'Za Slovence, ki izgubijo službo, je običajno značilen občutek krivde ali silna jeza'

Konec septembra je bilo na zavodu za zaposlovanje registriranih 95.125 brezposelnih. Najverjetneje je število še višje, saj niso vsi brezposelni tudi prijavljeni na zavodu.

Pred nami je torej 95.125 življenj. Vsak ima svojo zgodbo. V tej številki so ljudje, ki so že dolgotrajno brezposelni, so starejši ali pa iskalci prve zaposlitve. Nikomur ni lahko, saj je brezposelnost ena izmed najhujših izkušenj, s katero se lahko spopade polnoletna oseba, njene posledice pa na svoji koži čutijo tudi njeni družinski člani. Najhuje je seveda otrokom, ki so v celoti odvisni od staršev.

Biti nezaposlen je hudičevo težko: ne gre le za to, da je v tem obdobju oseba v nezavidljivem ekonomskem položaju, gre za to, da je z brezposelnostjo prizadeta celotna bit človeka in s tem tudi vseh tistih, ki so z njim v tesnem razmerju.

Finski raziskovalci so prišli do sklepa, da je stopnja umrljivosti v skupini ljudi, ki se je spopadala z brezposelnostjo, višja, kot pa v tisti skupini posameznikov, ki te težke življenjske izkušnje niso imeli. Ugotovili so tudi, da so rezultati drastično slabši pri moških. Prav tako so zaznali skokovit porast stopnje umrljivosti pri tistih osebah, ki so v obdobju treh let dvakrat ostale brez dela. V zadnjih primerih gre večinoma za zaposlitve za določen čas ali časovno omejene projekte.

Ena izmed britanskih raziskav je na primer pokazala, da je brezposelnost za človeka bolj uničujoča od kajenja, debelosti, prekomernega pitja in še nekaterih drugih dejavnikov.

In zakaj je tako?

Ljudje stanje brezposelnosti, izgube delovnega mesta ali neprestanega boja za podaljšanje pogodb za določen čas doživljajo različno, saj je njihov odziv odvisen tudi od njihovih osebnostnih lastnosti.

Na primer od tega, koliko ste stari in ali imate poskrbljeno za osnovne življenjske potrebe, ko se znajdete na trgu dela in brez finančnih sredstev. Če ste stari okoli dvajset let in še živite pri starših, s katerimi se dobro razumete ter vas med iskanjem prve zaposlitve ne bodo pustili lačnih in golih, je popolnoma drugače, kot pa če ste stari okoli 40 let, imate doma dva otroka, ki sta v vrtcu ali šoli, kredit za stanovanje ter nenadoma ostanete brez zaposlitve. Obema je hudo, o tem ni dvoma, toda učinek izgube dela je v drugem primeru bolj uničujoč, prizadene pa tudi mladoletnike, ki so odvisni od brezposelne osebe – tako finančno kot čustveno.

Stres in občutek krivde, ki razjedata

Raziskovalci so ugotovili, da se brezposelni borijo s stresom, občutkom krivde, depresijo ... Nekaterim se način življenja obrne na glavo – številni se izgubijo v začaranem krogu slabe in nekvalitetne prehrane, premalo telesne aktivnosti, kajenja ter morda celo prekomernega pitja ali drogiranja. So nezadovoljni, znajdejo se v čustveni krizi, skozi katero se težko prebijajo. Večini se zgodi, da ne more poskrbeti zase, trpijo pa tudi družinski člani.

Švedski strokovnjaki so ugotovili, da je v skupini brezposelnih več primerov povišanega holesterola, primerov raka in kardiovaskularnih bolezni, prav tako je bila stopnja samomorov in različnih nesreč višja. Skrb vzbujajoče pa je, da se ti vplivi nadaljujejo tudi po tem, ko oseba dobi zaposlitev. Pri nekaterih osebah, ki so bile že nekaj let uspešno zaposlene in zadovoljne s svojim življenjem, so raziskovalci odkrili še vedno prisotne posledice obdobja, ko so bile brez dela (težave z želodcem, srcem, krvnim pritiskom in podobno).

Tuji strokovnjaki so sicer ugotovili, da je nevarnost infarktov in kapi najbolj prisotna v prvem letu brezposelnosti. Z leti brezposelnosti in številom primerov izgube dela pa se grožnja še stopnjuje. Raziskovalci so sklenili, da so posledice brezposelnosti primerljive s posledicami kajenja, visokega krvnega pritiska in diabetesa.

Tuji strokovnjaki tako že leta opozarjajo, da bi se zdravstvenih težav, ki se pojavijo ob izgubi dela ali dolgotrajnem iskanju zaposlitve, morali lotiti na ravni države. Ti posamezniki bi morali imeti posebno oskrbo in država bi morala poskrbeti za to oskrbo, saj so posledice brezposelnosti uničujoče za družbo nasploh. Posamezniki bi morali imeti dostop do psihologov in psihiatrov, saj so pri njih zaznali višjo stopnjo ogroženosti zaradi samomorov in drugega destruktivnega vedenja.

