In pripomočki za nadzor, ki v velikem odstotku prihajajo iz Silicijeve doline, medtem izvajajo še svoj pohod v druga podjetja po vsem svetu.
Brez odmora, klimatske naprave - a s prepovedjo pogovora
Eno prvih podjetjih, na katerega so se obtožbe zgrnile zelo javno, je bil ameriški Apple. Ta se je znašel na udaru, ker so podjetja, ki sestavljajo njihove telefone, zlorabljala delavce. Takratna poročanja so govorila o tem, da morajo z le enim obrokom dnevno in nekaj kratkimi premori za tekočim trakom vsak dan preživeti več kot 12 ur.
V tem času morajo biti ves čas na nogah, med seboj pa se ne smejo pogovarjati. Iz tistih, ki svojega dela ne opravijo v skladu s predpisi in normami, se nadrejeni pred celotno izmeno norčujejo, jih ponižujejo in žalijo, v enem mesecu naj bi od ljudi zahtevali, da opravijo tudi do 100 nadur. Zaradi takšnih razmer je več delavcev storilo samomor.
Apple se je takrat odzval s pojasnilom, da niso pristojni za urejanje razmer v pogodbenih podjetjih, pod težo pritiska javnosti pa obljubil boljši nadzor nad pogodbenimi podjetji.
Približno šest let kasneje več organizacij ugotavlja, da se prav veliko v resnici ni spremenilo, da pa bi bilo tudi izjemno narobe s prstom kazati samo na Apple.
Ena in druga plat: svetleče vitrine in mračni rudniki
Januarja letos je organizacija Amnesty International podjetja Apple, Samsung, Sony in druga obtožila, da jim je povsem vseeno, da minerale, potrebne za njihove naprave, v rudnikih kobalta, ki je nujen za litijeve baterije, v Kongu pridobivajo otroci, stari le sedem let, ki delajo v zelo nevarnih pogojih. V slabem letu je v državi, od koder prihaja polovica vsega kobalta, umrlo vsaj 80 rudarjev, številka pa je v resnici še višja, saj številnih nesreč sploh ne prijavijo.
Unicef ocenjuje, da v rudnikih v Kongu dela okoli 40.000 otrok. Eden izmed njih je avtorjem raziskave povedal, da je začel delati, ko je imel 12 let: "V predoru preživim 24 ur. Pridem zjutraj in odidem naslednje jutro. Niti na stranišče ne smem iz predora. Mačeha je želela, da bi šel v šolo, a je bil očim proti in me je poslal na delo v rudnik."
V vseh treh podjetjih so po pisanju BBC na obtožbe odgovorili, da "otroškega dela ne tolerirajo" nikjer v proizvodni verigi. Prav tako so zagotovili, da z dobaviteljem, ki krši to politiko, takoj prekinejo pogodbo. A resnična težava je nekje drugje – da jih ne preverjajo.
Mark Dummett, raziskovalec pri Amnesty je dejal, da je otroško delo v rudnikih ena najhujših oblik izkoriščanja na svetu: "Izdelki, ki se svetijo v razkošno osvetljenih vitrinah, so svetlobna leta stran od otrok sredi kamenja v rudnikih, kjer obstaja nevarnost zrušenja, delavec pa bo skoraj zagotovo utrpel nepopravljivo škodo na pljučih. Milijoni ljudi uživajo v elektronskih napravah, a se ne zavedajo, kako te nastajajo. Da družbe, ki skupaj zaslužijo 125 milijard dolarjev na leto, ne morejo dokazati sledljivosti materialov, je več kot žalostno in neodgovorno."
Pozivi k bojkotu
V Avstraliji so šli še korak dlje. Potem ko je organizacija Baptist World Aid v poročilu Electronics Industry Trends ocenila 56 podjetij, ki se ukvarjajo z izdelavo elektronskih naprav, so številne organizacije pozvale kar k bojkotu elektronskih naprav.
Ocenjevali so, ali podjetja uporabljajo otroške delavce, ali delavci dobijo plačo, ki omogoča preživetje in ali delajo v razmerah, ki jih zagotavljajo varnost in zdravje. Predstavnik organizacije Gershon Nimbalker je ocenil, da so rezultati resno zaskrbljujoči: "Kljub velikosti te industrije podjetja ne morejo dokazati, da ljudje v njihovi proizvodni verigi dobivajo plače, ki omogočajo preživetje. To pomeni, da si lahko privoščijo hrano, vodo, oblačila in streho nad glavo. Pri tem pa govorimo o industriji, ki je ena najbolj dobičkonosnih na svetu in obrača bilijone dolarjev."
