Ženske so imele v boju zoper okupacijske sile in njihove pomagače pomembno vlogo. Že takoj po vdoru na naše ozemlje so se začele aktivno upirati. Vse več je bilo aktivistk, nato pa so se z ustanovitvijo prvih bojnih odredov in Osvobodilne fronte (OF) začele vključevati tudi v bojne formacije ter zdravniške ekipe. Znani so tudi primeri, ko so se ženske povezovale v samostojne vojaške formacije.
V publikaciji "Naš zbornik / Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije" je Fanika Škrbec – Črnugelj zapisala, da so se ženske enakopravno moškim odpravljale v boj. "To je bilo težko obdobje za vse nas, a še posebej za žensko borbo. Bivanje v gozdu, pod šotorom, večkrat tudi brez njega, pod vedrim nebom, brez najosnovnejših potrebščin, ki jih ženska tako nujno rabi, je zahtevalo od nas veliko samozatajevanja, premagovanja telesnih naporov, ki so bili še večji ob pohodih, straženju, patroliranju, nočnem dežuranju, v zasedah, bojih in akcijah," je opisala omenjena.
Dodala je, da so se ženske urile v vseh veščinah, pri tem pa se v boj niso odpravile le tiste, ki so neustrašne. "Marsikatera se je bala samotne poti v mraku ali pa jo je prestrašil nenadni skok plašljivega zajca iz grma. Strah so iz naše zavesti potisnile in izrinile ideje, za katere smo šle v boj. Veliko sovraštvo do okupatorja, proti fašizmu, ki je vse bolj raslo v naših srcih in neizmerna ljubezen do lastne svobode, svobode in neodvisnosti našega naroda ter želje in zavesti, da se borimo za boljšo prihodnost in lepše življenje, kot smo ga imeli nekdaj," je še zapisala Fanika Škrbec – Črnugelj.
A ženske niso v rokah držale le orožja, saj so delovale tudi na drugih frontah, na katerih so se v določenih trenutkih odvijale silovitejše bitke, kot pa tiste na prvih bojnih linijah. Kdo ti bo kril hrbet, ko te okupator dobi s torbo polno letakov in partizanskega gradiva? Kdo, ko ti sredi noči sovražnik vdre v hišo in odkrije sveže sešite partizanske obleke ali pa ranjence in ubežnike? Te aktivistke so tvegale vse, da so se uprle okupatorjevim silam.
Vida Pregarc je bila delavka v tovarni Saturnus. Ko so črnosrajčniki 31. avgusta 1942 blokirali Saturnus, so pri Vidi odkrili več izvodov Poročevalca in drugega protifašističnega gradiva. Po kratkem zaslišanju so jo odpeljali na tovarniško dvorišče, jo privezali na stol, ji zavezali oči in jo ustrelili. Tedaj je bila stara 22 let. (Vir: Glas Saturnusa, 1962) V spomin in poklon hrabri aktivistki so 6. septembra 1958 pod imenom OŠ Vide Pregarc v Ljubljani odprli šolo, ki stoji v neposredni bližini tovarne Saturnus. |
Ogromno so storile tudi tiste ženske, ki so ostale doma, ko so se moški člani družine odpravili v boj ali pa so jih nagnali v taborišča in na prisilno delo. Te ženske so morale same poskrbeti za morebitne otroke, dom, pridelek na poljih in podobno. Ženske so se združevale in si pomagale po najboljših močeh. Velikokrat so bile skupaj z drugimi člani družine tarča napadov, tako okupatorja kot njihovih sodelavcev.
Ne pozabimo niti, da so povečini ženske prevzele skrb za otroke, ki so ostali brez staršev – ali zaradi tega, ker jih je okupator usmrtil, saj so bili aktivisti in borci, ali pa so končali v taboriščih in zaporih. Nekateri so morali čez noč zbežati in se priključiti uporniški enotam. Za te otroke so skrbele ženske in družine, ki so delovale v ilegali kot aktivisti.
Ne klasičen boj za ženske pravice, temveč boj za pravice celotnega naroda
Sicer je vse do 20. stoletja večina moških teoretikov verjela, da obstaja "temelj v naravi", ki upravičuje omejitev delovanja žensk na družino ter tudi pravno in z običaji sankcionirano podrejenost žensk njihovim možem znotraj družine, je v svoji knjigi "Sodobna politična filozofija, Uvod" zapisal Will Kymlicka.
