno.

Anarhija ne prinese pravih sprememb niti pravice. Metanje steklenic v parlament ni pravi način. Evolucija ni revolucija.

Ljudem vedno govorim – lahko se pritožujete, kolikor hočete, a če zdaj ne boste začeli ustvarjati, vam bo v naslednjih desetih letih neka druga država govorila, kako in kaj. Takrat pa ne boste imeli več lastne izbire. Na svetu je pravzaprav samo pet igralcev. ZDA, Kitajska, Rusija, Turčija in Nemčija. Torej izberite svoj strup. Ali začnete postavljati prava vprašanja in ustvarjati prave stvari ali vam bo nekdo gospodaril.

Obstaja velika verjetnost, da bi izbrali Rusijo.

Ja, pogosto slišim, da bo Putin rešil zadeve. Škoda – to iskanje rešiteljev. Tudi ko mladim govorim, kako naj se lotijo ustvarjanja, poslovnih modelov, civilnih pobud … je pogosto prva reakcija, saj ni mogoče. Saj ne vem, kaj naj naredim, kako … V tem trenutku je že odprtost do novih načinov, ki se jih lahko posluži država, velik korak v pravo smer.

Kako velika je v tem smislu odgovornost politike?

Ljudje se čutijo viktimizirane s strani struktur, ker te institucije zdaj počnejo ravno nasprotno od tistega, za kar so bile postavljene. Ampak vlada ima še kakšna tri leta, da naredi prave stvari. Če jih ne bo, po desetih letih sploh ne bo več pomembno.

Ne razumem, zakaj v več kot 200 državah sveta ni enega politika, ki bi vstal, sicer storil politični samomor, a povedal, to so vsi izzivi, to je vse, kar se dogaja, to so rešitve. Ker izzivi so si po svetu precej podobni. Ljudem je mar samo za tri stvari – da so zdravi, srečni in lahko skrbijo za svoje družine. 

Ampak ko pogledaš politični, ekonomski, pravosodni, družbeni sistem … Vse te sisteme lahko damo enega ob drugega – vsi so ob koncu svojega cikla. V vsaki državi ljudje mislijo, da je njihova situacija unikatna, a v resnici se vsi gibljejo na istem mestu.

Pred časom sem govoril s švedskim veleposlanikom v Budimpešti. Tam ljudem zagotavljajo še približno dvoje od teh treh potreb. Vsega ni v nobeni državi. In kmalu bo tega vse manj. Prišli bomo na nič. In ko ljudje ne morejo več zagotavljati tega trojnega, postanejo kot jastogi in izvolijo kogar koli, ki je najglasnejši, ki kaže največjo železno pest, ki je pripravljen žrtvovati vrednote. In tako se vzpenja populizem. Ti cikli so predvidljivi. Zato ne vem, zakaj ni nikjer nobenega politika, ki bi imel pogum, da bi rekel bobu bob? Mi lahko kdo to razloži?

Ampak vseeno so politiki le odsev ljudstva?

Ne razumem, zakaj v več kot 200 državah sveta ni enega politika, ki bi vstal, sicer storil politični samomor, a povedal, to so vsi izzivi, to je vse, kar se dogaja, to so rešitve. Ker izzivi so si po svetu precej podobni. Ljudem je mar samo za tri stvari – da so zdravi, srečni in lahko skrbijo za svoje družine.

Američani se res radi pritožujemo čez Trumpa. Ampak, drži. Individualna oseba odseva skupno. Predsednika se lahko znebite jutri, a to ne bo spremenilo ustroja, "mašinerije". Težava je ustroj. Saj lahko zamenjate pol parlamenta. Izziv, o katerem nimamo pravega pogovora, je, da smo vsi zapadli v igro predlaganja krivde in iskanja krivcev, nihče pa se ne pogovarja v govorici 21. stoletja. Pogovarjamo se, kot da smo v devetdesetih ali pa leta 1950. Tako ko govorimo o poslu kot politiki in družbi. Zraven pa imamo situacijo, ko se v vsakih desetih letih zgodi napredek, ki se je prej v stotih. Torej z debato zamujamo že 200 let za tehnološkim napredkom. Če nimamo prave debate in pravega okvirja, se potem čudite?

