FOTO in VIDEO: Zaklonišča: Včasih zavetje, danes zabava

Največje javno zaklonišče, ki je med vojno leta 1991 igralo pomembno vlogo, je pod ljubljanskim gradom. Vanj nas je popeljal načelnik Oddelka za zaščito, reševanje in civilno obrambo mestne uprave Mestne občine Ljubljana (MOL) Robert Kus. "Zaklonišče je med starejšimi. Vanj gre lahko malo več kot 600 ljudi in se ga je leta '91 uporabljalo za zaklanjanje prebivalcev Ljubljane. Moram reči, da takrat veliko ljudi ni imelo želje ostati dolgo v njem, tako da so ga takoj, ko je bila preklicana nevarnost zračnega napada, zapustili. Tudi sicer zaklonišča niso bila polna, ljudje se niso trumoma zatekali vanje," opisuje Kus.

Kot pravi, so javna zaklonišča dovoljena vsem. "Med vojno ljudi, ki so želeli noter, nismo legitimirali. Omejitev ni. Vrh vlade, na primer, je uporabljal zaklonišče v Cankarjevem domu in nekatere druge lokacije. Se pa zaklonišče seveda zapre, ko se napolni z maksimalnim številom ljudi."

Odeje da, živali ne

Za pripravo zaklonišč in vzdrževanje reda v njih so skrbele posebne službe, ki še vedno obstajajo znotraj sistema civilne zaščite. "Jasno je, da pri 600 ljudeh ni možno vzpostaviti reda brez teh oseb. One potem koordinirajo delo, imajo neko osnovno znanje o prvi pomoči, pa tudi o psihološki pomoči, da se potem ukvarjajo z ljudmi, jih mirijo, ko so pod stresom, najdejo aktivnosti, ki jih zamotijo, da ne razmišljajo o tegobah, ki jih pestijo ..."

In kaj so morali ljudje vzeti s seboj v zaklonišča? "Temperatura v zaklonišču, ko smo nekje 20 metrov pod zemljo, je konstantna, med 7 in 8 stopinj Celzija, kar pomeni, da pridejo v poštev odeje, pitna voda, kakšne konzerve hrane in razne družabne igre ali knjige za kratkočasenje," pravi Kus. V zaklonišču so se potem ljudje morali držati zakloniščnega reda. Vanj, na primer, ni bilo dovoljeno prinašati alkohola in voditi živali.

Zaklonišč ni dovolj za vse

Danes imamo po podatkih Uprave RS za zaščito in reševanje v Sloveniji preko 2.300 zaklonišč, od tega 640 samo v Ljubljani (okoli 29 odstotkov). 32 od njih je javnih zaklonišč, kar pomeni, da zanje skrbi MOL. Seznam zaklonišč v Sloveniji si lahko pogledate tukaj. Gradimo jih vse od leta 1973. Zakonodaja pred letom 1990 je zapovedovala, da morajo ljudje, če ne naredijo zaklonišč v svojih hišah, sofinancirati v občinski proračun, iz katerega so se potem gradila javna zaklonišča. Zato je jasno, da je večina javnih zaklonišč v večjih mestih, v vaseh pa teh skoraj ni. Zdaj je zakonodaja dosti milejša – zaklonišča so obvezna v centrih, kjer se nahaja veliko število ljudi, v vzgojnih zavodih, kot so šole in vrtci, železnicah, telekomunikacijskih objektih in drugih objektih, ki so pomembni za obrambo in druge dejavnosti države.

V primeru, da bi se kaj zgodilo, pa to ni dovolj za vse ljudi. "Zaklonišč je dovolj nekje za 60 odstotkov slovenskega prebivalstva. A mogoče vprašanje ni pravo, bolj pomembno je, koliko smo ogroženi z vidika možnosti vojaškega napada, da jih potrebujemo? Mi vzdržujemo obstoječi fond zaklonišč, gradimo pa tudi nova. Smo daleč od Švice ali Skandinavije, a smo zagotovo boljši od marsikatere druge države, tako da bi rekel, da smo v zlatem povprečju," meni Kus.

Zavetje za teden, dan ali 12 ur

Poznamo tri vrste zaklonišč – osnovna, dopolnilna in zaklonilnike. Osnovna zaklonišča omogočajo ljudem najmanj sedem dni bivanja, imajo pa tudi večjo stopnjo nadpritiska, kar pomeni večjo možnost upora močnejšim bombam. Dopolnilna zaklonišča omogočajo 24-urno bivanje, so manj odporna in nimajo toliko zaščite npr. za biološke ali kemične strupe. Zaklonilniki pa omogočajo le osnovno zaščito – ljudje se v njih lahko zaklanjajo do 12 ur, nimajo pa neke protikemične zaščite.

Vsako zaklonišče ima približno enako razporeditev – del, ki je namenjen vhodu, vrata s protiudarnimi ventili, kar pomeni, da zadržijo udar, če pride do nadpritiska, področje za bivanje, področje za sanitarije, področje za umivanje, področje, namenjeno strojem in drugim napravam, ki filtrirajo zrak, t. i. strojnico, in jašek z zasilnim izhodom, v kolikor bi bil glavni vhod v zasut. Prostori so za lažjo orientacijo označeni. Vsako zaklonišče mora imeti tudi opremo za samoreševanje, kar pomeni, da lahko sami pridemo ven, če nas zasuje.

V 24 urah iz filmskega studia v zaklonišče

Trend zadnjih desetih let je, pojasnjuje Kus, da se gradijo dvonamenska zaklonišča, kar pomeni, da niso namenjena izključno zaklanjanju, ampak so v njih še objekti, ki se v krajšem času lahko spremenijo v zaklonišče, na primer učilnice, garderobe, razni štabi, garažne hiše ... "Zaklonišča oddajamo glasbenim skupinam, ki jih uporabljajo za vaje, posameznikom za snemanje filmov, za kulturne predstave ali igre, katerim ambient oz. kulise ustrezajo scenariju. To se mi zdi smiselno in pravilno, sicer zgradiš nekaj, kar ima samo po sebi namen, strošek investicije pa je bistveno večji in manj opravičljiv," pravi Kus.

V primeru, da bi do razglasitve vojaške nevarnosti vendarle prišlo, pa zakonodaja določa, da je treba vsa zaklonišča vzpostaviti v 24 urah. "Za teh 32 javnih zaklonišč lahko rečem, da jih vzdržujemo in bi jih v tem času vzpostavili," trdi Kus. Ker vojna "ne pride kar tako", računa, da bi imeli časa dovolj. "Če gledam nazaj v leto '91, smo imeli več kot mesec dni časa, da smo prostore očistili, pripeljali pitno vodo, pripravili postelje, označili dostope do zaklonišč, preverili električno napeljavo ... Tudi v kakršni koli sedanji situaciji bi bil postopek enak. A zdaj smo bistveno manj ogroženi in je verjetnost uporabe zaklonišča z vidika nekega vojaškega napada minimalna," zaključuje.