Večina podjetij si je prislužila oceno C, ki pomeni, da delavci delajo preveč, so premalo plačani, njihove družine pa komaj preživijo. Čeprav je več podjetij dokazalo, da so se od leta 2014 poboljšala, še vedno ni bilo dovolj, da bi eno samo podjetje doseglo najvišjo oceno A.
Strokovnjaki za etično potrošništvo sicer ocenjujejo, da s pozivi k bojkotom večji učinek ne bo dosežen. Elektronske naprave so priljubljene, v veliko primerih pa tudi nujno potrebne in nepogrešljive, ocenjujejo pa, da bi ob večji ozaveščenosti potrošnikov in s pritiski na izvajalce, dosegli, da se izboljšajo razmere v branži.
MEDTEM TEHNOLOGIJA SODOBNE DELAVCE-SUŽNJE USTVARJA TUDI NA ZAHODU
Včasih so imeli priganjače z biči, danes imajo elektronske sledilnike
Medtem ko je proizvodni proces velika težava industrije elektronike, v zadnjem času strokovnjaki opozarjajo, da industrija spreminja tudi druga področja dela.
Da določena raven nadzora zaposlenih v delovnem času vodi v boljše poslovne rezultate, ki lahko koristijo celotnemu sistemu določenega podjetja, je logično. Da pa so tehnološka podjetja izraz "nadzor" pripeljala že na raven časov suženjstva, pa je predvsem zaskrbljujoče.
Amazon je prijetna spletna trgovina, polna zanimivih izdelkov, hitra, učinkovita, s tako širokim naborom artiklov, ki prispejo precej hitro, sodobnemu zaposlenemu človeku pa precej olajša življenje.
Žal pa ta trgovski imperij že leta osvaja vrhove na neslavnih lestvicah izkoriščanja delovne sile. Poročila o tem, kako zgarani delavci v njihovih skladiščih ure in ure delajo brez odmora, niso nova.
Je pa lani precej razburil članek New York Timesa, kjer so pisali o tem, da situacija ni prav nič boljša za pisarniške delavce. Ti naj bi bili "poskusni zajčki v eksperimentu, kako iz ljudi iztisniti res zadnji maksimum".
Pisali so o tem, kako preko več meritev izračunavajo produktivnost ljudi, jih "spodbujajo" k 80-urnemu delovnemu tednu in od njih pričakujejo, da za rast podjetja tvegajo družinsko življenje in zdravje.
Od ljudi naj bi pričakovali, da na elektronsko pošto odgovarjajo 24 ur na dan, da od doma delajo ob večerih in ob koncih tedna. Če delo ni opravljeno hitro po prejeti elektronski pošti, pa naj bi zaposlenemu poslali več opomnikov o njegovih delovnih obveznostih in posledicah za letno oceno.
Delavci, ki se znajdejo na repu ocenjevalne lestvice, naj bi dobili načrt, po katerem se bodo poboljšali – nekakšen opomin pred odpovedjo.
Težava je le, da se torej na tem seznamu ne znajdejo ljudje, ki lenarijo med delovnim časom, ampak (tudi) tisti, ki si sploh upajo pomisliti na to, da obstaja tudi prosti čas in da imajo do njega pravico.
Na rep seznama naj bi uvrstili tudi žensko, ki se je bojevala z rakom. Ker "njene osebne zadeve vplivajo na delovno učinkovitost". Od neke druge delavke naj bi šef zahteval, da gre na pot dan po operaciji, povezani s spontanim splavom dvojčkov. Dejal naj bi ji, da "delo pač mora biti opravljeno". In dodal, da "glede na to, da načrtuje družino, morda to zanjo ni pravo delovno okolje".
Družba se je na članek odzvala z besnim napadom na medij in avtorje članka, ki po njihovem "niso preverili dejstev", so navajali izjave "nekdanjih zaposlenih, ki že želijo maščevati", trdili so tudi, da jih avtorji niso dovolj izprašali o pojasnilih.
Direktor Jeff Bezos, eden najbogatejših Zemljanov je dejal, da članek predstavlja "Amazon, kot ga on ne pozna". Kar kaže na to, da se najbrž ne bi strinjal z navedbami neke delavke, ki jih je leta 2012 objavil časopis Morning Call. Zapisali so, da so bili delavci, ko je temperatura v hali presegla 30 stopinj Celzija, upravičeni do dodatnega odmora, a le, če so imeli zdravniško potrdilo, da težko delajo na vročini. Sicer so dobili minus točke, če so odmor izkoristili. Delavci so še dodali, da je družba raje najela reševalce, ki naj bi pred halo čakali, da ukrepajo, če bi kdo omedlel – ker je bilo to ceneje kot namestitev novega prezračevalnega sistema.
