Potem ko je hrvaški Večernji list včeraj v javnost posredoval tonske posnetke telefonskih pogovorov med slovenskim članom arbitražnega sodišča Jernejem Sekolcem in slovensko agentko na tem sodišču oz. predstavnico našega zunanjega ministrstva Simono Drenik, v katerih razpravljata o podrobnostih arbitražnega sporazuma, je Sekolec danes odstopil s položaja slovenskega arbitra in o tem pisno že obvestil sodišče v Haagu.
Od tam so sporočili, da ima Slovenija zdaj petnajst dni, da zanj pošlje zamenjavo, sicer jo bo našel predsednik sodišča.
Televizija Slovenija, ki se sklicuje na neuradne informacije, med možnimi kandidati za slovenskega arbitra omenja nekdanjega predsednika republike Danila Türka, ustavnega sodnika in strokovnjaka za mednarodno pravo Ernesta Petriča ter pravnika in diplomata Boruta Bohteta.
Odstop je zjutraj premierju Miru Cerarju ponudila tudi Drenikova in Cerar ga je sprejel.
Cerar je sicer danes povedal, da ne on in ne vlada niso bili seznanjeni z njunimi razgovori, so pa ti bili neprimerni, zato pričakuje, da bosta prevzela odgovornost.
Kot je dejal, je očitno, da nekdo, ki je povezan s hrvaško stranjo, uporablja vohunske metode, da bi vplival na arbitražo. "To se mi zdi nezaslišano," je poudaril. Slovenska vlada in on osebno se zavzemajo za nepristransko in neodvisno delovanje arbitražnega tribunala, je zagotovil in dodal, da bodo tudi prihodnje storili vse, da bodo podpirali usmeritev tega tribunala.
Tribunal po Cerarjevih besedah živi naprej, deluje v skladu z arbitražnim sporazumom, če bo treba, bo Slovenija nadomestila svoja arbitra z novim. Vsekakor pa premier pričakuje, da bo po obstoječih pravilih, tako mednarodnih kot po arbitražni pogodbi, arbitražno sodišče delalo naprej in zaključilo svoje delo s sodbo, ki bo obvezujoča za obe strani.
Viri prisluhov ...
Po prvih ugotovitvah komisije DZ za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb, ki se je sestala zaradi incidenta v postopku arbitraže, so te službe svoje delo opravile strokovno, je po seji dejal predsednik komisije Branko Grims). Napovedal je obsežno preiskavo dogodka.
Grims meni, da je zdaj trenutek, ko bi morali ravnati tako, kot ravna Hrvaška - poiskati čim večjo stopnjo enotnosti in strniti vrste. Po drugi strani pa moramo po njegovih besedah "seveda delati maksimalno profesionalno in ob spoštovanju vseh varnostnih protokolov, kar je za našo sosedo očitno značilno, v Sloveniji pa so imeli, kot kaže, nekateri posamezniki s tem težave".
Službe, ki so v pristojnosti komisije, so po njegovih besedah opravile svoje delo, opozorile so na nevarnosti, izobrazile ljudi in jim ponudile ustrezno pomoč.
Vira, od kod so prišli posnetki, po Grimsovih besedah za zdaj ne morejo potrditi, ker obstaja najmanj osem možnih izvorov. Vse te po njegovih besedah pristojne službe tudi preiskujejo.
Hrvati bi zaradi 'slovenskega Watergatea' odstopili od arbitraže
Hrvati so na nogah, češ da gre za slovenski Watergate, ki ima vse možnosti, da postane velik, evropski, pravni in diplomatski politični škandal, zaradi katerega bi se Hrvaška morala umakniti iz arbitraže. "Če je prepis pogovorov verodostojen se mora predsednica države takoj sestati s predsednikom vlade. Pogovoriti se morata z vodjo opozicije in hrvaškemu parlamentu predlagati izstop iz arbitraže," je že včeraj dejal nekdanji hrvaški zunanji minister Mate Granić.
