Namesto 25 le še 17 tisočakov na mesec: tudi ob novih plačah bankirje DUTB ne bo sram pred tujimi kolegi

Neizvršni direktorji Mitja Mavko, Carl-Johan Lindgren in Arne Berggren odhajajo, kot novi neizvršni direktorji pa prihajajo nekdanji nadzornik NLB Marko Simoneti, predsednik izredne uprave Probanke Imre Balogh in član upravnega odbora družbe Sip Šempeter Janez Širovnik.

Kaj bo njihova naloga, je finančni minister Dušan Mramor povedal zelo jasno - odpraviti napake in zvišati učinkovitost ustanove, vse skupaj pa za manj denarja, kot so ga dobivali njihovi predhodniki.

Če je visoke plače v slabi banki določila vlada Janeza Janše, vlada Alenke Bratušek jih je še malo popravila in to navzgor, je zdaj vlada Mira Cerarja v prejemke zarezala kar konkretno.

Mesečne plače izvršnih direktorjev so omejili na 10 tisočakov, neizvršnih oklestili za polovico z 10.000 na 5.000 evrov mesečno, prvi mož slabe banke Torbjörn Mansson pa bo odslej prejemal največ 17.000 evrov mesečno.

Opozorila, da slabe plače privabljajo le slabe kadre, tako vlade niso prestrašila. Ali kot je že pred časom dejal prvak SD Dejan Židan - ta argument v praksi pač ne drži. Da bodo direktorji odšli, če se jim bodo znižale plače se je že večkrat doslej izkazalo kot neutemeljen strah, po drugi strani pa - vprašanje je, ali bi prav vse od opevanih in preplačanih direktorjev res "pogrešali". Kakor koli, vladi je uspelo s tistimi, ki bodo ostali, tudi v primeru slabe banke podpisati dogovor o nižjih prejemkih.

In kako "hud" poseg je znižanje plač?

S stališča povprečnega državljana, so tudi znižani zneski še vedno astronomski, zato bomo zneske primerjali s prejemki v dveh sorodnih ustanovah - irski in španski slabi banki.

Očitno bankirji v naši slabi banki tudi po znižanju ne bodo v velikem plačnem zaostanku za svojimi tujimi kolegi.

Edina razlika - namesto v tuje, denar zdaj v domače žepe?

Čeprav bo menjava več osovraženih direktorjev DUTB začasno najbrž zadovoljila jezno javnost, je pravzaprav jasno, da menjava kadrov še ne pomeni drugačnega načina poslovanja, kar smo pri nas videli že ob neštetih primerih "reševanja" bank ali podjetij.

Slovenska slaba banka se je pač, tudi ko so jo imeli v rokah večinoma tujci, navzela tipičnih slabih slovenskih navad kot so netransparentnost in izkoriščanje ustanove, ki živi od davkoplačevalskega denarja kot neusahljivega vira visokih prihodkov. O tem, da znajo drugače, nas bodo torej novi možje morali šele prepričati.

Da slabim bankam preti velika nevarnost, da bodo postale nov dom nepravilnosti, je sicer jasno zapisano tudi v študiji Evropske investicijske banke in londonske LSE, ki sta spisali dejavnike tveganja in možne rešitve.

Med dejavniki tveganja so večinoma takšni, ki Slovencem niso znani le iz slabe banke, tudi med rešitvami so takšne, o katerih se je pri nas večinoma že govorilo. Vprašanje je le, kdaj bomo ujeli razkorak med teorijo in prakso ...

Prenovljeno ekipo slabe banke sicer čaka precej dela, ko gre za rekonstrukcijo ugleda banke. Po anketi Dela pred menjavami, slabi banki in njenim menedžerjem pa ne zaupa 29 odstotkov vprašanih, 36 odstotkov ji sploh ne zaupa. Petina ji niti zaupa niti ne zaupa, osem odstotkov pa zaupa. Tistih, ki bi ji zelo zaupali, v anketi niso našli.

Vprašanje je tudi, kako zadovoljna bo javnost, dokler na čelu ustanove ostaja Torbjörn Månsson, ki je bil doslej še najpogostejša tarča kritik. Ob kritikah zaradi svoje plače, se je moral otepati tudi očitkov o konfliktu interesov, saj je bil partner družbe Quartz+co, ki je v slabi banki zaslužila 2,5 milijona evrov.