Potem pa ste še majhna država v veliki uniji. Kjer ste podobni avtomobilu, ki je obtičal v blatu, nanj pa dežuje denar. Zbirate denar, kolesa pa se vrtijo v prazno. V osnovi bistvo politike ni bilo, da postane služabnik denarja. Se je pa prav to zgodilo. Država je na infuziji evropskega denarja, pri čemer EU denarja ne deli tako, da bi spodbujali kreativnost, ampak vse načrtuje vnaprej, še posebej za manjše države. Pogosto pa spregledajo kulturne vidike, pomembne podrobnosti, celo zdrav razum. Dobiš dva milijona ali nič. Kaj če bi raje začeli s 50.000, pa poglejmo, če je perspektiven projekt. Ko začneš z denarjem, ničesar ne ustvariš, o ničemer se ne sprašuješ, samo delaš po navodilih.

In to je strukturno nasilje. Nasilje ekonomskih, političnih, družbenih struktur, ki danes počnejo ravno obratno od svojega prvotnega namena. Zdravstvo se je sprevrglo v bolezen, gospodarstvo v monopoli, okolje v izkoriščanje, politika v pralnico denarja ali diktaturo. Vsi ti sistemi delujejo v nasprotju s svojim namenom. Mi pa iščemo krivce v osebah. Pristopiti pa bi morali k strukturnim problemom. Potrebujemo strukturno inovacijo, ne revolucije. Še najbolje bi bilo, da v pisarne naselite milenijce. A kaj, ko ti ne verjamejo, da zmorejo.

Vsaj pri nas so kar nekako izgubljena generacija krize. Kako pristopiti k tej težavi?

Koncentracija sil. V državi, ki ima 2 milijona prebivalcev, se ne boriš s tektonskimi problemi in je takšna težava. Ljudi, ki ne vidijo perspektive – s temi ne morete začeti. Potrebujete par zagnanih. Pa vseeno, ali govorimo o poslu ali državi. In da ne bo pomote – niti slučajno ne pozivam k revoluciji, ampak k inovaciji. Inovacija in revolucija sta dve plati istega kovanca. Pozitivna in negativna. A ljudje potrebujejo način, da se izrazijo, in če jim ne omogočiš, bodo šli v revolucijo. Inovacija mora biti izpeljana na pravi način.

Gary Whitehill

Gary Whitehill: Maribor je tipičen primer, kaj se zgodi, ko nimaš vizije, okoli katere bi gradil infrastrukturo.

Med drugim ste govorili tudi v Mariboru, kjer je bilo pred leti precej revolucionarnega duha.

Zaradi radarjev. Ampak to ni bil revolucionaren duh, ampak samo govorjenje ljudi, ki se porazgubijo. Maribor je tipičen primer, kaj se zgodi, ko nimaš vizije, okoli katere bi gradil infrastrukturo. Konec je. Pa v teoriji velja, da ima običajno drugo največje mesto več priložnosti, ker si jih ustvarja, ker so lačni v capljanju za prestolnico. Ampak njim enostavno ne uspeva. Niso še ugotovili, na katere industrije naj se osredotočijo, tudi v luči zgodovinskih izkušenj in znanja, ki je na območju. Temu nato dodaš inovacije. A se ne dogaja. Ni vizije, ne misije, ne ustvarjanja. Je kar nekaj denarja iz EU, ampak to samo po sebi ni produktivno.

Pogosto obstajajo pričakovanja, da boste vizijo prinesli svetovalci, ljudje z izkušnjami.

To, da sedite doma in igrate videoigrice, gledate TV, se pritožujete čez sosede, skupaj z njimi čez državo … To pelje samo v pogubo.

