Emilija Držanič je bila rojena leta 1933. Ko je bila stara šele osem let, so njeno družino 21. novembra 1941 iz Bistrice ob Sotli izselili v Nemčijo. "Skozi kuhinjsko okno smo izbrana družina opazovali neznane postave, ki so prihajali v vas," se tistega, kot pravi sončnega jesenskega dne spominja Držaničeva. Kmalu so spoznali, da so bili to nemški vojaki v spremstvu domačina. In niso ovinkarili. Odredili so jim izgon. Le še za kosilo so imeli čas – sestre so ulovile kokoš na domačem dvorišču – nato so jih odpeljali. "Označeni smo bili kot kužki s svetilnicami okoli vratu," se spominja svoje poti. Po več postankih, da so vlak polnili z vedno novimi ljudmi. Dokler niso prišli v svoje prvo taborišče. V Untermarchtal.
Ko so se po letih izgnanstva vrnili domov jih je čakala zapuščena domačija in velik nič. Že ob odhodu so drugi domačini oropali njihovo hišo. Še zaboj krompirja, ki jim ga je menda tik pred prihodom pustil sosed, da bi lažje zaživeli, jim je nekdo pobral. Njeno pričevanje sta za Muzej novejše zgodovine posnela Monika Kokalj Kočevar in Vasten Valič.
KOMENTARJI (330)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.