V družbi vse takšne obtožbe redno zanikajo, pravijo, da je njihova družba odličen kraj za delo. Pri vsem skupaj je bilo zelo zanimivo to, da so njihovi odzivi na takšne obtožbe pogosto celo pogosteje objavljeni in povzemani kot originalni teksti.
Po mnenju analitikov to kaže na nekritični odnos do "novodobnih bogatašev" - tehnoloških zvezdnikov, ki jim je, ker so iz "naprednega sektorja", dovoljeno več.
Medtem je družba Gallup leta 2014 izmerila, da se od ameriških delavcev pričakuje, da na službeno pošto odgovarjajo tudi izven delovnega časa. S pohodom pametnih telefonov in tablic je ta odstotek vse večji, prav tako pa narašča število aplikacij, neposredno namenjenih merjenju delovne učinkovitosti zaposlenih tudi, ko izven delovnega časa delajo od doma.
Tehnologija nadzora preko aplikacij je posegla tudi na področje medsebojnih odnosov zaposlenih. Obstajajo aplikacije, s pomočjo katerih zaposleni ocenjujejo svoje sodelavce. Se pa delavci proti obtožbam kolegov težko branijo, ker le nadrejeni vidi, kdo je določeno pritožbo oddal. Temo so obravnavali v Timesu, kjer so njihovi strokovni sogovorniki zaključili, da so ta orodja tudi precej prikladna za tiste, ki se želijo znebiti konkurence in ustvarjajo dodatne pritiske na delavce.
Ekonomija delitve: stare oblike izkoriščanja, zapakirane v sodobno embalažo?
Razvoj tehnologije pa ni prinesel le novih izdelkov, ampak tudi svojevrstne poslovne modele. Recimo ekonomijo delitve (sharing economy). Ta v praksi pomeni, da ni potrebno vsega kupiti, ker imamo tehnološke rešitve, ki nam hitro pomagajo najti nekoga, ki v danem trenutku ima, kar potrebujemo – pa naj gre za izdelek ali storitev.
V teoriji ni slišati slabo. V praksi pa je to prineslo poplavo "neodvisnih pogodbenih sodelavcev". Če to povemo z manj izbranimi besedami – prekarne delavce brez pravic. Ta tip delavcev je široko uporabljen v opevani Silicijevi dolini. Če od tam prihajajo inovativne tehnološke rešitve, potem nekaj že delajo prav – zakaj torej ne bi "izvažali" še družbeih rešitev, boste morda pomislili.
Po tej logiki so "iznajdbe" kot so minimalna plača, 8-urni delavnik, odmor in še kaj, zastarele prakse, ki ne sodijo v poslovne modele podjetij tehnoloških milijarderjev. Da za njih veljajo nekakšna nova pravila, so ponekod uspeli prepričati tudi regulatorje, ki šele zdaj ugotavljajo, kaj se dejansko skriva v ozadju. Ker pa gre običajno za podjetja, ki so iz svojih blagovnih znamk ustvarila "religijo z verniki", je kritikom pogosto težko sploh priti do besede.
Counterpunch.org izpostavlja primer Uberja, velikana, katerega vrednost ocenjujejo na 51 milijard dolarjev. Ni slabo – še posebej ne za podjetje, ki trdi, da je "zgolj aplikacija". V resnici, tako portal, gre bolj kot za kakšno visoko tehnologijo, v primeru Uberja za "ekstra izkoriščevalsko taksi podjetje". To ima na leto okoli milijardo prihodkov, a jih ne porabi zato, da bi na primer zaposlilo voznike, ampak za agresivno oglaševanje, ki v sistem na eni strani privablja voznike, ki vozijo za nizke stroške, podjetje pasluži. Na drugi strani pa gre veliko denarja za utišanje kakršnih koli kritikov.
Ko je newyorški župan Bill de Blasio predlagal, da bi za Uber veljala podobna regulacija kot za taksije, je bil ogenj v strehi. Prav tako niso zadovoljni z dvomi predsedniške kandidatke Hillary Clinton v njihov poslovni sistem. Še enkrat več se je pokazalo, kako pozne in nemočne so oblasti, ko gre za regulacijo "iznajdb", ki prihajajo iz zagonskih podjetij.