Ja, ljudje pričakujejo, da bo Gary prinesel rešitve. Ampak jaz nisem rešitelj. Jaz lahko samo povem, kako gledati na stvari, na kaj biti pozoren. Ljudem lahko samo rečem, naj komunicirajo in naredijo ravno nasprotno od tega, kar marsikdo počne zdaj. To, da sedite doma in igrate videoigrice, gledate TV, se pritožujete čez sosede, skupaj z njimi čez državo … To pelje samo v pogubo. Preprosto pravilo psihologije je, da za tisto, kar sovražimo na sebi, običajno krivimo druge. Ko ljudje gledajo politike, se jezijo nad njimi, v bistvu pa se jezijo nad seboj. Pa vem, da ta misel ljudem ne bo všeč. Je pa res in resnica pogosto boli. Jaz sem samo zunanji opazovalec, ki vas gleda. In že štiri leta poslušam približno iste pritožbe. Lahko se jezite, kolikor se hočete, če vam ogledalo, ki ga nastavljam, ni všeč, a na neki točki je treba nekaj narediti.

Sami ne prihajate iz optimalnega okolja.

Niti slučajno. Moji starši recimo niso hodili na fakulteto. Obstaja knjiga Tonyja Wagnerja "Creating inovators" in govori o tem, kako vzgajati otroka, ki je kreativen in samozavesten v tej svoji kreativnosti. Torej nekaj nasprotnega od tega, kar vzgaja šolski sistem in helikopterski starši. Če bi zdaj poklical mojo mamo, bi vam povedala, da je z menoj počela, kar je mislila, da je prav.

Po golem srečnem naključju je bilo to 10 od 13 stvari, ki jih v svoji knjigi navaja Wagner. In večinoma so bile preproste in jih je v Sloveniji zelo enostavno aplicirati. Starši, ki so se težko spopadali z mojo kreativnostjo, so me enostavno poslali iz hiše v naravo in za menoj zaklenili vrata. Vsake toliko bi mama zavpila, kje sem, da je videla, ali sem še živ. Jaz pa sem se igral pri reki, gradil jezove … Dovoljeno mi je bilo priti h kosilu in k večerji. Marsikaj se da pripisati naravi. Zato veliko govorim o ustvarjanju lastne realnosti. Ko si v naravi, se naučiš opazovati, iskati zgodbe in jih uresničevati.

To je bilo zame najmočnejše, naučilo me je, da lahko ustvarjam in da moram spraševati vprašanja in iskati odgovore. Nisem imel bratov in sester, moji starši so preprosti ljudje. Ko sem ustanovil svoje prvo globalno podjetje, nisem mogel poklicati očeta in ga vprašati, kaj pa zdaj, kako se s tem upravlja, ker tega ni vedel. Sam sem se moral učiti. Ne maram, da ljudje sprašujejo "kaj" vprašanja, ker so napačna. Pomembno je "zakaj" in "kako". Kvaliteta vprašanja je bistvena za kvaliteto odgovora. In končnega rezultata.

Danes takšno otroštvo živijo redki otroci, za odgovori pa ni treba brskati, ampak jih poznajo pametni telefoni. Pravzaprav se o marsičem sploh ni treba več spraševati.

Starši, ki so se težko spopadali z mojo kreativnostjo, so me enostavno poslali iz hiše v naravo in za menoj zaklenili vrata. Vsake toliko bi mama zavpila, kje sem, da je videla, če sem še živ. Jaz pa sem se igral pri reki, gradil jezove … Dovoljeno mi je bilo priti h kosilu in k večerji. Ko si v naravi, se naučiš opazovati, iskati zgodbe in jih uresničevati.

Kdo mislite, da je financiral razvoj vse teh naprav? Tvegani kapital ameriške vojske in CIA. Silicijeva dolina je del ameriške obrambne strategije. V 21. stoletju ni treba, da nadzorujem vaše telo, ampak vaše možgane. Mentalno in emocionalno. To je digitalna kolonizacija.