Hrvaška zunanja ministrica Vesna Pusić je danes dejala, da v Zagrebu potekajo posvetovanja hrvaške diplomacije in hrvaških pravnikov tudi o možnosti, da bi Hrvaška odstopila od arbitražnega sporazuma, če se bo pokazalo, da je arbitražni postopek skrajno kompromitiran. "Obravnavamo vse možnosti in izide. Težava, ki jo imamo, ni povezana z arbitražnim sporom, ampak z dejstvi, ki govorijo o nespoštovanju pravil in pristranskosti arbitrov. Hrvaška vlada na tej podlagi obravnava vse možnosti, tudi to, da bi zapustila arbitražni postopek", je dejala.
Eden največjih hrvaških strokovnjakov za mednarodno pravo Davorin Rudolf pa meni, da bi moral ta incident imeti resne posledice. Po njegovem mnenju bi bilo logično, da dogovor o arbitraži pade in da se celotna stvar vrne na začetek. "Član arbitražnega sodišča nikakor ne sme biti vohun nobene od vpletenih strani, v tem primeru Slovenije, in ji ne sme poročati o tem, kaj se dogaja v njihovih razpravah. To je velika blamaža za Slovenijo. To je zelo neobičajno in se ne dogaja. Potem bi lahko tudi mi našega arbitra spraševali o stvareh in mu dajali nasvete," je dejal. Po njegovem mnenju se pojavlja tudi vprašanje naivnosti slovenske vlade, ki je pristala na neko vrsto zarote. "Naivno je šla v situacijo, ki se ji zdaj lahko vrne kot bumerang," je še dodal.
Odstop od arbitraže ni tako enostaven
Teoretično je odstop od arbitražnega sporazuma možen, pravi profesor mednarodnega prava z mariborske Pravne fakultete Silvo Devetak, a ocenjuje, da je malo verjeten in vse prej kot enostaven.
Kot pojasnjuje Devetak, vsaka suverena država lahko odstopi od mednarodne pogodbe, če smatra, da ta ni več veljavna, ker je prišlo do njene bistvene kršitve.
Načeloma bi dokazana direktna intervencija oziroma vplivanje predstavnika države pri arbitražnem sodišču lahko predstavljala takšno kršitev. Če bi se Drenikova na primer branila, da je le izpolnjevala navodila zunanjega ministra, bi bila situacija za Slovenijo s tega vidika slabša.
Možnost odstopa urejajo določbe splošnega prava, ki zadevajo mednarodne pogodbe in v tem konkretnem primeru tudi arbitražna telesa, ki morajo biti neodvisna in delovati objektivno. Potrebe, da bi se v konkretnih pogodbah o tem še enkrat posebej pisalo, ni, pravi Devetak. V samem arbitražnem sporazumu možnost odstopa namreč ni predvidena.
Z vidika mednarodnega prava postopek, po katerem bi se Hrvati odločali za odstop od arbitražnega sporazuma, ni pomemben, to je notranjepolitično dejanje. Izrekanje o tem v saboru, ki bi se naj sestal na nujni izredni seji, bi bilo tako z vidika mednarodnega prava le "političen šov", je pojasnil.
Hrvaška bi z odstopom od arbitražnega sporazuma nato uradno seznanila Slovenijo, arbitražno sodišče, verjetno Evropsko komisijo, ki je v procesu vzpostavljanja arbitražnega sodišča delovala kot posrednik, in morda še koga. Ti bi se nato izrekli glede hrvaške namere.
Neke višje instance, ki bi odločala o upravičenosti odstopa neke države od pogodbe, v mednarodni skupnosti ni, ima pa druga stran, v tem primeru Slovenija, možnost tožiti državo zaradi odstopa, npr. na Meddržavnem sodišču v Haagu.
A Devetak opozarja, da je vse to res zelo malo verjetno, tudi če je teoretično možno. V osnovi je namreč odstop od mednarodne pogodbe "politična akcija, utemeljena s pravnimi normami". Zanjo je torej potreben politični interes oziroma politična volja in Devetak meni, da Hrvaška ne bo šla tako daleč.
Sam se ne spomni podobnega primera, opozarja pa tudi, da bi bilo dokazovanje upravičenosti odstopa vse prej kot enostavno.
