Boscarol o milenijcih: To so mladi, ki ne tečejo, ampak skačejo in imajo možgane, ki delajo 300 na uro

Tako generacijo milenijcev opisuje eden najuspešnejših podjetnikov in največjih vizionarjev pri nas Ivo Boscarol. Njegov kolektiv je sestavljen pretežno iz mladih, mlajših od 35 let, ki veliko potujejo in so odprti. Opozarja pa, da je naš sistem, predvsem šolski, precej zastarel in pogosto deluje destruktivno.

Čeprav je pred kratkim dopolnil 61 let, se Ivo Boscarol brez težav kosa s pol mlajšimi od sebe. V njegovem visokotehnološkem podjetju Pipistrel je namreč večina zaposlenih stara manj kot 35 let. Več kot polovica vseh zaposlenih ima univerzitetno izobrazbo, desetina zaposlenih je doktorjev znanosti. Ker ima bogate izkušnje z generacijo milenijcev, ki so s tehnologijo odrasli, smo se z njim pogovarjali o tem, kako jih doživlja.

Ivo Boscarol

Ivo Boscarol ima dobre izkušnje z milenijci. (Foto: Ana Gregorič)

Kakšne so vaše izkušnje z generacijo milenijcev?

Imamo zelo mlad kolektiv. Tudi tisti, ki se na novo zaposlujejo, so mladi. In to so mladi, ki ne tečejo, ampak skačejo, gledajo naprej in jih ne zanima, kaj je bilo včeraj. Imajo možgane, ki delajo 300 na uro. Zlasti če prihajajo z univerz, kjer jih učijo tekmovalnosti oziroma kjer so pogoji za to, da prideš do diplome, osnovani tudi na določenih omejevalnih kriterijih. Da ne morejo študirati pet ali deset let, ampak morajo program narediti v tistem času, kot je zastavljen.

Slovenija ima eno besedo, ki je noben drug jezik ne pozna, in to je – absolvent. V tistem letu, ko je človek absolvent, izgubi stik z znanjem in ni več tako uporaben kader. V tujini pa v tistem trenutku, ko končaš študij, tudi diplomiraš, in v naslednjem trenutku čakaš, kdaj boš šel v službo. Tak kader je povsem drugače uporaben za gospodarstvo kot pa tisti, ki je vmes izgubil eno ali dve leti.

Vaši zaposleni torej prihajajo iz različnih držav, ne samo iz Slovenije?

Pred kratkim smo dobili dva mlada inženirja z univerze v Milanu in neverjetno je, kako ti ljudje razmišljajo, kakšen kader je to. Ne vem, koliko časa bo ta sistem pri nas še deloval. Ko imaš enega mladega, zagnanega pripravnika in magistra ali mladega doktorja, ki bi lahko prevzel kakšen oddelek na fakulteti in ga vodil malo drugače, pa mora čakati, da prejšnji profesor umre, gre stran ali se upokoji. Toda v teh letih je on izgubljen. Ta sistem je izjemno destruktiven za kader, ki prihaja.

To so mladi, ki ne tečejo, ampak skačejo, gledajo naprej in jih ne zanima, kaj je bilo včeraj. Imajo možgane, ki delajo 300 na uro.

Seveda ni povsod tako. Denimo s Fakulteto za elektrotehniko imamo odlične izkušnje. Kadri, ki prihajajo s te fakultete, so res enkratni, neverjetni. Tam so namreč profesorji, ki gredo v korak s časom. Po drugi strani pa se je moja hčerka – ni dolgo, kar je končala fakulteto – pri tehniki učila o episkopu, namesto da bi se ga pri zgodovini. Na strojnem faksu še danes učijo, kako se gradijo lesena letala. Ne morem razumeti, kako ti ljudje, ki vodijo naše mlade, ki ustvarjajo pogoje za slovensko konkurenčnost, razmišljajo. Če gredo po svetu, gredo z zaprtimi očmi in ne vidijo, kaj se zunaj dogaja.

Lahko primerjate slovenske milenijce s tujimi? Se kaj razlikujejo?

Kakšnih velikih razlik v razmišljanju ni. Jaz imam tak kolektiv, ki je zelo kompulziven, inovativen, deloven, vsi so zelo pripadni podjetju. Ko pridejo mladi z univerze, se zelo hitro vključijo v ta sistem dela.

Pipistrel

Njihovi možgani delujejo 300 na uro, pravi Boscarol. (Foto: Pipistrel)

Pri nas pravijo, da je tako kot pri smučanju – ali si prvi ali pa te ni. Drugi so lahko vsi. Pri nas res dajo vsi maksimalno od sebe in verjetno veliko pripomore tudi ta odprtost, ki jo imamo. Slovensko se praktično pogovarjamo samo med malico ali pa še takrat ne. Ta multikulturnost, ki jo imamo vsaj na nekaterih oddelkih, številna sodelovanja po svetu, odpirajo širino tudi našim, domačim zaposlenim.

To najbrž pripomore tudi k drugačnemu razmišljanju, zunaj ustaljenih okvirov?