Kako gre to skupaj z vašimi teorijami o tem, da potrebujemo kreativne ljudi in ljudi, ki jih vodijo?

Biti starš ni enostavna naloga. Sploh ni mišljeno, da je to preprosta naloga. Jaz sem imel striktno omejen čas za zaslonom. Sploh veste, kaj ta modra svetloba počne z otroškimi možgani? Dobesedno jih ožiči po svoje. Razumem starše – delajo več kot kadar koli prej zaradi nasilja, ki ga nad njimi izvajajo strukture, in želite mir pri večerji. Pa daste otroku pametni telefon. Razumem.

Ampak potem smo pa pri kvaliteti vodenja. In v tem smislu je  treba sprejemati zelo neprijetne rešitve. Pa če govoriva o starših, direktorjih in politikih. Prišli smo na idejo, da mora biti življenje enostavno. Realnost trenutnega sveta je, da je zelo neprijeten.

Izhajajoč iz debate o digitalni kolonizaciji, dvomim, smo za to primerno opremljeni.

To je strašljiv del in bistvo tega pogovora. Kar želim povedati ljudem je, da v tem trenutku še imajo izbiro. Zato naj pohitijo, sicer je kmalu ne bodo imeli. In ne bo nekaj, kar jim bo dano, ampak diktirano. Takšen razvoj dogodkov je v nasprotju z mojimi vrednotami. Na poti sem že štiri leta, te poti financiram sam. Če tega ne bom počel, kdo pa bo? Sem skušal nehati, ker zna biti depresivno.

Gary Whitehill

Gary Whitehill v Kampali, Uganda: Privilegij je, kar imate tukaj. Samo 400 evrov na mesec? Naj vam nalijem čistega vina. V prestolnici Ugande Kampali sem govoril skupini, med katerimi so bili večinoma prostitutke, zasvojenci in brezdomci. Čisto spredaj je na tleh sedela 8-letna prostitutka v beli obleki. To je realnost sveta za vse jamrače v tej državi. Tako je videti bolečina, kako je ko imaš resnične težave. Vi imate samo neizkoriščene priložnosti.

Med drugim delate v Afriki, od koder proti Evropi prihaja velik migrantski val … Kjer vi vidite rešitve?

V 21. stoletju ni treba, da kontroliram vaše telo, ampak vaše možgane. Mentalno in emocionalno. To je digitalna kolonizacija.

Leta 2012 sem zaprl uspešen posel. Videl sem brutalno realnost, kam gredo trendi, zanimalo me je, kako naj ljudje gledajo na to. Ker zdaj smo pri črno-beli debati, ki se zreducira na raso, spol, ideologijo, iskanje krivcev … Migrantska kriza je to še pospešila.

Mislim, da so štirje stebri cikličnega sistema. Prvi je predpostavka, da smo vsi kreativni, moramo se izražati. Svet je kraj, kjer ljudje ali imajo priložnost, da se izrazijo, ali vzamejo puško in streljajo. Ali pa vzamejo tovornjak in zapeljejo v množico. Če je priložnost, je izraz pozitiven, sicer postanejo nasilni.

Drugi je tehnologija. Tehnologija naj bi v osnovi poganjala namen. Omogoča, da imate veliko informacij, avto … če se lahko izrazite in imate sredstva, ki poganjajo namen, ste na pravi poti. Tretji steber – vrednote. Četrti – inkluzivna pravičnost. In dejstvo je, da morate za kvalitetno debato in posledične rešitve – ne glede na družbeno skupino – upoštevati vse štiri komponente.

Dejstvo je, da migranti bodo prišli. Beg od nevarnosti in neugodja je v človeški naravi. Vem, da so ljudje trenutno prestrašeni, a misliti, da se to ne bo zgodilo, je samomor. Imeti na kupu preveč kultur, brez prave strategije, je recept za spor in ekstremizem.