Sancinova: Take situacije so predvidene, zato so predvidena tudi pravila
Medtem pa slovenski strokovnjaki opozarjajo, da situacija, čeprav je nedopustna, ne more rezultirati v tako drastičnih ukrepih, kot je umik iz arbitraže.
"Hrvati si očitno malo napačno razlagajo arbitražni sporazum. Ta določa postopek, ki se ga uporabi v primeru, da se vzpostavi nek dvom v nepristranskost in neodvisnost arbitražnega tribunala, se pravi se predvideva možnost nastanka neke situacije, kot je aktualna. Če arbiter ne odstopi sam, lahko Hrvaška vloži predlog za njegovo izločitev in potem arbitražni tribunal normalno nadaljuje s svojim delom. Arbitražni sporazum namreč ne določa, da morajo v tribunalu sedeti ta, ta in ta človek, ampak, da mora tribunal v sestavi petih arbitrov ali z enim članom manj, če se tako odločijo, na koncu sprejeti odločitev, ki pa bo dokončna in zavezujoča," je v oddaji 24UR ZVEČER povedala pravnica in strokovnjakinja za mednarodno pravo Vasilka Sancin. Spomnila je, da je tako kot Slovenija, ki je Hrvaški kot obljubljeno omogočila pot v EU, tudi Hrvaška dolžna spoštovati svojo zavezo, da bo v postopku vztrajala do konca.
"Zagotovo je tovrstna komunikacija med arbitrom in odvetnico nedopustna, po drugi strani pa ravno take situacije so predvidene, niso nekaj nemogočega, zato so tudi že vnaprej predvidena pravila, kako v takem primeru ravnati. Torej to ni nobena afera Watergate, to se bo uredilo po po pravni poti, tako, kot je tudi predvideno," je še dodala.
Opozorila je tudi na napako Hrvaške – po pravilih mora stranka, ki dvomi v nepristranskost arbitrov v 30 dneh o tem obvestiti nasprotno stranko in arbitražni tribunal. "Iz tega pogovora je jasno, da se je to dogajalo že novembra lani oz. januarja letos, torej je od tedaj minilo že kar nekaj mesecev," je poudarila Sancinova. Če je torej hrvaška stran dlje časa vedela za sporne pogovore, pa s tem ni seznanila ostalih strani, je tudi sama kršila pravila.
Rupel: Zagotovo so se pogovarjali tudi Hrvati
Nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel je prepričan, da je tudi na hrvaški strani prihajalo do podobnih pogovorov. "Ne predstavljam si, da gospod Vukas ne bi funkcionarjem v ministrstvu pripovedoval zgodb in se o tem z njimi posvetoval. Problem je v tem, da se gospod Sekolec ne bi smel pogovarjati javno po telefonu, pa tudi njegova sogovornica najbrž ni bila prava. Sicer pa mislim, da so ti pogovori precej vsakdanji, nič posebnega, precej stari," je dejal.
Pogovori so resda najbrž potekali na obeh straneh, razlika je samo v tem, da so Hrvati naše dobili, mi pa njihovih nismo.
Rupel je izpostavil tudi dejstvo, da iz lastnih izkušenj ve, da Hrvati zelo pogosto iščejo izgovore za to, da se izmaknejo kakšni obveznosti, ki izhaja iz mednarodnih sporazumov. "Spomnite se zadeve Drnovšek-Račan, pa sestanka na Mokricah ...cela vrsta dogodkov, ki so jih Hrvati najprej potrdili, potem pa so se iz njih izvlekli. To je neka njihova tradicija, ki bi morala biti sankcionirana."
Pusićeva zanikala navedbe, da so za pogovore vedeli že dlje časa
Pusićeva je izrazila presenečenje nad slovenskimi poskusi, da bi zgodbo predstavili kot vohunsko afero in zanikala navedbe, da naj bi hrvaška stran že dlje časa vedela za sporne pogovore ter tako zamudila 30-dnevni rok za pritožbo. Izpostavila je, da je za celotno zadevo zvedela iz časopisov in se s tako resnimi zadevami "ne bi igrala na takšen način".
