Kot kaže, so evropski voditelji sprevideli, da strogi varčevalni ukrepi ne dosegajo svojega cilja. Predvsem zato, ker jih večina držav niti ne more izvajati, saj jim javnost močno nasprotuje in svoje nestrinjanje kaže s stavkami in vse nižjo priljubljenostjo varčevalnih vlad.

Slednje je še posebej jasno na primeru Francije, kjer se zmaga na predsedniških volitvah nasmiha Francoisu Hollandeu, ki je socialist. To se je po drugi svetovni vojni doslej zgodilo le dvakrat z obema zmagama Francoisa Mitterranda. Poleg tega se Le Penovi skrajno protievropsko usmerjeni stranki prvič po letu 1986 obeta preboj v parlament.

Ob tem so varčevalni ukrepi v zadnjih dneh zrušili vlade na Nizozemskem in v Romuniji, Španija in Italija pa sta morali priznati, da letos ne bosta dosegli svojih fiskalnih ciljev. Skoraj zagotovo jih ne bo dosegla niti Grčija.

Irci bodo o fiskalnem paktu glasovali na referendumu. Ankete za zdaj kažejo, da bo ta neuspešen. Fiskalni pakt na osnovi Unije zaradi tega sicer ne bo propadel, bo pa Irski onemogočil pomoč iz reševalnega sklada, če bi jo potrebovala.

Kako nepriljubljeno je varčevanje, pa dokazujejo predvsem Grki. Če gre verjeti poročanju tamkajšnjih medijev, naj bi večje elektrodistribucijsko podjetje potrebovalo dokapitalizacijo, saj so se Grki množično uprli plačilu položnic za elektriko, potem ko so slišali napoved, da naj bi glede na električne priključke država obračunavala davek na nepremičnine.

Unija zdaj poleg strogega varčevanja napoveduje tudi obsežne investicije. (Foto: Thinkstock)

200 milijard težak "Marshallov plan"

Evropa tako zdaj išče nove vire za gospodarski zagon. V Bruslju zato pripravljajo „Marshallov plan“ za rast Evrope. A za razliko od nekaterih primerov iz preteklosti, imajo evropski politiki tokrat pomembno omejitev – rast ne sme biti posledica divjega zapravljanja.

Marshallov plan modernega časa naj bi v Bruslju neuradno imenovali dokument o rasti evropskega gospodarstva, piše španski El Pais.

Cilj načrta je spodbuditev gospodarske rasti v državah, ki jih je kriza najbolj prizadela, a pod pogojem, da gospodarski zagon ne bo drag oziroma ne predrag.

Načrt naj bi tako predvideval vlaganja v infrastrukturo, zeleno energijo in napredne tehnologije v višini 200 milijard evrov, pri vlaganjih pa naj bi šlo za kombinacijo državnih vzpodbud in zasebnih vlaganj.

Na naslednjem vrhu Evropske unije, ki bo po francoskih volitvah, bo tako Evropska komisija predstavila možnosti, ki jih ponuja ustanova, ki je v središču tega načrta – Evropska investicijska banka (EIB).

Kako natančno naj bi pomoč EIB delovala, še ni znano, bi pa naj poskušali načrt izpeljati tako, da bi zaščitili njen posojilni portfelj in se izognili temu, da bi ustanova izgubila najvišjo bonitetno oceno. Po nekaterih poročilih naj bi imela banka tudi možnost poseči v reševalni mehanizem, šlo naj bi za okoli 12 milijard evrov.

A po junijskem vrhu bo za politične veljake, ki so doslej govorili le o varčevanju, v več primerih že prepozno. Učinkov do prihodnjega meseca, ko so na sporedu volitve v dveh nemških zveznih deželah, italijanske lokalne volitve, irski referendum in francoske parlamentarne volitve, še ne bo. Različni pristopi k reševanju krize bodo zato, če ne drugega, precej spremenili politično podobo Evrope.