Boste med protestniki? Ali pa so klorirani piščanci, prepoved lastnih semen in privatizacija vode le mit?

In kako daleč je sklepanje TTIP? Pred protestom in preden se bodo od 20-24 aprila v New Yorku nadaljevala pogajanja o TTIP, smo zbrali nekaj najpomembnejših poudarkov.

Kaj bi naj po besedah zagovornikov prinesel TTIP?

Čezatlantsko partnerstvo bi odpravilo tarife, skrajšalo upravne postopke in zmanjšalo omejitve naložb.  Evropska podjetja bi v ZDA lažje izvažala storitve in blago ter tam vlagala. In seveda tudi obratno. V Bruslju ocenjujejo, da bi to ugodno vplivalo na evropsko gospodarstvo in pripomoglo k ustvarjanju novih delovnih mest. Od izvoza je v EU je po podatkih Evropske komisije odvisnih že 30 milijonov delovnih mest, ameriška podjetja pa zaposlujejo 3,5 milijona ljudi v EU. Potrošniki bi imeli koristi od nižjih cen in večje izbire blaga, ki bi z gotovostjo izpolnjevalo najvišje varnostne standarde, še obljubljajo.

Čeprav gre za gospodarsko naložbeno partnerstvo, pa je TTIP morda še bolj pomemben z geostrateškega vidika, pravijo njegovi zagovorniki. EU in ZDA bi s partnerstvom okrepili svoj položaj na svetu - še posebej napram Kitajski, nastalo bi namreč največje prostotrgovinsko območje na planetu.

Nasprotniki sporazuma izpostavljajo, da več sprememb in rešitev, ki jih vsebuje TTIP, za državljane, okolje in gospodarske subjekte EU ne pomeni nič dobrega. Prepričani so, da brez nižanja standardov v Evropi ne bo šlo.

Andrej Gnezda, vodja projekta Trgovanje s prihodnostjo, je pred časom opozoril na v TTIP vključen mehanizem za reševanje sporov med vlagateljem in državo ISDS (Investor state dispute settlement). Nasprotniki trdijo, da bo to velikim korporacijam omogočalo, da državo tožijo zaradi zakonov, ki ne omogočajo njihove neomejene dejavnosti. Ob upoštevanju, da sredstva korporacij marsikdaj presegajo celotno vsebino državne blagajne, so prepričani, da bi to omogočilo, da si korporacije ugrabijo svet, države pa tožijo za "izgubljen dohodek".

Sporazumu očitajo, da bo zaradi njega po avstrijski študiji v EU zaradi vplivov na gospodarske panoge brez dela ostalo od 400.000 do enega milijona ljudi. Odpadla naj bi tudi prednost, ki jo na nekaterih področjih uživajo lokalni proizvajalci.

Opozarjajo, da so med obema stranema največje zakonodajne razlike na področju okolja in varstva potrošnikov. Medtem ko v Evropi zakonodaja temelji na previdnostnem načelu, torej izdelek gre na trg, ko proizvajalec dokaže, da je varen, v ZDA velja, da mora nadzorna institucija dokazati, da je nevaren in ga s trga odstraniti. Izpostavljajo, da je samo v kozmetiki v Evropi prepovedanih 1300 snovi, medtem ko jih je v ZDA le 11.

Skrbi jih tudi, da bodo padle ovire glede omejitev gensko spremenjenih organizmov (GSO). Ti so v Evropi večinoma prepovedani, označevanje je obvezno, omejitve so stroge, v ZDA pa je prav nasprotno.

Reforma mehanizma ISDS?

Mehanizem ISDS sicer ne razburja le pri nas, ampak po celi Evropi, iz nekaterih držav, med njimi tudi iz Nemčije in Francije, so medtem že prišli klici po njegovi izključitvi iz TTIP. Da skoraj nihče ne verjame, da bo v končni verziji TTIP ostal v svoji prvotni obliki, sta pred kratkim na konferenci bruseljskega think-thanka Bruegel namignila tudi pristojna komisarka Cecilia Malmström in ameriški veleposlanik pri EU Anthony Gardner.