Dodala je, da bo Zagreb danes v zvezi z dogajanjem v Bruselj poslal pismo, saj je Evropska komisija pomagala Hrvaški in Sloveniji, da se pri reševanju spora o meji obrneta na arbitražni postopek, in tudi zaradi dejstva, da sta obe državi članici Evropske unije. Ne pričakuje, da bo komisija reševala spor, ampak bodo to storili sami. Kot je povedala, bodo javnost pravočasno obvestili o vseh potezah vlade.
Miklavčič: To je protiobveščevalna šlamparija
Nekdanji direktor obveščevalno varnostne službe Marjan Miklavčič meni, da gre pri tej stvari vsekakor za svojevrsten protiobveščevalni škandal oz. šlamparijo. "Na odprtih linijah se tako pomembnih podatkov ne prenaša, najmanj kar je, bi moralo to potekati preko kripto telefona, sploh pa se taki podatki prenašajo v varnih sobah, na varnih linijah ali neposredno osebno. Mislim, da smo protiobveščevalno nekako padli, da smo dopustili tujim obveščevalnim službam, da so rovarili po Sloveniji in po naših linijah. Po drugi strani smo varnostno zelo na nizki ravni, kar se tiče varnostne zaščite in osveščenosti. Do tega ne bi smelo priti - tako na strani Sove kot na strani sogovornikov, ki so bili posneti," je dejal.
Hrvaška obveščevalna služba naj bi Drenikovi prisluškovala kar na domačem telefonu. Temu, da se je Hrvaška odločila, da za svojo taktiko delovanja v konkretnem primeru uporabi tudi obveščevalne službe, se po Miklavičevih besedah strokovno reče strategija posrednega nastopanja. "Obveščevalne službe pripravijo teren, da lahko politika nekako dobi nov zagon na svojem političnem področju. Obveščevalne službe torej so prisluškovale našim predstavnikom in potem preko medijev posredovale te pogovore v javnost. Tako se je danes odprla širša debata o tem prisluškovalnem dogodku na celotnem Balkanu," je še dodal.
O tem, kdo nosi največji del odgovornosti, je dejal, da je težko vnaprej obsojati ljudi, vsekakor pa meni, da bi večjo vlogo morala odigrati svetovalec za nacionalno varnost pri predsedniku vlade in ustrezne službe, ki bi zadeve morale protiobveščevalno pokrivati.
Hrvati ukrepali taktično, Slovenci pa kot srne, ki gledajo v žaromete
Pri vsem tem pa je zanimivo tudi, kako so Hrvati včeraj izpeljali celotno zadevo, na katero so bili – za razliko od slovenskih politikov – dobro pripravljeni. Najprej objava novice, nato nekaj časa in priložnost za odziv naših politikov, šele nato je sledila objava zvočnih posnetkov. Pusićeva je, na primer, sklicala izjavo za javnost, še preden smo Slovenci sploh dobro vedeli, za kaj gre.
In če je zunanji minister Karl Erjavec, ki naj bi se zaradi škandala predčasno vrnil z dopusta v Franciji, najprej zatrjeval, da posnetki ne obstajajo, saj s Sekolcem ni nikoli govoril, in da ne bo sodeloval v hrvaški volilni kampanji, je kmalu po objavi posnetkov obrnil ploščo in sporočil, da potrebuje čas za posvetovanje z Drenikovo. Zunanje ministrstvo se je zavilo v molk, Cerar pa je včeraj dejal, da gre pri zadevi očitno za vnaprejšnji poskus vplivanja na končno odločitev in tudi po objavi posnetkov sporočil, da ostaja pri tem stališču.
"Bojim se, da je bil to en velik šok za našo politiko. Gre za eno veliko nesposobnost, najbrž bi morali preudariti vprašanje svetovalcev v kabinetih predsednika vlade, zunanjega ministra ... Kako, da niso vedeli za te stvari, kako, da niso bili pripravljeni? Naša ekipa je po mojem mnenju v tem primeru dobila oceno nezadostno in to pomeni tudi nezadostno oceno za našega zunanjega ministra," je še dejal Rupel.
KOMENTARJI (3011)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.