Družba je bila zgrajena na moškem principu, prilagojena moškim in njihovim potrebam.
Z vojno so se razmere spremenile. Ženske so prevzemale naloge, ki so bile v preteklosti večinoma rezervirane za moške. Zato so bile te naloge definirane skozi moški pristop. Zdaj pa je prišel čas, da izvedbo teh nalog ženske redefinirajo in pokažejo, da ne obstaja le en način – moški. Ženske so tako začele postavljati svoja merila in pokazale, da zmorejo vse.
Revolucionarno stališče je bilo sicer jasno – borimo se za narod in njegovo svobodo. Torej ne moremo govoriti o tem, da se je med 2. svetovno vojno odvijal klasičen boj za ženske pravice. Šlo je za večjo in širšo sliko: ženske so se skupaj z moškimi borile za pravice celotnega naroda. Niso toliko poudarjale ženske zahteve, temveč zahteve celotnega slovenskega naroda. Narod pa so tudi ženske.
Jasno je, da je osebno politično. Če te pa ni tam, kjer se odločitve sprejemajo in kjer se družba definira, potem bodo tvoje pravice zapostavljene, ti pa odrinjen v nevidno. Ženske niso "dobile" splošne volilne pravice, nihče jim te pravice ni podaril. Ženske so si odhod na volišče izborile. Gre za pravico, ki jim je po naravi pripadala že od vekomaj, a jih je moško strukturirana družba iz tega odločanja nasilno in samovoljno izrinila.
Helena Puhar, članica ožjega odbora SPŽŽ, je tako med vojno dejala: "... kakršno oblast si bomo zgradile, kolikor bomo tudi žene na oblast vplivale, toliko bo pa ona v resnici zgrajena prav za naše ženske koristi. Gotovo je, da če bomo pustile, da jo bodo zgradili brez našega sodelovanja, bo zgrajena brez ozira na posebne potrebe žena v narodu." (Vir: Mateja Jeraj: Komunistična partija, Antifašistična fronta žensk in uresničevanje ženske enakopravnosti v Sloveniji, 1943-1953)
Vse več je bilo žensk, ki so se podale v politiko. Tako je bila na primer leta 1942 na območju Jugoslavije ustanovljena organizacija Antifašistična fronta žensk (AFŽ), že leta 1943 pa je nastala Slovenska protifašistična ženska zveza – SPŽZ. Slednja je delovala kot sestavni del OF in AFŽ. Prvi kongres SPŽZ je bil 16. in 17. oktobra 1943 v Dobrniču. K aktivnemu sodelovanju so pozivali vse ženske – od nepismenih do intelektualk.
Sicer je žensko gibanje v Sloveniji obstajalo že mnogo pred 2. in 1. svetovno vojno. A če se osredotočimo le na krajše obdobje druge vojne, vidimo, da je že leta 1940 na konferenci komunistične partije Jugoslavije Vida Tomšič zahtevala od partije, da se opredeli do nekaterih ženskih vprašanj. Med drugim tudi do vprašanj materinstva, splava, zakonskih in nezakonskih otrok, prav tako do vprašanja enakopravnosti pred zakonom, zaposlovanja in tudi enakega plačila za enako delo. V nadaljevanju je Tomšičeva opozorila na zaščito delavk, tudi pred spolnim nadlegovanjem, zahtevala je plačani porodniški dopust, z zakonskim jamstvom, da bodo po tem dopustu sprejete nazaj na delo, plačan čas za dojenje, varstvo otrok za delavke, prav tako pravico dostopa do vseh šol in strokovnega izobraževanja ter opravljanja vseh poklicev. Opozorila je, da se mora rešiti vprašanje prostitucije (omogočiti ženskam, da pridobijo delo) in kaznovanja zvodnikov.
Govora je bilo tudi o splošni volilni pravici žensk. Ženske pred 2. svetovno vojno namreč niso imele volilne pravice. Prve volitve, na katerih so sodelovale, so potekale leta 1942 na osvobojenih ozemljih na Dolenjskem in Notranjskem. Po vojni so v ustavo zapisali splošno volilno pravico za vse.
Sicer se je po koncu vojne poudarjala socialistična prevzgoja ženske, a jasno je, da je tudi to le še en pomemben korak v smeri svobodnega delovanja in življenja slovenskih žena.
Torej – nič nam ni bilo podarjeno, vse je bilo izborjeno.