Zaradi slabšega zdravja se zmanjšuje tudi zaposljivost teh posameznikov, obremenjena je zdravstvena blagajna, dolgoročno so posledice za celotno družbo uničujoče.

Kako je v Sloveniji?

Metoda Dodič Fikfak je predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa. Odgovorila nam je na nekaj vprašanj, s katerimi nam je pokazala, kakšne so razmere v naši državi.

Kakšne posledice imajo na naše zdravje oblike dela, kot so na primer – delo za določen čas, pogodbeno delo, delo prek s. p. in podobno? Gre namreč za negotove oblike zaposlitve.

Dodič Fikfakova nam odgovarja, da nekateri raziskovalci ugotavljajo, da gre za določeno skupino – predvsem mladih –, ki jim take oblike dela ustrezajo, saj jim nudijo več svobode, kot pa bi jim na primer stalna zaposlitev.

"Naše opažanje je, da je pri nas takih malo. Veliko več je takih, ki želijo stalno zaposlitev in gotovost," opozarja naša sogovornica, ki ob tem našteje posledice nestalnih zaposlitev.

"Stalno iskanje službe in boj za preživetje vodi do permanentne stresne situacije. Za stres pa vemo, da lahko povzroča povišan krvi tlak, sladkorno bolezen, bolezni gastrointestinalnega trakta, posebej rano na želodcu in dvanajstniku ter številne druge težave kot nespečnost, razdražljivost, nesposobnost koncentracije in predvsem depresivnost in strah. To pa so težave, ki same po sebi zmanjšujejo zaposljivost. Če pa je človek zaposlen, pa je slabo funkcionalen. Upam, da bomo v naslednjih parih letih te posledice dodobra raziskali. Ta skupina delavcev je namreč izjemno težko dostopna," nam je razložila Dodič Fikfakova.

'Pomanjkanje strategij in posledično amaterizem je naša rak rana'

Kakšno pa je njeno mnenje o odnosu države do skupine brezposelnih in tistih, ki so deležni negotovih oblik zaposlitve? Ali ima država sploh kakšno strategijo, s katero bi se lotila tega vprašanja? Kaj bi morali storiti na ravni države? Sama "vsekakor meni, da bi se lahko z obstoječimi resursi naredilo veliko več". "Pomanjkanje strategij in posledično amaterizem je naša rak rana," je dodala kritično.

Ko stopimo v začarani krog

Ob svetovnem dnevu duševnega zdravja, ki je bil na začetku tega meseca smo slišali, da so čakalne vrste na obravnavo pri kliničnem psihologu nevzdržne. Na prvi pregled boste čakali od šest do 14 mesecev, če boste potrebovali terapevtsko obravnavo, pa še dlje. Kako si lahko ljudje pomagajo sami oz. kako lahko pomagajo prijatelji in sorodniki? "Največja pomoč brezposelnemu je, da takoj dobi drugo delo, da se usposobi za aktivno iskanje zaposlitve, da se je pripravljen nenehno učiti in prilagajati. Skratka – da ohranja prožnost. Pri tem morajo biti institucije, in sicer vse od šol do zavodov za nudenje podpore in usposabljanje – enako prožne," pravi naša sogovornica.

"Ko iskalec neha biti aktiven, ko postane cinik, ko se zapre v svoj svet in je vse nesmiselno, je korak do dna ali brezizhodne depresije zelo kratek. Po mojem mnenju ni večje nesreče, kot mlad človek brez perspektive," opozarja in dodaja, da psihologi in psihiatri običajno nastopijo v tej točki. "Če je zelo hudo, potem človeka obravnava psihiater. Obiskuje ga kvečjemu enkrat na mesec. Do psihologov praktično ni plačanega dostopa. Brezposelni in izkoriščani prekarci pa nimajo denarja. Stopamo v začarani krog ..." opozarja Dodič Fikfakova.

Občutek krivde ali silne jeze

Ljudje potrebujejo podporo in delo. "Za Slovence, ki izgubijo službo, je običajno značilen občutek krivde (Sam sem bil kriv, da so me odpustili.) ali silna jeza (On je bil kriv. Ni hvaležen za toliko let, ki sem jih pustil v fabriki.)," opisuje.

"Občutke jeze in krivde lahko najprej premagamo, če smo drugje uspešni. Najhuje pa je, da jo prenašamo na svojce, soproga in otroke. Počasi lahko s svojo jezo postanemo obremenjujoči za svojce, v družino se naseli agresija, alkohol, jeza, nemoč. Vsekakor je največja pomoč tistemu, ki je izgubil službo, pogovor in aktivno iskanje rešitve. Predvsem pa zavedanje, da rešitev vedno obstaja, le poiskati jo je treba," svetuje naša sogovornica.