Omenili ste strah. Ta na poti do napredka paralizira tako ljudi kot družbe.

To je glas v glavi, ki pravi, da smo predebeli, prepočasni, preneumni … Lahko mislimo, da ni resničen, pa pravzaprav je, ker je v našem DNK. Pred tisočletji smo se ukvarjali samo z vprašanji hrane, preživetja, reprodukcije. Notranji kritik nam je pomagal do optimalnega vedenja v tistih okoliščinah, na današnje pa ni prilagojen. Gre za nevrološki problem, zato sprememba traja. Ko govorimo o inovativnosti, o izkoriščanju potenciala Slovenije, je dejansko treba spremeniti delovanje možganov.

Ta balkanska mentaliteta res obstaja in treba se jo je znebiti – s pogovarjanjem, branjem. Enostavnih rešitev ni, trenutno igramo igro, kjer je bistvo neugodje. Ponavljanje istih praks 20 let, da gradimo zidove okoli težav, to ne pomeni, da bodo izginile. To je kvečjemu neumnost 21. stoletja.

Murphy pravi – če lahko gre kaj narobe, bo narobe tudi šlo. Če torej želite vedeti, kam gre svet, se pretvarjajte, da nimate vode, da nimate hrane, da ni elektrike, denar je pa ničvreden. Če okoli tega zgraditi svoj odziv, boste krasno pripravljeni na cunami, ki prihaja. Vprašanje namreč ni, ali prihaja. Če kdo misli, da je to samo moje mnenje, je neumen in se izogiba težki realnosti.

Treba se je organizirati, najti – tisti, ki mislijo z določeno mero zavesti in jim je jasno, kaj prihaja. To so tisti, ki jih sistem običajno ne mara. Vlada načelno poskrbi,da tisto, kar je uspešno in jo ogroža, postane del nje ali propade.

Trenutno je stopnja ugodja še vseeno relativno visoka, grožnja pa abstraktna in oddaljena.

Dilema inovatorjev. Kako inoviraš, ko je "svinja še dovolj debela". Pogovarjal sem se s taksistom. Ima ženo in dva otroka. Vprašal me je, kaj naj naredi. Pa sem mu rekel, da vem, da ne bo naredil nič. Tako kot ne bo nič naredila večina, potem ko bo prebrala ta članek. Ker ljudje bodo nekaj naredili šele v trenutku, ko bo njihov otrok izgubil dostop do šolstva, zdravstva, ko bo njihovo udobje res ogroženo. Takrat bodo vstali vsi. Ko bo konec udobja, in to neizbežno prihaja.

Vprašanje je samo, kakšen način bodo izbrali. Puške in steklenice so napačen. Imate odgovornost, da nekdo, ki živi v tako lepi deželi, nekaj naredi. Tavati naokoli brezciljno,ker ste zafrustrirani, je enako slabo kot s sosedom piti pivo, se pritoževati in pričakovati, da se bo nekaj spremenilo. Najbolj mi gre na živce zapravljen potencial. Veliko ga imate, je pa neizkoriščen. Po moje zato prihajam nazaj, ker upam, da se bo kaj premaknilo.

Ali boste začeli z osebno rastjo, boste kreativni, se boste lotili posla ali pa ste si sami krivi za stvari, ki se vam bodo zgodile.

No, tega pa marsikdo ne vidi tako. Pogosto prevladuje občutek, da so stvari, ki nam pripadajo, ki jih mora nekdo zagotoviti.

Ali boste začeli z osebno rastjo, boste kreativni, se boste lotili posla ali pa ste si sami krivi za stvari, ki se vam bodo zgodile.

