12. junij je svetovni dan boja proti otroškemu delu. Čeprav se na načelni ravni večina strinja, da otroško delo v dobro delujočem in dobro reguliranem tržnem gospodarstvu nima kaj početi, je v praksi močno prisotno v dobavni verigi.
Generalni direktor organizacije ILO Guy Ryder opozarja, da je po svetu 168 milijonov otroških delavcev, starih od 5 do 14 let. Po nekaterih drugih ocenah jih je 250 milijonov. Od tega jih 85 milijonov opravlja nevarno delo.
Čeprav številni v zahodnem svetu menijo, da to ni naš problem, saj se večina otroškega dela opravi v državah v razvoju, pa ti otroci delajo prav v panogah, ki izdelke dobavljajo nam. Od kmetijskih izdelkov, predvsem kakav, dela v rudnikih kobalta, ki je prisoten v elektronskih napravah, do oblačilne industrije in turizma.
Unicef ocenjuje, da bo leta 2020 po svetu še vedno približno 100 milijonov otroških delavcev.
Nižja stopnja revščine ne izkorenini otroškega dela
Čeprav številke Svetovne banke kažejo, da se število najrevnejših Zemljanov, tistih, ki živijo z manj kot 1,25 dolarja na dan, že leta vztrajno zmanjšuje, pa to otroškega dela žal ni izkoreninilo. Z vprašanjem, zakaj ne, sta se v prispevku za Economic Inquiry ukvarjala raziskovalca Jayanta Sarkar in Dipanwita Sarkar.
Kot navaja poročilo Svetovne banke, je število najrevnejših v državah v razvoju iz okoli polovice prebivalstva leta 1981 do leta 2010 padlo na 21 odstotkov. In to kljub temu da se je v istem času populacija na teh območjih povečala za več kot 50 odstotkov.
Avtorja raziskave pa menita, da otroško delo tako trdovratno vztraja zaradi razlik v dostopnosti izobraževanja, ki ostajajo. V državah v razvoju namreč dostop do šole večinoma ostaja privilegij bogatejših. "Tudi brezplačen šolski sistem je za številne družine še vedno predrag, saj je treba pokriti stroške prevoza, šolskih potrebščin, oblačil, družine pa se tudi težko odpovedo skromnemu prihodku, ki ga v blagajno gospodinjstva prispeva otrok, ki dela. Starši zato pogosto raje kot v šolo "investirajo" v to, da bo otrok zdrav in telesno pripravljen, da bo lahko čim prej opravljal delo nekvalificiranega delavca," razlaga Sarkar.
Da se boljša ekonomska slika družine ali države odrazi v manj otroškega dela, morajo prihodki preseči določeno raven – šele ko je dovolj za ustrezno hrano, zdravje, higienske pripomočke, bivanje in vodo, je mogoče govoriti o prelomnici, kjer lahko ljudje sploh razmišljajo o izobraževanju – ne več o golem preživetju, še pravi strokovnjak.
Prepoved otroškega dela brez drugih ukrepov bi vodila v še večjo bedo
Sarkar zato tudi meni, da bi bila sama prepoved otroškega dela škodljiva in bi imela uničujoče posledice za nekatere družine. Odpravljanje otroškega dela namreč ni vezano na en sam ukrep, ampak na vrsto ukrepov, poudarja in navaja primer dobre prakse: "V Veliki Britaniji so v preteklosti otroško delo uspešno izkoreninili s kombinacijo dostopnega šolstva in strogo zakonodajo, ki je prepovedovala otroško delo."
Kot pravi, obstaja močna korelacija med priložnostmi in otroškim delom. Gospodarska rast je lahko še tako velika, a če priložnosti ni več in niso bolj enakovredne za vse sloje prebivalstva, bo otroško delo ostalo resen problem.
Velika podjetja so proti otroškemu delu. V teoriji
Medtem ko je izkoreninjanje otroškega dela predvsem naloga držav, kjer se to dogaja, se vendarle ne sme prezreti vloge in krivde velikih podjetij, ki tam za svoje produkte kupujejo poceni surovine ali pa ti otroci delajo v obratih njihovih podizvajalcev.
Na udaru kritikov zaradi povezav z otroškim delom so se do zdaj znašli že skoraj vsi giganti, med njimi prehrambni velikan Nestle in tehnološka giganta Apple in Samsung. Takoj ko se znajdejo na neslavnih lestvicah, v teh podjetjih pravijo, da imajo ničelno toleranco do otroškega dela.
A eno zadnjih poročil je ugotovilo, da recimo v primeru tehnoloških gigantov nobeno podjetje zares ne preverja, ali so v rudnikih kobalta delali otroci.
"Živimo v času, ko je mogoče slediti pravzaprav čemur koli. Pa naj verjamemo, da ta velika podjetja tega ne morejo početi, ko gre za njihovo dobavno verigo?" je kritičen Mark Dummertt iz Amnesty Internationala. Med pogostejšimi izgovori podjetij je ta, da gre za panoge, v katerih je tekmovalnost velika, pretirana transparentnost pa bi pomenila lažji dostop do podatkov za konkurenco.
A poznavalci področja v večini menijo, da velika podjetja svoje verige ne preverjajo, ker se jim to enostavno izplača – cenejše kot so surovine, več končnega dobička je njihovega.
In kaj lahko v boju proti otroškemu delu stori potrošnik?
Svoj del odgovornosti nosimo tudi potrošniki. Podjetja so uspešna toliko, kolikor njihove izdelke kupujemo in podpiramo njihovo poslovno filozofijo. Potrošnik je tako lahko etičen potrošnik, ki mu je mar za izvor izdelka in vprašanje, kako je ta izdelek nastal – so pri tem trpeli ljudje, okolje, morda živali.
Medtem ko zna biti brskanje za poslovnimi politikami podjetij zamudno, poleg tega pa je pogosto še zavajajoče, je nekoliko lažje slediti oznakam. Pri najbolj problematičnih izdelkih, kot je na primer čokolada, se lahko tako potrošnik odloči za izdelke iz sistema pravične trgovine, ki zagotavlja, da v procesu pridelave in izdelave ni bilo izkoriščanja ljudi in okolja. V pomoč so potrošniku lahko tudi aplikacije, s pomočjo katerih lahko preveri, v kako etičnih pogojih so nastali izdelki, ki jih želi kupiti.
Spodbujanje podjetij k bolj etičnemu poslovanju je že prineslo nekaj rezultatov, zato podpisovanje peticij, spletnih pozivov ni nujno stran vržen čas. Prav tako pa se lahko potrošnik pogosto odloči, da namesto uvoženega izdelka, ki je nastajal v neznanih pogojih, poseže po lokalnem proizvodu – namesto po uvoženih bananah po domačih jabolkih.
KOMENTARJI (106)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.