Pred kratkim sem bil v upravni stavbi Uberja v San Franciscu. Tam je celo nadstropje odprto, in lahko rečem, da sem občudoval tistih nekaj deset ali sto ljudi, ki so bili tam. V glavnem so bili to mladi. Na prste ene roke bi lahko preštel tiste, ki so sedeli za mizo. Bili so na kavčih, z nogami v zraku, sedeli so na žogah ali pa so hodili s prenosnikom in slušalkami v ušesih po podjetju in delali. Ampak nad vsako mizo je visela zastava druge države. Tam je zaposlen ves svet.

Vsi med seboj komunicirajo, tam ni etničnih, verskih ali kakršnih koli zamer ali preprek, kot jih pogosto imamo tukaj. Vidiš ženske v rutah, temnopolte, Indijce ... Tam so vsi eno in isto. Imeti takšno možnost izmenjave idej, znanja, kultur se mora odražati v drugačnem razmišljanju. Tega se moramo v Sloveniji še naučiti. Tukaj je za zdaj še vedno težko zaposliti tujca.

Imeti možnost izmenjave idej, znanja in kultur se mora odražati v drugačnem razmišljanju.

Kako pa je z delovnimi navadami milenijcev, novih generacij? Kako usklajujejo delo in proti čas?

Če se le da, ob pol štirih prenehamo delati, zato da se lahko posvetimo družinam, partnerjem. Zaposleni vedo, da morajo biti v tistih 7 urah in pol toliko produktivni, da podjetju doprinesejo toliko, da lahko konec meseca pričakujejo pošteno plačo za pošteno delo. Seveda je treba mlade, tako kot vsakega zaposlenega, tudi voditi in usposabljati. A se zelo hitro vključijo, če je kolektiv urejen. Vodstvo kolektiva ima tukaj veliko odgovornost, ker takšno, kot je vodstvo, tako tudi mladi vidijo sebe.

Lahko rečem, da so milenijci tudi zelo odgovorni. Kar je še bolj pomembno, je, da so pripadni podjetju. Izjemen občutek je, ko slišim kakšnega zaposlenega, da nekje s ponosom reče, kje je zaposlen, kaj dela in s kakšnimi izzivi se spopada. Tak zadovoljen mladi kader potem leti, teče, skače. Lojalnost in pripadnost podjetju sta pomembni. Seveda bo jutri lahko šel nekam drugam, ampak bo tudi do drugega delodajalca znal biti lojalen.

V 27 letih je vaše podjetje precej zraslo in danes zaposlujete že več kot 100 ljudi. Koliko pa je fluktuacije v vašem podjetju? Se kader pogosto menja?

Pipistrel je v 27 letih zapustilo sedem ljudi. Mi nimamo fluktuacije. Na začetku se iščemo, mogoče tri mesece ali pol leta, da vidimo, ali smo za skupaj ali ne. Vendar če smo za skupaj, je moja naloga, da poskrbim za to, da jim v službi ni dolgčas, da so motivirani in da vidijo prihodnost v tem. Zaposlenih nas je 126, od tega jih je skoraj polovica v razvoju, raziskavah in prototipiranju.

Po drugi strani pa smo referenca tudi za marsikaterega mladega iz tujine. Pred nekaj časa smo imeli primer, ko sta hotela dva Nizozemca priti k nam na prakso. In ker smo rekli, da nimamo prostora, ker pokamo po šivih, dokler ne odpremo novega centra za razvoj, sta mislila, da smo ju zavrnili iz drugih razlogov. Ponudila sta, da bi za pol leta plačala 10 tisoč evrov samo zato, da lahko v življenjepis zapišeta, da sta delala v Pipistrelu. Mislite, da je to v Sloveniji mogoče? Ni. Če nekdo pri vas dela, ga morate za to plačati, ne sme on plačati vam.

V Pipistrelu je trenutno zaposlenih 126 ljudi, med njimi so trije Italijani. Med zaposlenimi prevladuje generacija Y, tako imenovani milenijci oziroma net generacija, ki jih je v Pipistrelu 61. Sledi generacija X (rojeni med letom 1965 in 1980), ki šteje 55 zaposlenih. Iz t. i. generacije "baby boom" je v podjetju zaposlenih šest ljudi, imajo pa že štiri zaposlene, ki sodijo v najmlajšo starostno skupino oziroma generacijo Z (rojeni po letu 1995).
Zaposleni v Pipistrelu

Del zaposlenih v Pipistrelu.

Milenijci

 

Prenesi v

Glasuj

Pošlji sporočilo

Tvoja E-pošta:

E-pošta prejemnika:

Kratko sporočilo:
 

Komentarjev: 107
resslovenka 18.05.2017 12:12:58
Milenijci ali nemilenijci, dragi moji bodo dali vedno vse od sebe, če bo delodajalec to opazil in nagradil s poštenim plačilom in prijaznim delovnim okoljem. Vesela sem, da se tu pa tam tudi pri nas najde kakšen. V vecini namreč tega delodajalci ne želijo ali nočejo upoštevati. Njihova empatija do delavske klase je na psu, temu primerni odnosi in plače.
Več komentarjev