Njun skupni nastop, čeprav dobrodošel, je sicer na dan prinesel skoraj več vprašanj kot odgovorov, je pa tudi nakazal, da verjetnost, da bo TTIP spisan do konca leta ni prav velika. Oba sta namreč govorila o tem, da je trenutno obdobje "svež začetek za TTIP". Poudarila sta, da si sporazuma še naprej želita obe strani, da pa bo potrebne nekaj več zagnanosti na obeh straneh.

Gardner je dal jasno vedeti, da TTIP brez ISDS za ZDA pravzaprav ne obstaja, sklicujejo se tudi na dejstvo, da marsikaj od tega, kar ISDS predstavlja, že velja v okviru drugih dogovorov. V Washingtonu ta del sporazuma strastno zagovarjajo, skrbijo jih tudi pomisleki evropskih poslancev, ki prihajajo iz Evropskega parlamenta.

Da ISDS ni kar neizpodbitno dejstvo pa je dejala Malmströmova in s tem povedala tisto, kar se po EU govori že nekaj časa – če ISDS bo v TTIP, bo doživel nekakšno reformo, ki bo sprejemljiva za Evropo.

 Vir podatkov: Evropska komisija

Raziskav o podpori Evropejcev TTIP sicer ni prav veliko, a zadnja, ki jo je objavil portal YouGov, zanimivo kaže, da so do sporazuma izjemno skeptični Nemci, ki bi naj z njim – vsaj s stališča gospodarstva – največ iztržili. Medtem ko sporazum na drugi strani Atlantika, kjer je debata sicer manj vroča kot v Evropi, podpira dobra polovica Američanov.

Vir podatkov: PEW Research Center/Eurobarometer (konec leta 2014)

Evropska komisija, ki je prvo obdobje pogajanj o sporazumu večinoma preživela brez glasnejših odzivov na kritike TTIP, je v novem mandatu, ko jo vodi Jean Claude Juncker, komisarka za trgovino pa je Cecilia Malmström, močno okrepila PR dejavnost okoli TTIP.

Malmströmova se načrtno sestaja z evropskimi poslanci držav članic in jih tudi obiskuje, ter ljudem pojasnjuje, kaj TTIP pravzaprav prinaša. Vsi nad novim "trženjskim pristopom" niso navdušeni.

Trojica evropskih poslancev iz vrst Zelenih je za Guardian dejala, da se je Evropska unija lotila "ofenzive šarmiranja": "Nekateri evropski voditelji bodo začeli z glasno podporo ideji, da bi bil sporazum sklenjen do konca leta, pri čemer pa gre za dokument, ki nam obljublja 0,5-odstotno rast BDP v 10 letih. Tudi če gre za pravilne projekcije, ni nobene garancije, da bo korist pravilno razporejena med vse družbene sloje. Ko imate situacijo, ko je 92 odstotkov vpletenih v svetovanje pravzaprav korporativnih lobistov, imajo evropski državljani vso pravico, da dvomijo o tem, ali bodo koristi pobrale korporacije na račun demokracije."

Trojica je še posvarila pred invazijo pro-TTIP novic in izjav. Na drugi strani pa je Juncker evropskim voditeljem res naročil, naj se lotijo promocije TTIP. V Bruslju so namreč ugotovili, da se na tamkajšnjih zasedanjih vsi strinjajo, da gre za dober sporazum, na domačih tleh pa (javno) navdušenje istih voditeljev v veliko primerih hitro spuhti.

V Bruslju tudi pravijo, da se v javnosti pojavlja ogromno informacij o TTIP, ki so jasno zavajanje. A dejstvo je, da so k temu ogromno pripomogli kar sami - veliko teh informacij je nastalo v času, ko so pogajanja potekala v tajnosti, in torej na podlagi redkih informacij, ki so "pobegnile" v javnost. Mlačni odzivi domačih predstavništev bruseljskih institucij v državah članicah pa prav tako niso pomagali pri ustavljanju napačnih informacij, ki zdaj v veliki meri odvračajo pozornost javnosti od delov sporazuma o katerem pa dejansko tečejo pogajanja in bi javnost o njih morala razpravljati.

