Obisk azilnega doma na Viču: 'Pobegnil sem v lepše življenje. Zdaj ga imam'

27-letna Somalka Ferdosa, ki se je z močnimi popadki pred skoraj dvema letoma znašla v Ratečah, kamor je pripešačila iz Avstrije, danes hodi v šolo in se pridno uči slovenščine. Obe s hčerkico Sabrin se v Sloveniji dobro počutita. Medtem ko je malčica v vrtcu, Ferdosa v azilnem domu na Viču, ki smo ga obiskali ob svetovnem dnevu beguncev, pomiva okna in tla, da zasluži kakšen evro.

In ni edina. 32-letni Alžirec Anoir Boakez vsak dan pomiva skupno kuhinjo. Prek Grčije,Turčije, Makedonije, Srbije, Hrvaške in Slovenije mu je pred tremi leti uspelo priti vse do Nemčije, od koder so ga pred devetimi meseci deportirali. "V Alžiriji je ogromno težav, odšel sem, ker sem hotel biti svoboden. Tukaj se počutim zelo dobro, ljudje so prijazni, zato se želim naučiti slovenskega jezika in ostati pri vas," nam je povedal.

26-letni Emmanuel Kongdavid Okechukwu, ki smo ga ujeli med čiščenjem sobe za fitnes, je Eritrejo zapustil, ker ni želel umreti. "Naš predsednik Isaias je diktator. Ker smo že dolga leta v vojni z Etiopijo, številne fante sili, da postanejo vojaki in policisti. Nič ne vem o tem, kako biti vojak, to me ne zanima. Ampak če bi ga zavrnil, bi me zaprl ali ubil. Zato sem pobegnil in ne morem več nazaj," nam je zaupal. Celo njegovo zgodbo vam bomo predstavili v prihodnjih dneh.

"Pri nas je vojna divjala, še preden sem se rodil, razmere so obupne, zato sem pobegnil v lepše življenje," pa pravi Palestinec Fadi Qaddoha in doda: "Zdaj ga imam!" Njegova ciljna država je bila Avstrija, a so ga deportirali nazaj Hrvaško. Po letu dni in pol je ravno v teh dneh dobil status pri nas. Za to je hvaležen, pravi, a tukaj ne želi ostati, kljub temu, da so ga ljudje lepo sprejeli. Njegov namen je dobiti dobro plačano službo v Avstriji ali Nemčiji. "700 evrov ni dovolj niti zame, kaj šele za vas, Slovence. S tem denarjem ne morete plačati najemnine in stvari, ki jih potrebujete za življenje," je ocenil realno.

Cilj: čim prej se morajo integrirati

"Razlogi, zakaj so ti ljudje zapustili svoje matične države, so različni – zaradi vojn, slabih razmer, družinskih sporov ... Prav gotovo zato, ker jim tam ni bilo najlepše, " pove Katarina Štrukelj, vodja sektorja za sprejem in oskrbo v azilnem domu na Viču, kjer je trenutno nastanjenih 89 oseb, večinoma moških iz Alžirije, Maroka in Pakistana. Med njimi je tudi 20 otrok.

"Na začetku, ko pridejo k nam, jim je vse novo, pridejo v drugo kulturo, ne poznajo jezika ... Tisti, ki si želijo iti naprej, to takoj povejo. Tisti pa, ki želijo ostati, se morajo čim prej integrirati," pravi naša sogovornica.

Takoj ob prihodu jim socialni delavci pojasnijo, kakšna so pravila bivanja – kdaj se lahko v objekt vstopa, ob kateri uri se morajo vrniti, določen je čas obiskov, tudi to, kdaj lahko azilni dom z dovolilnico zapustijo za dlje časa. Vnos drog in alkohola ni dovoljen, prav tako ne žaljiv odnos. Pristojni jim pojasnijo tudi, v katere dejavnosti je priporočljivo, da se vključijo. "Potem jih ves čas spodbujamo k temu, da se čim prej samostojno vključijo v naše okolje." Pri tem jim pomagajo tudi t. i. kulturni mediatorji – osebe, ki prihajajo iz njihove kulture, tekoče govorijo slovensko in imajo že državljanstvo.

Za delo, ki ga opravljajo, so plačani od 2,5 do 4 evre na uro

Vsi prosilci iz omenjenega azilnega doma so tako vključeni v številne aktivnosti – tečaj slovenskega jezika poteka vsak dan, saj je to prvi korak k integraciji v slovensko družbo, spodbujajo pa jih tudi k opravljanju vzdrževalnih del.

"Želimo jim prikazati, da je to njihov dom oz. drugi dom in tako, kot moramo mi doma opraviti razna opravila, jih morajo tudi oni tukaj. Njihove naloge so čiščenje sob, skupnih prostorov, urejanje okolice, pleskanje ... S tem jih spodbujamo, da cenijo to, kjer so, in na te stvari tudi pazijo. Prav tako praznujemo tudi vse njihove in naše praznike – tako imajo občutek, da je tudi tukaj poskrbljeno za to, kar so izgubili. Tako na nek način vzpostavljamo most med našo in njihovo kulturo," še pove Štrukljeva.

Delo, ki ga opravljajo, je ovrednoteno po kategorijah – lažje fizično delo, težje fizično delo, strokovno delo in prevajanje. Plačilo zanj se giblje med 2,5 in 4 evre na uro. "Nekatera dela so taka, da potekajo dlje časa, na primer čiščenje skupnih kuhenj in skupnih prostorov, druga dela so priložnostna, kot je beljenje ali umivanje fasade. Socialni delavec je tisti, ki pove potrebo po delu, ki delo nadzira in tudi pripravi obračun teh ur," še pojasni naša sogovornica.

Na vprašanje, kako je vsak dan delati s tujci, in kako odgovarja na trditve, da so migranti nevarni, pa: "Ti stereotipi verjetno izhajajo iz tega, ker se ljudje bojijo tujega, neznanega, drugačnega, ker v bistvu teh ljudi ne poznajo. Ko pa z njimi stopiš v stik, spoznaš njihovo kulturo in vidiš, kako so hvaležni za vse stvari, ki jim jih daš, pa teh stereotipov ni več. Jaz in moji socialni delavci smo z njimi vsak dan, večina od njih je žensk, tako da tudi stereotipi o muslimanskem odnosu do žensk ne držijo. So prijazni in hvaležni za vso pomoč, ki jim jo damo."