Medtem ko obstaja letna omejitev za izdajo novih dovoljenj za taksi voznike v New Yorku, se je Uberju ob odsotnosti zakonodaje uspelo uspešno izogniti temu, da bi omejitev veljala za njihovo novačenje novih voznikov. Prav tako menijo, da za njih ne bi smela veljati ista pravila preverjanja voznikov v sistemu, ko gre za njihovo kriminalno preteklost, s čimer se izogibajo vsaki odgovornosti, se je pa doslej že večkrat izkazalo, da so v njihovem sistemu delovali nekdaj obsojeni kriminalci, celo pedofili.
Uber ob tem še poudarja, da so "vozniki taksijev privilegirana vrsta". Svojim voznikom naj bi, da bi se "borili proti zakonom", v nekaterih primerih celo obljubili, da bodo plačali njihove globe, če jih zalotijo pri delu na črno.
Medtem vozniki taksijev, ki od svojih storitev živijo, in tega ne počnejo "za zraven" kot večina Uberjevih voznikov, pravijo, da so na robu preživetja. Sami morajo plačati uporabo vozil, dovoljenja, stroške dela in druge prispevke, medtem ko Uberjevim voznikom vsega tega ni treba. Povprečno naj bi po podatkih New York Taxi Workers Alliance na uro ustvarili le okoli 10-12 dolarjev, vse več pa jih živi pod mejo revščine.
Kar si je zadal Uber, je popolna deregulacija prevoznih storitev in nobene zaščite – ne za voznike, ne za njihove stranke. Naslednja stopnja pa naj bi bila, po nekaterih ugibanjih, nadomestitev javnega prevoza. Zagovorniki takšnih praks menijo, da to ni težava. Bodo pač tudi nekoč "javni vozniki" svoje storitve ponujali preko sodobnih platform.
Kritiki se ne strinjajo. Te platforme namreč ne ponujajo ničesar iz naslova delavskih pravic. Ko se situacija zaplete, pa se izgovarjajo, da so le ponudniki programske opreme. Kot se je to zgodilo potem, ko sta sodnik v San Franciscu in Kalifornijski urad za delo v ločenih odločitvah sklenila, da je Uber pravzaprav delodajalec, saj v teoriji ustreza tej definiciji. Družba obe odločitvi izpodbija.
Računalniška ekonomija in agresiven marketing, sistem ki ustvarja nov sistem sužnjev
Generacija, ki jo kot potrošnika vzgajajo elektronske naprave, je njihove prednosti posvojila in se o sistemu, ki nastaja, niti ne sprašuje. Čeprav mlade skrbi, kam so izginila delovna mesta. Counterpunch.org ocenjuje, da živimo v času, ko namesto osebe "nakupujejo" računalnik in aplikacije, ki potrošnika pošiljajo od spletne trgovine do servisa za spletne storitve.
Tako na eni strani vse manj dela in sredstev ostaja za lokalne ponudnike, krči pa se tudi število delovnih mest. Se pa veča število ljudi, ki del prihodka zaslužijo z delom za eno aplikacijo, del z delom za drugo aplikacijo. Nekako v stilu – zjutraj vožnje preko Uberja, podnevi oddajanje stanovanja preko AirBnB, zvečer kaj tretjega. Medtem ko večina te priložnosti pozdravlja kot možnost za poceni prevoz ali dopust ali hiter dodaten zaslužek in podpira zahteve, po katerih so te storitve neobdavčene, pozablja na ljudi, ki na ta način zaradi izgube dela ostajajo na robu preživetja in na tiste, ki z "običajni delom", ki prinese tudi vplačila v javno blagajno, živijo slabše kot tisti v sistemu novodobne vzporedne ekonomije, kjer si koncu dobiček zares deli le peščica.
Kakšna je razlika med Monsantom in kakšno opevano družbo iz Silicijeve doline?
Komu pripisati krivdo za nekritičnost do novih modelov poslovanja, če pa ima toliko ljudi toliko pripomb na kapitalizem in multinacionalke?
Novi zagonski giganti se od "starih" velikih korporacij ne razlikujejo veliko, a so zelo priljubljeni v javnosti, njihovi ustanovitelji so deležni pohval. Medtem ko je “stara multinacionalka Monsanto” v Indiji osovražena, ker kmetje zaradi visokih cen komaj kupijo semena in prihaja celo do samomorov, je veliko manj pripomb na dejstvo, da si življenje jemljejo delavci v Applovih pogodbenih podjetjih.
Strokovnjaki pa ocenjujejo, da inovacije zagonskih podjetij, vsaj ko gre za poslovne modele, v svoji osnovi niso prav inovativne. So zgolj učinkovito preoblečena verzija bolj očitnega izkoriščanja iz preteklosti, ki pa jo imajo ljudje nekritično radi, saj jo povezujejo z užitki ob uporabi naprav in rešitev, ki jih prinašajo.
KOMENTARJI (84)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.