Neumnost. Do ničesar niste samoumevno upravičeni. Pika. Privilegij je, kar imate tukaj. Samo 400 evrov na mesec? Naj vam nalijem čistega vina. V prestolnici Ugande Kampali sem govoril skupini, med katerimi so bili večinoma prostitutke, zasvojenci in brezdomci. Čisto spredaj je na tleh sedela 8-letna prostitutka v beli obleki. To je realnost sveta za vse "jamrače" v tej državi. Tako je videti bolečina, tako je, ko imaš resnične težave. Vi imate samo neizkoriščene priložnosti. Imate pa podobno vlado, kot jih vidim v Afriki. Politika generira bogastvo, to pa vodi v korupcijo.

Kaj poveste takšnemu občinstvu?

Je bil bolj pogovor. Eden najtežjih. Ker slabše v življenju ne more biti. Bili smo v najbolj revni soseski. Povedali so jim, da oni sami niso dovolj, da pa bo dobro, če sledijo temu, kar jim naročijo. To se seveda ni izšlo in zdaj krivijo sebe. Po svoje je to podobno situaciji pri vas. Povedal sem jim, naj ne upajo, da bo sprememba prišla od zunaj, da jih bo nekdo spremenil ali financiral.

Imate pa podobno vlado kot jih vidim v Afriki. Politika generira bogastvo, to pa vodi v korupcijo.

Tam je bil tudi glasbenik. Rekel je, naj mu dam štipendijo za študij. Po navadi nimam odklonilne reakcije, ampak zmotilo me je pričakovanje, da mora nekdo rešiti njegov problem. Dejansko sem ga vprašal, na katerem planetu živi. Prepričanje, da nekomu nekaj pripada, ni nujno vezano na ta prostor. Človek je iz od boga pozabljenega kraja. In od tam ne bo prišel po zaslugi čarobne paličice, ampak z delom. Tako da pokaže svoj talent. Podobno je tukaj. Vprašal sem ga, kdaj je nazadnje igral na ulici. Razumem, da je to slabo življenje, ampak nikoli ni niti pomislil na to, da bi na takšen način delil svoj talent. V Kampali najbrž ne bi veliko zaslužil, bi pa v Keniji, kjer je takšna umetnost razvita. Za vse velja – ali se premakneš z mesta, se začneš mrežiti ali pa se zapreš v školjko in gre samo slabše na vseh petih stebrih znanja – mentalno, fizično, emocionalno, duhovno in finančno.

Duhovna dimenzija je poseben problem. Četudi bi imeli pravo debato, je vprašanje, ali smo zanjo dovolj zreli. Politiki so kot otroci, ki državo vodijo kot otroško igrišče. Nihče ne bo delal namesto vas, nekaj pričakovati. To je prednost mladih, ker manj pričakujejo, samo pričakujejo, da bodo imeli dostop do priložnosti.

Dostop je iz strahu pred izgubo privilegijev nekaterih skupin slab.

Kaj je bila ključna beseda v tem stavku? Strah. Kdo pa je za to kriv? Ne vlada ne otroci, odgovor je v ogledalu.

Koliko pa drži, da je strah upravičen, ker so ljudje vse bolj nezreli?

Res postajamo vse manj zreli. Današnji otroci, delali so študije, ne znajo več sedeti drug ob drugem in se tako pogovarjati, ampak si samo še pišejo sporočila. Ste videli film Inception? Podobno se nam dogaja v realnosti. Jemljejo nam čustva, zdaj odhaja jezik, vprašanje je še samo, kdaj se bodo dokončno polastili naših misli. To je cilj informacijske tehnologije – ožeti naše možgane za dobiček. Emocionalna zrelost je nekaj, kaj nam vsem manjka, je pa bistvo delovanja odnosov in sistemov.

Ko govorite o prihodnosti gospodarstva, v ospredje postavljate mala podjetja. Za to se potrebujejo kreativnost, pogum, vodenje … emocionalna zrelost. Doslej pa sva naštela precej težav mlade generacije predvsem s tega področja. Koliko bo torej težav?

