KOMENTAR: 'Dekleta si še želijo izobrazbe, toda fantje so bolj težavni, ulica jih hitro pokliče nazaj'

Azija je dežela (večnega) poletja s čudovitim morjem, poleg tega je zelo prijazna za vsak žep. Ko sem brskala po spletu, kam bi tokrat odletela, se mi je ustavil pogled na Kambodži – priznam, film Lara Croft: Tomb Raider z Angelino Jolie je naredil svoje – pogled na templje Angkor Wat bi bil nekaj veličastnega. Seveda sem prebrskala internet, da sem dobila čim več informacij in v glavi so bile te informacije urejene – vedela sem za njihovo krvavo zgodovino, pripravila sem se na razne prevare, ki čakajo na turiste, spakirala nahrbtnik in odletela. A teorija je nekaj, praksa pa drugo. Če hočemo vedeti, zakaj je Kambodža danes takšna, kakršna je, moramo najprej pogledati njihovo zgodovino. A brati nekaj v knjigah, internetu in gledati filme o tem, je nekaj popolnoma drugega, kot dejansko stati na množičnih grobiščih in gledati ljudem v oči.

Rdeči Kmeri so oblast v Kambodži prevzeli aprila 1975. Takoj so prepovedali vero, šolanje, zasebno lastnino ter denarno valuto. V želji, da bi oblikovali komunistično utopijo, so izpraznili večja mesta, njihove prebivalce pa poslali na prisilno delo na skupne kmetije. Njihov režim je tako med letoma 1975 in 1979 s stradanjem, čezmernim delom, mučenjem in usmrtitvami izbrisal skoraj četrtino kamboškega prebivalstva. Čeprav se je vladavina Pola Pota končala leta 1979, so posledice še zdaj zelo žive – ker je izginila skoraj cela generacija starejših ljudi, se znanje ni preneslo naprej, v času Pola Pota je bilo ogromno število ljudi tudi prisilno poročenih (v teh družinah so brez ljubezni rasli otroci), milijoni protipehotnih min še zdaj terjajo žrtve, zaradi depresije je visok delež samomorov ... Vso to tragedijo se na veliko zlorablja, najbolj šibki pa so otroci.

Seveda se je zelo romantično sprehajati po fantazijskem Angkor Watu in se čuditi arhitekturi, toda vzporedno s tem, pod oboki teh monumentalnih zgradb čepijo otroci in ti na vsak način hočejo nekaj prodati. Drobne deklice z velikimi temnimi očmi samo za en dolar ponujajo šop razglednic in hitro si postavljen pred dilemo, kupiti ali ne. Med vandranjem okoli Siem Reapa sem obiskala tudi v vojni muzej protipehotnih min in se tako prvič iz oči v oči srečala z njihovo krvavo zgodovino. Na tisoče razstavljenih, deaktiviranih min ter predavanje o tem, kako je v njihovi zemlji še na milijone protipehotnih min, ki grozijo, da bodo komu odtrgale noge ter fotografije otrok, ki so jim te mine za vedno spremenile življenje. "Leseno palico potiskam v zemljo, dokler ne najdem mine. Potem kopljem okoli, da se prepričam, da ni kakšnega sekundarnega mehanizma, nato odvijem detonator in mina ni več nevarna," berem besede, ki jih je zapisal Aki Ra, ustanovitelj muzeja. Aki Ra je bil eden od tisočerih otrok, ki so bili prisiljeni v kmersko vojsko in so kot otroci nastavljali mine, kasneje je prišel v roke Vietnamcev in se moral boriti na njihovi strani. Bil je eden redkih, ki je preživel brez prask – telo je ostalo celo, toda glava ni bila več enaka, nam zaupa Američan Bill Morse, ki nas je vodil po muzeju. Po vojni se je Aki Ra odločil, da bo začel na lastno pest odstranjevati mine. Na svoji nevarni poti pa je srečal nešteto sirot, ki so jim mine ali bolezni vzele starše, ali pa so postali sami žrtve min in so se jim starši odrekli. Te sirote je posvojil, jim zgradil šolo in jim pokazal žarek upanja.

Toda kot nam je povedal Bill, ne želijo vsi novega življenja in izobrazbe. Turizem je mladim sirotam prinesel tudi lahek zaslužek – prosjačenje, prodajanje kitajskih spominkov, kraje ... Toda: "Ko si na cesti kot majhna sirota si prisrčen in se smiliš turistom, toda, ko se ta oseba kot odrasla oseba vrne na cesto, ni več tako prikupna kot majhen otrok. Takrat vidijo realno podobo, padejo v prostitucijo in droge. Dekleta si še želijo izobrazbe, toda fantje so bolj težavni, ulica jih hitro pokliče nazaj."