Slovenija – poraženka TTIP ali država, kjer podjetja ne znajo izkoriščati ponujenih priložnosti?

Sovražna nastrojenost Slovencev do TTIP se je nekoliko povečala, ko je bila objavljena analiza vplivov TTIP na slovensko gospodarstvo, ki jo je pripravila skupina pod vodstvom Jožeta P. Damijana in ugotovila, da so potencialni učinki na slovensko gospodarstvo izredno majhni.

Oziroma so relativno majhni neposredni učinki, saj blagovna menjava med našo državo in ZDA na leto doseže le med 300 in 400 milijonov letno, ali do 2 odstotka celotnega slovenskega uvoza in izvoza. Še slabše je, ko govorimo o investicijah – naših je bilo leta 2012 v ZDA za 41 milijonov evrov, ameriških pri nas pa za dobrih deset milijonov manj.

Raziskovalci so tako ugotovili, da bi se slovenski BDP v desetletju zaradi TTIP lahko ali rahlo skrčil (za 0,02 odstotka) ali skromno povečal (do 0,27 odstotka). Odnesel bi naj med 220 do 1500 delovnih mest.

Kljub temu je Damijanova skupina ocenila, da je TTIP dobra rešitev, saj nastaja največje prostotrgovinsko območje na svetu. To na eni strani veliko pozitivnih učinkov prinaša naši največji trgovinski partnerici Nemčiji, kar koristi tudi našemu gospodarstvu, na drugi strani pa prinaša priložnosti tudi za slovensko gospodarstvo, zato gre bolj za vprašanje, ali bo to te priložnosti znalo izkoristiti.

Nekaj o tem najbrž pove podatek, ki so ga zabeležili raziskovalci, pravi pa, da več kot 40 odstotkov naših podjetij, ki so bila vključena v raziskavo, nima interesa poslovati z ZDA.

Da ignoriranje TTIP, ko bo ta postal realnost, ni dobra strategija podjetij, so sicer opozorili kar raziskovalci sami in spomnili na situacijo, ko so nekatera podjetja ignorirala vstop v EU, nato pa to drago plačala.

Vlada za, če se ne bodo nižali standardi

TTIP uživa tudi načelno podporo slovenske vlade. A le, če bodo ostali visoki standardi, ki veljajo v Evropski uniji. Še posebej na področju verne hrane, kot je pred časom državna sekretarka na kmetijskem ministrstvu Tanja Strniša poudarila na konferenci Fokus 2031.

Gre namreč za področje, kjer je na eni in drugi strani Atlantika precej razlik. Medtem ko se EU osredotoča na varnost celotne prehranske verigi, ZDA bolj ali manj zanima le končna varnost izdelka.

Ena od glavnih razlik je tudi naklonjenost GSO hrani, ki je zasedla ameriške krožnike, medtem ko se EU proti njej zaenkrat uspešno bori, z zadnjo direktivo s tega področja pa imajo države članice tudi možnost, da GSO organizme v celoti prepovedo kar same. Med državami, ki bodo to izkoristile, bo tudi Slovenija. Kmetijski minister Dejan Židan je že odredil pripravo zakonodajnega predloga. Prav tako sredstva za dekontaminacijo živil v EU niso dovoljena, zelo stroga so pravila o proizvodih iz kloniranih živali.

Kot je dejala Strniševa, imajo s strani Evropske komisije zagotovila, da pogajalci pri teh standardih ne bodo popuščali. Spomnila je, da so v sporazumu s Kanado določeni kmetijski proizvodi posebej opredeljeni in zanje veljajo posebne določbe. Podobne rešitve pričakuje tudi pri TTIP. Dodatno varovalo pa vidi še v dejstvu, da bodo morali TTIP ratificirati vsi parlamenti držav članic EU.