Ali obstaja podatek o tem, koliko samomorov se zgodi v Sloveniji zaradi izgube dela ali dolgotrajne brezposelnosti? "Ne. Seveda takega podatka ni in ga ne bo tudi zato, ker gre za statistično "majhne" številke, ki se lahko povsem slučajno obnašajo. V letu 2009, ki je prvo leto krize, smo opazili več samomorov kot v letu prej, vendar bi bilo za to, da bi rekli z gotovostjo, da so bili ti samomori narejeni zaradi krize, v kateri so se znašli ljudje, potrebno narediti t.i. psihološko avtopsijo, kar so v času krize delali na primer v Franciji," odgovarja Dodič Fikfakova.

Širjenje egoizma

Stanje, ko je toliko negotovih oblik zaposlitve in brezposelnih, ki so prepuščeni sami sebi, je nevzdržno. Kaj si torej lahko obetamo v prihodnosti, če se na tem področju nič ne spremeni? Bo zdravstvena blagajna to sploh zdržala?

"Seveda je stanje nevzdržno in mislim, da bo morala politika k problemu depresij pristopiti drugače. Te nenehno rastejo, in sicer povsod po svetu, človeka hromijo in ga delajo nesposobnega za delo in ustvarjanje. Tako ni le v Sloveniji, pač pa širše v Evropi in svetu. Človek se sicer do določene mere adaptira, vendar se bojim, ker scenarija za tako situacijo ni. Vedno bolj se oddaljujemo od solidarnosti in humanosti, intenzivno izginja avtorefleksija in širi se egoizem," nas opozarja Dodič Fikfakova. 

Kaj kažejo slovenske raziskave?

Vidimo, da v tujini že dolga leta spremljajo uničujoče posledice brezposelnosti na zdravje ljudi. Kaj pa v Sloveniji? Ali obstajajo raziskave, ki bi pokazale, kaj se dogaja z vsemi tistimi, ki so brez zaposlitve, ki so izgubili zaposlitev ali pa so že dolgotrajno brezposelni? Kaj pa vsi tisti, ki delo sicer imajo, a so vsako leto prisiljeni v podpis pogodbe za določen čas?

Da bi raziskali, kaj se dogaja s posamezniki v tako kritičnih življenjskih trenutkih, so se strokovnjaki Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa povezali z 2000 delavci Mure. Spremljajo tako tiste, ki so bili odpuščeni, kot tiste, ki so odpuščanja preživeli in delajo naprej. Raziskava bo trajala kar nekaj let, so pa že izdelali prve analize njihovega zdravja ter tudi primerjavo s splošno populacijo. Trenutno strokovnjaki preverjajo tudi umrljivost izbrane skupine.

In kaj je pokazala raziskava? "Rezultati raziskave kažejo na slabo zdravstveno stanje ljudi, ki so bili leta 2009 izpostavljeni prestrukturiranju podjetja Mura. Že prisotne bolezni so se med prestrukturiranjem pogosto še poslabšale. Primerjava med različnimi skupinami delavcev kaže, da je zdravstveno stanje najslabše pri brezposelnih. Poraja se vprašanje o dolgoročnih posledicah za delavce in celotno skupnost, saj vemo, da se učinki prestrukturiranja na dolgi rok akumulirajo," je zapisano v ugotovitvah.

Sodelujoči v raziskavi so slabše ocenjevali svoje zdravje. Kar dve tretjini jih je svoje zdravje ocenilo kot slabo ali zadovoljivo, pogosteje pa so poročali tudi o boleznih, ki jih lahko povežemo s posledicami stresa: povišan krvni tlak, povišan holesterol v krvi, rana na želodcu ali dvanajsterniku, sladkorna bolezen in depresija. Bolezensko stanje pa se jim je med prestrukturiranje leta 2009 pogosto poslabšalo.

Še posebej izstopajo primeri depresije. "Za depresijo se je kadarkoli v življenju že zdravila četrtina (25,8 odstotka) naših anketirancev, med stečajem pa se je zdravstveno stanje poslabšalo slabi polovici obolelih za depresijo (48 odstotkov)," je zapisano v raziskavi.

Na slabo duševno zdravje anketirancev kaže tudi podatek, da jih je 13,9 odstotka že pomislilo na samomor, dve tretjini izmed njih se je o tem z nekom tudi pogovorilo, z osebnim zdravnikom ali kom drugim v zdravstvenem domu, s partnerjem ali sorodnikom, kar tretjina (32,9 odstotka posameznikov) pa tega ni zaupala nikomur. Polovica anketiranih (50,1 odstotka) je poročala, da nima nobenih pomembnih načrtov za prihodnost zase in za svojo družino. Vsi ti podatki kažejo na precejšen brezup, v katerem so se po stečaju znašli delavci Mure, dodajajo slovenski raziskovalci.

Vsaj malo upanja

Spodbuden podatek pa je, da imajo anketiranci dobre socialne vezi in da jih ima kar 95,4 odstotka nekoga, na kogar se lahko obrnejo po pomoč tako v čustvenih kot tudi finančnih težavah. Največkrat je to zakonec oz. partner, drugi član družine ali prijatelj. Kar 29,7 odstotka anketiranih je aktivno vključenih v katero izmed društev ali organizacij.