Tudi prostitucija je čedalje bolj pereča težava v Kambodži. Če vsi poznajo seks turizem na Tajskem, pa je Kambodža dežela, ki gre ekspresno po tej tragični poti. "Mlada dekleta vidijo v tem hiter zaslužek, toda ponavadi se konča tragično, preostanejo jim samo še droge, tako padejo v začaran krog, ki se konča s smrtjo," mi razloži popotnik iz Nemčije. "Če želiš še kaj mlajšega, pa se zapelješ na vas, kjer ni prav nobenega nadzora. Kambodža je lepa dežela, toda tragična. Ko se je končala vojna, so jih začeli tujci zalagati z denarjem. Niso jih učili delati, zaradi slabe vesti so jim dali samo denar. Nato so prišli turisti, bogati in revni, toda vsi so imeli več denarja kot domačini. In ti so se naučili vseh trikov, kako čim lažje dobiti denar od tujca, tudi s pomočjo svojih otrok," še doda sopotnik na avtobusu.

Kaj pa država?

Raziskave iz leta 2012 so pokazale, da je kar 19 odstotkov ali okoli 755 tisoč otrok, ki so stari med pet in 17 let vpetih v nekakšno otroško delo. Če se je otroško delo na prvi pogled umaknilo iz mest, pa je težava še vedno v vaseh. Zelo problematično je predvsem delo otrok v kmetijstvu, kot je na primer pridobivanje tapioke, kjer dobijo po en dolar na dan (otroci, ki izdelujejo opeke, so plačani okoli 80 dolarjev na mesec), majhni prsti so pač najbolj primerni za delo s to rastlino, trdijo starši in lastniki plantaž. Tudi na solinah delajo otroci stari šele pet let – uradna meja, da lahko začnejo delati, je 15 let, ker pa si veliko družin ne more privoščiti, da bi šolali otroke, začnejo nekateri otroci delati že s petimi leti. Zaradi tega se je vlada odločila, da bo pospešeno urejala to problematiko, pripravila je desetletni načrt, kako urediti to področje, na teren pa poslala inšpekcijo, da bi preverili, kaj se dogaja.

Čeprav se država zaveda težav ter dela na rešitvah, pa je še vedno velika težava pomanjkanje ljudi, denarja in korupcija. "Oddelek proti delu otrok se je zaradi pomanjkanja virov problematiki na terenu približal le okoli glavnega mesta Phnom Penh." Toda Veang Heang, vodja oddelka dodaja, da se trudijo v celi državi: "Imamo oddelke po celi državi, ki nadzirajo, kako napreduje boj proti otroškemu delu." V uradnem poročilu pa so zapisali, da so v 2014 opravili 723 pregledov na terenu, iz nevarnega okolja pa so umaknili 63 otrok. Mnoge nevladne organizacije pa trdijo, da je število otrok, ki delajo v nevarnem okolju, občutno višje ter da se vlada in policija premalo trudita.

Več časa pa država namenja tudi zelo pereči temi izkoriščanja otrok v prostituciji. Vse od leta 2014 imajo v oddelku za boj proti otroški prostituciji zaposlenih 500 oseb, toda korupcija je tu še vedno velika težava: "Sodniki so tisti, ki določijo, ali bo nekdo šel v zapor ali bo samo plačal kazen. Toda zaradi korupcije v sodnem sistemu zelo malo ljudi pristane v zaporu," so zapisali novinarji, ki spremljajo to problematiko.

Nevladne organizacije so sicer vesele, da se za državo zavzemajo tudi znana imena, ki širijo problematiko, hkrati pa poudarjajo, da naj turisti in popotniki, ki želijo pomagati, dobro premislijo, kako se bodo tega lotili. Predstavnik Unicefa Richard Bridle je v nekem intervjuju dejal, da so na žalost del težave tudi (turistični) prostovoljci: "Namesto da bi res pomagali, v bistvu ti prostovoljci nevede podpirajo institucije, ki sploh ne bi smele obstajati."

A dežela ni samo tragična preteklost, niso samo polja smrti in taborišča. Kambodža je dežela dolge ponosne zgodovine, ki se počasi postavlja na noge. Z malo pameti jo lahko doživimo kot čudovito deželo, kjer se ljudje končno znova učijo, kako se brez strahu nasmehniti.