Na energetskem dogodku v Berlinu je včeraj zagrozil, da bodo evropske države, ki počasi gradijo energetsko unijo, ki bi energente kupovala po skupni ceni, po vzpostavitvi te avtoritete, za ruski plin plačevale višjo ceno. Poleg tega bo njegova družba leta 2019 Evropi nehala dobavljati plin preko nemirne Ukrajine, namesto tega računajo na turški plinovod.
Millerjeve izjave danes odmevajo tudi v večini tiska, ki so mu bližje gospodarske in geopolitične teme.
V Economistu menijo, da je izjava, da bo pri postavljanju skupne cene za članice energetske unije "očitno obveljala najvišja cena", milo rečeno nenavadna. Običajno pač velja, da večja skupina kupcev izpogaja nižjo ceno. "Če Miller meni, da bo skupna avtoriteta pristala na najvišjo ceno, je morda vdahnil nekaj preveč plinov v njegovem podjetju," komentirajo.
Drži sicer, da bi se vsaj malenkostna podražitev obetala državam kot je na primer Nemčija, ki imajo zdaj posebej ugodne pogoje nakupa ruskih energentov. Prav grožnja s ceno medtem ostaja eden glavnih argumentov, s katerimi Rusija draži članice EU in skuša spodkopati evropsko energetsko unijo.
Strategija je doslej imela nekaj uspeha, predvsem s pomočjo Turčije. Pred dobrim tednom se je turški minister za evropske zadeve Volkan Bozkir v Budimpešti srečal z zunanjimi ministri Madžarske, Grčije, Srbije in Makedonije ter z njimi razpravljal o energetski varnosti. Ideja je zrasla prav v Gazpromu, kjer bi zdaj radi plin na meje Evrope (turško-grška meja) pripeljali preko turškega plinovoda.
Gradnjo turškega plinovoda je Miller oznanil decembra, kmalu potem ko je ruski predsednik Vladimir Putin obiskal Bolgarijo in na hitro odpovedal gradnjo plinovoda Južni tok, za katerega so regulatorji v Bruslju opozarjali, da je v neskladju z evropskimi predpisi, saj bi imel Gazprom v lasti tako infrastrukturo kot plin, ki bi tekel po njem.
Putin hitro našel nove partnerje
Čeprav je nekaj evropskih držav takrat opozarjalo, da je to dejanje, ki ne daje vtisa, da je Rusija kredibilna država, in da bodo novi projekti plinovodov sprejeti z več zadržanosti, je Rusija za nove partnerje v projektu spretno izbrala prav države, ki že tako veljajo za "evropske poredne otroke" in nekaj njihovih sosed.
Madžarski premier Viktor Orban je eden največjih Putinovih oboževalcev v Evropi, zato je hitro skočil na vlak turškega plinovoda. "Tisti, ki mislijo, da lahko EU uživa energetsko varnost brez Rusije, je na lovu za duhovi," trdi Orban.
Zaveznika pa je hitro našel v grškem premierju Aleksisu Ciprasu, ki mu celo doma očitajo, da "grize roko, ki ga hrani (EU), ko se pogaja s podjetjem, ki grozi povezavi". Prav tako Ciprasa očitno ne moti, da bi naj po nekaterih poročanjih celo v Rusiji njegov obisk označili za politično predstavo. Ki pa ji seveda ne bodo rekli ne, dokler ustreza interesom Moskve.
Energetska unija - ideja brez konkretnega
Čeprav so Millerjeve izjave dvignile veliko prahu, pa številni opozarjajo, da povsem brez osnove niso, saj se je vmes izkazalo, da evropska energetska unija morda nima prav trdnih temeljev. Če je njena gonilna sila Donald Tusk v lanskem govoru postavil zelo ambiciozne cilje, je osnovni dokument, objavljen 19. marca letos precej manj ambiciozen.
Dokument poziva k gradnji več čezmejne energetske infrastrukture in vzpostavljanje regionalne skupine za skupno trgovanje z energijo, a sodelovanje ni obvezno, prav tako niso jasni viri financiranja čezmejne energetske infrastrukture. Govora je veliko tudi o diverzifikaciji energetskih virov, a specifičnih odgovorov glede praktične izvedbe ni skoraj nič.
Borba političnih interesov
Medtem ko je za države, ki se zdaj zbirajo okoli turškega toka, prvenstveno vprašanje morda res energetsko, nekoliko povezano še z željo po uveljavljanju lastnih želja napram Bruslju, pa gre pri velikih igralcih - Moskvi in Bruslju predvsem za geopolitično vprašanje.
Evropska unija si želi večje neodvisnosti od Rusije, ker se je ta odvisnost izkazala kot slabost pri reševanju spora v Ukrajini. Bruselj je zato moral precej omejiti svoje ukrepe ob dogajanju na vzhodu Ukrajine. Na drugi strani pa je v precej podobnem položaju tudi Gazprom. Če želi evropske evre za svoj plin, mora ta zaenkrat v Evropo preko Ukrajine, zato je bilo tudi na njihovi strani potrebnega nekaj obvladovanja pri osvajanju Ukrajine, ki ga sicer ne bi bilo.
Prav tako Rusiji ni všeč povezovanje ZDA in Evrope. Medtem ko se pojavlja ideja o več energentih iz ZDA in sestavlja trgovinski sporazum med ZDA in EU (TTIP), Rusija grozi, da bo postala glavni dobavitelj energije glavni konkurentki obeh gospodarstev - Kitajski. Gazprom sicer trenutno EU zagotavlja tretjino vsega uvoženega zemeljskega plina.
O tem, kako resni so ruski nameni, ali kako resno je treba vzeti zadnje grožnje, analitiki sicer niso enotni. Medtem ko eni menijo, da gre za vse večje ločevanje Rusije in EU, drugi verjamejo, da skuša Rusija le iztržiti čim več zase - tako pri gradnji plinovodov kot ceni energentov.
KOMENTARJI (186)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.