ČASOVNICA: Kako se je Joško Joras kotalil v Dragonjo, se ruval za les, stradal zaradi cvetličnih korit ...

Joško Joras. Za nekatere narodni heroj, za druge klovn, ki so si ga zaradi političnih interesov izposojali takšni in drugačni oblastniki. A dejstvo je, da se je prav z njegovo medijsko prepoznavnostjo začelo javnosti predstavljati, kaj se dogaja na območju spornih zaselkov na levem bregu Dragonje.

Joras bil slovenski zdomec, ki je živel v Nemčiji, in že ko je leta 1983 začel graditi hišo v Mlinih, je lahko dobil le hrvaško hišno številko, čeprav je bil prepričan, da Mlini spadajo pod katastrsko občino Sečovlje. A v času skupne države se to ni zdelo posebej problematično. Z osamosvojitvijo držav pa so mejna vprašanja med Slovenijo in Hrvaško postajala vse bolj izrazita.

Joško Joras je javnosti postal poznan, ko je leta 1998 kot član Slovenske ljudske stranke (SLS) objavil kandidaturo za občinskega svetnika v občini Piran. Takrat je prvič jasno in glasno opozoril na nevšečnosti, s katerimi se spopadajo prebivalci spornih zaselkov ob Dragonji. Odslej je imel težave pri prehajanju meje vsakokrat, ko je domov hotel prepeljati kaj, za kar bi moral plačati carino.

Incidenti zaradi izobešene zastave in napisa 'Tudi tukaj je Slovenija', pristal je celo v zaporu

Julija 1999 je želel prepeljati domov pohištvo, a mu hrvaški cariniki tega niso dovolili. Mesec dni kasneje so mu zasegli enajst litrov mleka in ga prijavili sodniku za prekrške, ker je bilo čez mejo dovoljeno peljati le en liter mleka. Jeseni leta 2000 je želel domov prepeljati pomivalni stroj, a so ga na nadzorni točki znova zavrnili. Ker ni popustil, si je spet nakopal težave in sodnika za prekrške. Hrvate sta motili tudi zastavi, ki ju je obesil na svoji hiši, in napis na pročelju hiše "Tudi tukaj je Slovenija". Sredi avgusta 2002 je v njegovo hišo vdrla skupina Hrvatov in s hiše snela zastavi. Konec istega meseca pa so ga zaprli v puljski zapor, ker ni upošteval izrečenih kazni. Po 17 dneh so ga izpustili iz zdravstvenih razlogov.

Pred vstopom Slovenije v Evropsko unijo prvega maja 2004 si je uredil t. i. evropsko pot do svojega doma mimo nadzorne točke. Ko je avgusta 2004 hotel prepeljati domov les, so mu hrvaški policisti to preprečili. Joras in prijatelji so ga začeli ročno nositi na Jorasovo parcelo, a so les medtem odpeljali delavci v spremstvu hrvaških policistov. Joras je v znak protesta 22. avgusta za 80 minut ustavil promet na mostičku in naletel na neodobravanje javnosti.

Padec v Dragonjo in cvetlična korita

Mesec dni kasneje je Janez Podobnik s člani SLS na Jorasovi parceli posadil lipo kot simbol slovenstva. Prišlo je do prerivanja s hrvaškimi policisti in člane SLS so pridržali na bujski policijski postaji. Spustili so jih po posredovanju Republike Slovenije. Znova se je zapletlo 19. aprila 2006, ko bi moral na ogled parcel zaradi medsosedskega spora med Joškom Jorasom in Urbanom Cerarjem priti sodni izvedenec, čemur se je Cerar uprl. Hrvaški policisti so Jorasa vklenili, Joras pa je med prerivanjem padel v Dragonjo.

Dva dni kasneje so na Jorasovo evropsko pot postavili cvetlična korita in mu tako onemogočili dovoz do hiše. Joras je zahteval, obrnil se je celo na piransko sodišče, da mora Hrvaška korita odstraniti.

Ker Hrvaška po dveh letih še vedno ni ukrepala, je 26. aprila 2008 prišlo do shoda v podporo Jošku Jorasu. Ker niso nič dosegli, je Joras začel gladovno stavkati. Med stavko so mu člani kulturnega društva iz Šentjerneja podarili lipicanko Dano. Gladovno stavko je Joras prekinil po 24 dneh, ko sta se notranja ministra Slovenije in Hrvaške dogovorila, da bo cvetlična korita nadomestila zapornica, za katero bo imel ključ tudi Joško Joras in tako prost dostop do doma.

Pri cestnih robnikih in zapornici mu z gladovno stavko ni uspelo

Potem ko hrvaški policisti Jorasu niso dovolili odstraniti cestnih robnikov in zapornice na dovozni poti do njegove domačije v bližini mejnega prehoda Sečovlje, se je Joras 14. julija 2010 ponovno odločil, da začne gladovno stavkati. Hrvaška stran je na priključek k dovozni poti sicer namestila asfaltno klančino, ki naj bi vozilom olajšala dostop.

