Letos od konca zadnje svetovne vojne mineva 70 let. Zato mnoge že zapušča spomin, kaj se zgodi, ko človekov napuh, aroganca, agresija in samovolja prevladajo nad ljubeznijo, skrbjo za sočloveka in iskanjem dobrega. Vedno bolj spore znova rešujejo z grožnjami, agresijo in tudi orožjem. In tako rojevajo še več zla in sovraštva. Rojevajo teroristične skupine, odpadniške države in mladce vseh verstev, ki drug drugemu žugajo s smrtjo, ker ne priznavajo njihovega, pravega boga, pravega vodje ali edine resnične – njihove ideje. Ki uničujejo zgodovino in zapuščino svojih prednikov in se barbarsko spravljajo nad nedolžne ljudi. Oblečeni v vojaške in policijske uniforme, na ulicah Kaira, Baltimora ali Pariza.
V takšnem svetu nočem živeti. V svetu, kjer orožje predvlada nad besedo in kjer se moč argumentov meri v megatonah in zmogljivosti okvirja avtomatske puške. V svetu policijskih ur, vojaških diktatur, kalifatov in prisilnega miru. Kjer se zaradi bomb in pušk v iskanju sreče utapljajo tisočeri. Kjer gospodarstva ne poganjajo inovacije, razum in podjetja, temveč vojne, bombniki in eksploziv. To je svet, ki ne vodi v blagostanje, temveč trpljenje, tretjo vojno in konec človeštva. O koncu človečnosti med agresivci govoriti je tako ali tako že prepozno.
In 70. obletnica konca vojne je pravi trenutek, da si kot ljudje postavimo ogledalo in znova povemo, da si tega ne želimo. Je priložnost, da opomnimo na tja do 80 milijonov ljudi, ki so v letih vojne umrli doma, na bojiščih, v taboriščih ali pred puškami eksekucijskih vodov v maščevalnih pohodih po koncu agresije. In je priložnost, da se poklonimo tistim, ki so to preživeli. Ki so občutili krutost človeške rase v koncentracijskih in delovnih taboriščih, ki so v mrzlih nočeh ob tabornem ognju kovali načrte, kako osvoboditi svoj dom, in ki so vpoklicani v tuje vojske nekje daleč od doma s puško v roki v globokem jarku razmišljali za koga in zakaj tvegajo življenje. Pa tistim, ki so jih pod puhlimi pretvezami zvekli z domov in jih pobili v imenu svastike, zvezde in orla.
Vojne so grde. Soditi ljudi zgolj zaradi njihovih odločitev pred, med in po njih pa plitko in nespoštljivo. Ljudje želimo predvsem živeti in smo za to pripravljeni storiti vse. Vse lepo in vse grdo. Prav zato je naš namen z Obletnico miru dati prostor tistim, ki so vojno preživeli. Na vseh straneh, pod vsemi barvmi zastav, pod vsemi grbi in simboli, v vseh barvah in v vsej vojni grozoti. Če kdaj, je zdaj čas, da jim damo priložnost, da nas še enkrat opomnijo, kako je grozna in nesmiselna. Če kdaj, je zdaj čas, da jim prisluhnemo, ker so kot zadnji živi pričevalci doživeli njeno grozo. Če kdaj, je zdaj čas, da se jim zahvalimo za vse, kar so za nas storili, in se jim opravičimo za vse, kar so, tudi za nas, pretrpeli. Ko jih enkrat ne bo več, bo namreč spomin na to, kako je nesmiselno ubijanje v imenu simbolov in idej, še prehitro zbledel.
Ne spreglejte!
ČASOVNICA: Najpomembnejši dogodki druge svetovne vojne na Slovenskem
INTERAKTIVNO: Zavrtite čas na najbolj znamenitih fotografijah osvoboditve
Pogovor s Sonjo Vrščaj, ki je opisala življenje v zloglasnem Auschwitzu.
Pogovor z vojaškim psihologom o tem, kakšne posledice pusti vojna.
'Ko je zaropotalo, je učitelj bežal, pa spet ni bilo šole'
Marko Vrhunec se še danes dobro spominja dne, ko so vkorakali v svobodno Ljubljano
Najbolj grozljivi poskusi medicine, ki se je utopila v ideologiji.
KOMENTARJI (165)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.