Pred tremi leti je svet obnemel ob razsežnosti tragedije, ki se je odvila na obrobju Dake, prestolnice Bangladeša. Konstrukcija osemnadstropne stavbe, v kateri je delovalo kar pet tekstilnih tovarn, je popustila, stavba se je porušila in pod seboj pokopala več tisoč delavk in delavcev. 1134 se jih ni nikoli vrnilo domov, podatkov o tem, koliko jih je ostalo brez rok ali nog in s tako globokimi duševnimi ranami, da niso več sposobni za delo, ni. Gre za ljudi, ki so s svojo mesečno plačo preživljali družine. Družine, ki so nenadoma ostale brez vira zaslužka, ki jih je tragedija z roba pahnila v samo brezno revščine.
Kar nekaj tednov smo takrat spremljali iskanje morebitnih preživelih pod ruševinami. Redke vesele novice so zasenčili srh zbujajoči podatki o številu žrtev: 100, 200, 500, 1000 ... 1134. Ob vsem tem pa nova in nova razkritja, zakaj se je tragedija zgodila. Stavba bi morala po načrtih imeti pet nadstropij manj, tovarn in strojev, ki so povzročali tresljaje, zaradi katerih so se zidovi vdali, niso predvideli. Jasno je bilo, da se bo vse skupaj prej ali slej sesedlo. Dan pred tragedijo so odgovorni že vedeli, da gre zgolj za vprašanje ur, morda dni, a so delavce vseeno prisilili, da so prišli v tovarno. Zadnjič.
Vzrokov za tragedijo je bilo veliko, pa vendarle samo dva: korupcija in izkoriščanje. In tudi nam, potrošnikom, ki po nizkih (ali pa tudi ne) cenah kupujemo izdelke iz te in tisočih podobnih tovarn, je moralo postati jasno, da tragedija ne zadeva samo Bangladeša, ampak vse nas. V Rani Plazi – tako se je stavba imenovala – so namreč šivali tudi za evropski trg.
Ali res potrebujemo vse in to takoj?
Trije sporazumi
Ogorčenje javnosti je bilo tolikšno, da si ponudniki oblačil niso več mogli zatiskati oči, prav tako ne vlada. Rezultat je bil podpis kar treh različnih sporazumov, ki pa jih družijo skupni cilj: poskrbeti za varnost v tekstilnih tovarnah po Bangladešu ter delavcem zagotoviti poštene pogoje dela in pošteno plačilo.
Sporazum o varnosti tovarn v Bangladešu Podpis so prispevali predstavniki kar 200 tekstilnih korporacij, nevladnih organizacij, ki si prizadevajo za boljše delovne razmere, in sindikatov. Ponudniki oblačil so se zavezali, da bodo še pet let naročali v Bangladešu ter da bo vsak prispeval pol milijona dolarjev letno, za izboljšanje varnosti v tovarnah, kjer zdaj izvajajo letne preglede. Podpisalo ga je 28 predvsem ameriških ponudnikov oblačil, ki k sporazumu niso želeli pristopiti. Vsak naj bi v sklad za izboljševanje pogojev dela prispeval milijon dolarjev na leto. Zavezništvo bo v veljavi ostalo pet let in za razliko od sporazuma ni pravno zavezujoče. Glavna podpisnika tretjega sporazuma, katerega cilj je izboljšati tako varnost kot delovne pogoje v tekstilnih tovarnah, sta Bangladeš in ILO. Z njim so zagotovili 25 milijonov dolarjev, še 15 milijonov so prispevale Nizozemska, Velika Britanija in Kanada. Potekel bo čez pol leta. |
V treh letih so v okviru vseh treh iniciativ varnostno pregledali 3632 tovarn, je v decembra objavljenem poročilu zapisal ILO. 39 so jih popolnoma, 42 pa deloma zaprli. Ob več tisoč tekstilnih tovarnah, kolikor jih je v državi, se morda to niti ne zdi veliko število, a kaj, ko tudi ostale še zdaleč niso varne.
Podatki, ki so jih ta mesec objavili v okviru Sporazuma o varnosti tovarn v Bangladešu, so manj optimistični. Pregledali so jih 1660 in odkrili blizu 85 tisoč pomanjkljivosti. Samo v sedmih so odpravili vse, 57 jih je blizu cilja, v ostalih pa del ali niso začeli ali pa močno zaostajajo za določenim rokom.
Od 3425 tovarn le osem varnih
Še najbolj pa je stanje bangladeške tekstilne industrije razgalilo poročilo Stern Centra, ki deluje znotraj univerze v New Yorku. Objavili so ga decembra lani. Pregledali so 3425 tovarn in pri vseh odkrili resne pomanjkljivosti. Samo osem jih je te pomanjkljivosti potem odpravilo, tako da so jih lahko razglasili za varne.