Proces, ki traja, je to. Po eni od teorij obstaja predvidljivih 11 korakov na poti zrelosti in vsak se nahaja na določeni stopnji, pomembno je, da razumemo, kje smo. In da moramo biti zreli za 21. stoletje, kjer si delimo misijo, vizijo in vrednote. Živite v realnosti, kjer ljudje mislijo, da mora biti vse do potankosti planirano, da je vse povsem objektivno in izmerljivo kot kakšna fizika iz 17. stoletja. To pa je povsem drugače, kot se danes vrti svet.

Bi rekli, da ste optimist, k gre za prihodnost?

100-odstotni pesimist za strukture, 200-odstotni optimist za kreativnost. Naslednjih 10 let bo najslabših, kar smo jih kdaj videli. So sistemi, ki se lomijo naenkrat. Imeli smo gospodarski zlom, a takrat ni bilo zraven še šolstva, družbe … potem dodamo še informacijsko tehnologijo, globalizacijo, ki vse skupaj za tisočkrat potencira. Cunami torej prihaja. Zakaj in kako sta jasna, kaj in kdaj ga bo začelo, je vprašanje, zgodovina pa pravi, da se skoraj vsako desetletje zgodi ena katastrofa. Zdaj smo že 2017.

Naslednjih 10 let bo najslabših, kar smo jih kdaj videli. Več sistemov se lomi naenkrat.

Naše vprašanje je, ali bomo imeli svet, kjer bodo v središču ljudje ali pa IT-serverji. V tem drugem svetu to pomeni, da sta Facebook in Google nova imperija. Poglejmo realnost zdaj. Še vedno debatiralo o in-vitro oploditvi, to je irelevantno. V nekaj letih bomo imeli transljudi.

Bogataši bodo v glave svojih otrok vgrajevali čipe. Vaši otroci se za službo ne bodo borili z ameriškim konkurentom, ampak pol robotom, mi pa imamo 70 let iste debate. V desetih letih bodo ljudje pol roboti. Težava je, da si večina teh konceptov v možganih še sploh ne more predstavljati, o tem se ne pogovarjamo, čeprav ta prihodnost prihaja.

Kje pa vidite rešitve?

Naše vprašanje je, ali bomo imeli svet, kjer bodo v središču ljudje ali pa IT serverji. V tem drugem svetu to pomeni, da sta Facebook in Google nova imperija.

Pomembne so skupine, ki bijejo digitalno vojno. To sicer poganjajo ZDA, a reči, da so ZDA dežurni sovražnik, je narobe, tudi če jih odstranite, to ne pomeni instant rešitve,  nastane vakuum.

Gremo v smeri, ko se nam jemlje človečnost, sposobnost kreativnega mišljenja, ustvarjanja. Smo na točki, kjer vsi sistemi, ustvarjajo, kar ne bi smeli, v središču je denar, nad vsem je dolarski znak.

Večkrat me vprašajo, katera država je zame zgled. Rečem, da Danska. Imajo vrednote, ponujajo varnost, kultura in vrednote ne spodbujajo posedanja, te prisilijo v gibanje, čeprav zagotavljajo izobraževanje, IKT je na visoki ravni, vzpodbujano je družbeno sodelovanje, družba ni ukrojena po meri IKT, ampak človeka.

Slovenija bi lahko postala to. Ampak ljudi je tako strah, da jih strah spreminja v školjke, zadovoljni so z drobtinicami in se tepejo zanje na podlagi sebičnosti in strahu – zasebno, v poslu, na ravni države. Strah dolgoročno spremeni vaše možgane. Tisti, ki izstopajo iz tega povprečja, pa se ne znajo združiti, zato jim porežejo krila. Lahko pa bi si delili veliko pito.

Prenesi v

Glasuj

Pošlji sporočilo

Tvoja E-pošta:

E-pošta prejemnika:

Kratko sporočilo:
 

Komentarjev: 224
censored 20.04.2017 18:45:26
on ima rad slovenijo,zakaj že? zaradi narave mogoče
Več komentarjev