'Ljubljana nori od navdušenja in sreče'

O dogodkih na tiste zadnje dni druge svetovne vojne Marko Vrhunec govori s takšno natančnostjo, da se zdi, kot da se je vse zgodilo pred nekaj dnevi in ne pred 70 leti. Morda je k temu pripomogla tudi njegova doslednost, ko je še kot partizan ves čas vojne vse pomembnejše dogodke, boje, premike brigad in svoje občutke skrbno zapisoval v dnevnik. Kasneje je svoje pričevanje zapisal tudi v knjigah.

"Sovražnik ni popuščal do zadnje minute," se spominja tistih dni pred razglasitvijo nemške kapitulacije. 8. maja 1945 so namreč partizani Ljubljanske brigade bili težko bitko proti Nemcem, ki so se utaborili na obronkih in želeli obdržati Ljubljano. "Nemci so bili do konca prepričani, da je to možno. 7. maja 1945 so nas pričakali na Orlah s 14 topovskimi baterijami," pripoveduje.

Proti Ljubljani so krenili zgodaj zjutraj, pred šesto uro in se spustili ob desnem bregu Ljubljanice do magistrata. Tik pred mestom so poveljstvu brigade pripeljali konje, tako da je med množico navdušenih ljudi prijahal, a so ga od navdušenja ljudje potegnili s konja. V očeh mladih in starih so bili junaki, osvoboditelji. Kljub zmagoslavju, so morali ohraniti mirno kri in biti na preži. Še vedno namreč niso verjeli, da je vojne res konec. Že popoldne so na ljubljanskem gradu postavili stražo z mitraljezi. Toda, zanos, ponos in navdušenje ni pojenjalo. Še posebej, ker je komaj čakal, da se bo znova sestal s svojim dekletom, kar je čutiti tudi iz njegovega dnevniškega zapisa na dan zmage:

A njuno srečanje se je zapletlo. Nuša ga je čakala s prijateljico pri pošti, sam je bil v množici pred magistratom. Nista se videla in ona je odšla domov razočarana. A ne za dolgo, kajti mladenič si je sposodil kolo in se odpeljal do njenega doma. Ko sta se objela in pogledala, sta oba vedela, da ju nič več ne more ločiti. Takrat sta tudi sklenila, da se čim prej poročita. A veselje ob koncu vojne je bilo bridko. V istem dnevu je namreč Vrhunec izvedel tudi, da mu je umrla sestra.

Pred vojno je Vrhunčeva družina živela v meščanski Vili Vrhunec, kjer je danes Odvetniška pisarna Mira Senice. Leta 1933 jo je dal zgraditi njegov oče Vinko Vrhunec, ki je bil takrat komercialni direktor Trboveljske premogokopne družbe. Oče je bil med vojno zaradi protifašističnega delovanja zaprt in obsojen na 30 let zapora. Po nemški okupaciji Ljubljane si je vilo za svoj štab izbral general SS Erwin Rösener, poveljnik SS-Oberabschnitt Alpenland. V njej je ostal vse do konca vojne.

"Rösener je imel v naši hiši dve leti svoj štab in je bil 8. maja popoldne še v hiši," je dejal Vrhunec. Toda, ko je Vrhunec prišel v vilo, je bila ta prazna. "Tako po nemško čista, da niti papirčka ni bilo nikjer, ampak v očetovi vitrini, ki je bila tudi prazna, je bil svečnik, ki ga je februarja istega leta Rösener dobil od svojih podrejenih in domobrancev," je dodal.

Z dr. Markom Vrhuncem smo se pogovarjali tudi o povojnih pobojih. "V vsaki vojni se zgodijo zločini in zločin mora biti kaznovan," je dejal in dodal, da pa kazen ne more biti nov zločin. Zato ga motijo poskusi, da bi izenačili odporniško gibanje s kolaboratorji. "Ker smo imeli vse sklepe zavezniških konferenc, da je SS zločinska organizacija in da vsi tisti, ki so v njeni službi, morajo biti postavljeni pred sodišče kot zločinci, smo to tudi naredili," pravi.

Marko Vrhunec je kasneje študiral ekonomijo, delal v gospodarstvu, napisal je več knjig ... Ker je med ljudmi užival ugled in zaupanje, znan pa je bil po svoji delavnosti in natančnosti, ga je med tremi predlaganimi kandidati za svojega vodjo kabineta izbral takratni predsednik Jugoslavije Josip Broz Tito. Njegov tesni sodelavec je tako bil kar šest let, med 1967 in 1973.

Mestni svet MO Ljubljana mu je ob letošnjem prazniku Ljubljane podelil naziv častnega meščana, čeprav so temu prav zaradi njegove funkcije v Titovem kabinetu nasprotovali nekateri opozicijski svetniki.

Več o pričevanju "partizana" Vrhunca si poglejte v posnetkih.