Za gladovno stavko se je odločil, ker ni mogel izvršiti sklepa piranskega okrajnega sodišča o odstranitvi vseh ovir na kolovozni poti do svoje posesti, je pojasnil Joras. "Imamo nedvoumno jasno sporočilo sodišča, ki ga morajo vsi spoštovati, da se do naslova Sečovlje 1 ne sme nikogar ovirati. In rampa je ovira," je zatrdil Joras.

Gladovno stavko je prekinil po treh tednih, po srečanju premierov Slovenije in Hrvaške Boruta Pahorja in Jadranke Kosor v Bohinju. Premiera sta na srečanju potrdila odločitev vlad, da v času do odločitve arbitražnega sodišča o meji omogočijo ljudem, ki jih kakorkoli zadeva nerešeno vprašanje meje, da živijo enako kakovostno življenje kot tisti, ki tega problema nimajo. Pahor je ob tem dodal, da to velja tudi za Jorasa. 20. avgusta pa je, ker zapornic niso odstranili, ponovno začel z gladovno stavko.

Čeprav zapornic niso odstranili, je Joras v začetku septembra gladovno stavko prekinil. V izjavi za javnost je navedel tri vzroke za prekinitev stavke: prošnja za pomoč, ki jo je poslal Evropskemu parlamentu, spoznanje, da od slovenskih politikov ne more pričakovati pomoči, in dejstvo, da je njegovo telo začelo sporočati, da nekaj ni v redu.

Google mu je že leta 2014 priznal slovenski naslov

Maja 2014 so hrvaški časniki poročali, da je Jošku Jorasu uspel veliki met – dobil je slovenski naslov. Čeprav je bila meja Slovenije in Hrvaške takrat še naprej predmet arbitražnega sporazuma, je Joras dobil slovenski naslov, Sečovlje 1, ki ga je postavil na svojo hišo v Mlinih na južni, hrvaški strani Dragonje. "Celo Google maps je uvrstil Jorasovo hišo na svoje zemljevide na slovenskem naslovu, znotraj 'alternativne' slovenske meje, ki po načelu katastrske občine Piran zajema tudi spornih 113 hektarjev, kjer ležijo naselja Bužin, Mlini, Škrile in Škudelin, ki so levo od Dragonje," je zapisal Jutarnji list. Joras sicer nikoli ni priznal hišnega naslova, ki ga je dobil od hrvaške administracije iz Buj, Škrile 73 a.

Hrvaški predsednik mu je plačal odškodnino zaradi razžalitve

Nekdanji hrvaški predsednik Stipe Mesić je moral Jošku Jorasu plačati odškodnino z obrestmi zaradi razžalitve. Sodba je postala pravnomočna že leta 2012, julija 2014 pa je bil izveden rubež na Mesićevo pokojnino.

Joras je poleg 2000 evrov odškodnine, ki jo je določilo slovensko sodišče, prejel še 2080 evrov obresti. Mesić je avgusta 2004 izjavil, da je Joras "norček v funkciji nekoga drugega". Dejal je tudi, da je nedopustno, "da nekdo zapira ceste in prenaša del ozemlja v drugo državo". Če želi Joras "živeti v drugi državi", pa ga je pozval, "naj proda svojo hišo in jo kupi tam, kjer želi živeti".

Joras je novembra 2004 na okrožnem sodišču v Kopru proti Mesiću vložil tožbo, v kateri je zaradi posega v dostojanstvo ter kršitve časti in dobrega imena zahteval plačilo odškodnine v višini dobrih 20.000 evrov. Sodišče je nato presodilo, da mu mora Mesić plačati odškodnino v višini 2000 evrov.

Ker ne zaupajo slovenski državi, je skupina prebivalcev levega brega Dragonje, na čelu z Joškom Jorasom, julija 2015 na arbitražno sodišče v Haag poslala pismo, s katerem so arbitražno sodišče opozorili, da se bodo uprli razsodbi, če bi sodišče sporno območje dodelilo Hrvaški.

Jorasov boj se nadaljuje

Maja letos se Joras ni želel priključiti na hrvaški vodovod, da pa bi dobil vodo iz Slovenije, je začel kopati svoj kanal. Po mnenju Hrvatov je to storil brez ustreznih dovoljenj, zato ga je mesto Buje ovadilo in mu zaradi prenavljanja vodovoda izreklo kazen. Ker da Joras dela na javni površini v lasti hrvaške občine, čeprav ima za to tako dovoljenje piranske občine kot tudi rižanskega vodovoda, ki na njegovi zemlji že dolgo stoji. A to zanje ni dovolj, hrvaško kazen so Jorasu poskusili vročiti kar osebno, Joras pa je ni želel prevzeti.

Pred približno dvema tednoma je Mestna uprava Buje približno 40 metrov dolg jarek zasula. "Jarek na javni površni je bil odprt več kot mesec dni in pokazali smo veliko potrpljenja glede tega," se jezijo Hrvati. Joras na drugi strani zagotavlja, da ima za priklop vsa dovoljenja. Na Mestni upravi Buje so potožili tudi, da imajo težave tudi pri dostavi uradne pošte Jorasu, ki ne priznava svojega hrvaškega naslova Škrile 73 a, temveč vztraja, da živi na slovenskem naslovu Sečovlje 1.

Jorasov boj na spornem mejnem območju se tako nadaljuje ...