Minimalna plača v oblačilni industriji: 5300 tak oziroma 60 evrov
Minimalna plača, ki zagotavlja dostojno življenje: 5000 tak oziroma 57 evrov
Minimalno plačo določajo vsakih pet let, zadnjič so jo konec leta 2013. Zaradi protestov in mednarodnih pritiskov, ki so sledili tragediji v Rani Plazi, so jo v oblačilni industriji močno povišali.
Ta se je konec leta 2013 občutno dvignila. Zaslužkov v panogi zato skoraj ni več, številni proizvajalci beležijo izgubo in spet so na udaru delavci. Po eni strani nad njimi ves čas visi grožnja odpuščanja, po drugi strani želijo lastniki tovarn izpad dohodkov pokriti z višjo produktivnostjo. Delavce, ki že tako delajo tudi po sedem dni na teden in veliko več kot osem ur na dan, zato silijo, da delajo še več. Korporacije pa medtem zavezam navkljub proizvodnjo po tihem selijo drugam.
Zakaj bojkot ne deluje
Prvi odziv potrošnikov v Evropi in Severni Ameriki po tragediji je bil poziv k bojkotu znamk, ki so jih izdelovali v Rani Plazi. A kaj bi s tem dosegli? Podobnih tovarn, kjer delavci za mizerne plače delajo po cele dneve, je v Bangladešu več tisoč. Bi nehali kupovati izdelke vseh? Državi in njenim revnim prebivalcem bi s tem naredili več škode kot koristi. Tukaj namreč 'treščimo' v paradoks: industrija, ki iz delavcev iztiska vse in še več, ki jih izkorišča za mizerno plačilo, je vendarle 'odgovorna' tudi za izboljšanje življenjskega standarda milijonov ljudi.
Čas je, da se seznanimo z nekaj podatki o Bangladešu. Po določenih ekonomskih kazalcih bi ga lahko uvrstili med uspešne države. BDP v zadnjih desetletjih narašča za 6,5 odstotka na leto in je danes kar 27-krat višji, kot je bil pred 40 leti. Leta 2013, ko se je tragedija zgodila, so izvozili za 27 milijard dolarjev dobrin, od tega je bilo 80 odstotkov oblačil in dodatkov!
Leta 2000 je skoraj polovica prebivalstva živela pod pragom revščine, deset let kasneje slaba tretjina. Številni so se s podeželja preselili v mesta in si delo poiskali prav v tekstilnih tovarnah. Zaslužek je morda boren, a za njihove družine to vendarle pomeni eno plačo več in korak več na poti iz bede. Ženske, ki jih prej na trgu delovne sile skoraj ni bilo, so postale iskane delavke. Po podatkih Svetovne organizacije za delo (ILO) danes predstavljajo od 80 do 85 odstotkov vseh zaposlenih v tekstilnih tovarnah. S tem se je spremenila tudi njihova družbena vloga, postale so bolj vidne in bolj slišne. Bangladeš je danes med najuspešnejšimi državami na svetu, ko gre za zmanjševanje razlik med spoloma.
A še vedno so ženske v podrejenem položaju in prav to naj bi bil razlog, da jih lastniki tako radi najemajo. "Ženske lahko prisiliš, da plešejo, tako kot ti hočeš, moških ni mogoče izkoriščati na tak način. Lastnikom ni mar, če za kaj prosimo, zahteve moških pa morajo vzeti resno. Zato moških pač ne zaposlujejo," je za kampanjo Labour behind label (Delo za etiketo), ki si prizadeva za pravice zaposlenih v tekstilni industriji po vsem svetu povedala neimenovana delavka iz Bangladeša.
Podatek, za katerim se skriva resnica o izkoriščanju
Za skokovito rastjo se skriva grda resnica. Bangladeš je korporacije privabljal z izjemno nizko ceno dela, ki so jo lahko vzdrževali le z izkoriščanjem delavcev. Neplačane nadure, delo sedem dni na teden v prenatrpanih in slabo zgrajenih prostorih ... vse to je bila njihova realnost. Po tragediji v Rani Plazi se je vendarle marsikaj spremenilo na bolje, čeprav je pot do cilja še dolga.
Zdaj pa imajo bangladeški delavci nove skrbi. Skrbi jih, kako bo, ko se bodo zaveze, ki so jih sprejele korporacije, iztekle. Leta 2013 so podpisale, da bodo še pet let naročale oblačila v Bangladešu. Kaj pa potem? V Bangladeš so se preselile, ko so kitajski delavci dosegli višje plače in boljše pogoje, zaradi katerih se je cena dela dvignila. Bodo zdaj šle naprej?
V začaranem krogu smo, hitrih rešitev ni. A treba je vedeti: če mi kupimo oblačila po smešno nizki ceni, ponudniki pa imajo še vedno dobiček, to pomeni, da nekje nekdo plača. Oziroma ne plača. Za nalepko "Izdelano v Bangladešu" ali pa "v Kambodži, na Šrilanki, na Kitajskem ..." se skriva več, kot samo informacija o kraju izdelave.
KOMENTARJI (118)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.