Delo v tujini: 'Pri nas nisem dobila dela, zato sem šla'

Že od nekdaj velja, da se Slovenci težko odločajo za odhod v tujino. A vse več jih razume, da jim služba in karierni izzivi ne bodo potrkali na vrata domače hiše, temveč bodo morali sami iskati priložnosti za delo. Tudi čez mejo.

Ni pa vse tako enostavno, kot se zdi. Študenti psihologije ljubljanske Filozofske fakultete so opozorili, s kakšnimi stiskami se ljudje lahko soočajo pred odhodom, med bivanjem v tujini in po povratku v domovino. Ne le oni, temveč tudi njihovi družinski člani.

Nekateri se v tujino odpravijo z veseljem, spet drugi so na ta korak primorani, saj doma zaposlitve ne najdejo. Nekateri gredo sami, drugi s seboj odpeljejo tudi partnerja in otroke. Nekateri trpijo in komaj čakajo, da se vrnejo, spet drugi o povratku sploh več ne razmišljajo. Vse je torej odvisno od osebe in razlogov, zakaj se je odpravila na tuje.

’Pri nas nisem dobila nobene službe’

Pogovarjali smo se s Polono, ki je nekaj časa delala na Dunaju. Zakaj? "Pri nas nisem dobila nobene službe, zato sem se odločila, da se prijavim na razpis za delo na Dunajskem letališču. Uspelo mi je in bila sem sprejeta," pripoveduje in poudarja, da je v tujino šla le zaradi dela.

Sprva ni imela pomislekov niti strahov. "Morda le malo zaradi jezika," dodaja. Na tuje je šla v skupini petih Slovencev, ki so bili izbrani za delo na omenjenem letališču, tako da ji je bilo veliko lažje, kot pa da bi morala oditi sama.

In kako je bilo v tujem mestu? Kako se je znašla? "Večjih težav ni bilo. Avstrijci so dokaj odprti ljudje in Dunaj je pač prestolnica, kjer so navajeni tujcev," oriše svoje izkušnje. Pravi, da so bili na delovnem mestu lepo sprejeti. "Res pa je, da se moraš kot tujec še posebej izkazati. Ali pa sem vsaj tako mislila," dodaja.

Kaj ji je povzročalo največ težav? Jezik, pravi, saj je na svojem delovnem mestu potrebovala več kot le turistično znanje jezika.

Kaj pa birokracija, katere se skoraj vsi bojijo? V Avstriji je birokracija zelo preprosto urejena in si zasluži vse pohvale, nam je odgovorila Polona. Seveda te zagrabi panika, saj moraš na začetku urediti ogromno zadev, a vse gre relativno enostavno in predvsem hitro, pravi.

Številne, ki gredo v tujino le zaradi dela, zagrabi hudo domotožje, ki se pri nekaterih razvije celo v depresijo. Ga je Polona občutila? "Posebnega domotožja nisem imela, saj se v tako velikem mestu vedno kaj dogaja. In tudi to, da smo bili Slovenci sodelavci in potem tudi prijatelji, je verjetno precej pripomoglo k temu, da sem se hitro počutila kot doma. Dunaj je namreč zelo prijetno mesto. Seveda se srečaš tudi s ksenofobijo, a je ni preveč," nam je zaupala naša sogovornica, ki je na Dunaju spoznala sedanjega partnerja, ki je prav tako Slovenec, ki si je delo našel v Avstriji.

Trenutno je Polona v Sloveniji, saj sta si s partnerjem ustvarila družino. Odločila se je, da bo z otrokom vsaj prvo leto v domovini. "Predvsem zaradi bližine domačih. Potem pa bomo videli. Vsekakor te avstrijska prestolnica precej zasvoji in ni čudno, da jo po kvaliteti bivanja uvrščajo na sam vrh. Zato razmišljam da bi se vrnila, partner namreč še vedno dela na Dunaju," je zaključila.

V tujini niso le pravljice. Tudi tam so vzponi in padci

Polonina zgodba je ena izmed tistih, ki so pozitivne. A nimajo vsi tako dobrih izkušenj, saj se tudi v tujini ne cedita le med in mleko. Kako se sploh psihično pripraviti na odhod v tujino, na bivanje v tujem okolju? Najbolje je, da si postavite realne cilje. Za to pa je treba poznati sebe – z dobrimi in slabimi lastnostmi. Preučite državo in mesto, v katero odhajate. Že v matični državi uredite čim več stvari, ki jih boste potrebovali v tujini. Če greste v tujino z družino in ste le vi dobili delo, je dobro, da se o tem temeljito pogovorite s partnerjem, ki vam v tujino sledi. Zanj je lahko izredno težko, če nima dela in se znajde v okolju, kjer nikogar ne pozna. Veliko mero razumevanja morate pokazati tudi do otrok, saj jih iztrgate iz znanega okolja. Njim morate posvetiti veliko pozornosti in pogovorov.

Številni pravijo, da v tujini doživijo ogromno stresa ali celo vrsto stresa, ki je prej niso poznali. Doma se torej pripravite na to, kako se boste z morebitnimi stiskami soočali in tudi, kje poiskati morebitno pomoč. Dobro je tudi, da imate v domovini nekoga – prijatelja, sorodnika ali predstavnika strokovne pomoči –, ki ga lahko pokličete kadar koli, se z njim pogovorite in mu odprete srce.

Študenti, ki so se zbrali v skupini Psihologija dela, so opravili tudi nekaj pogovorov z ljudmi, ki delajo v tujini. Kaj so jim povedali?

Kaj pa povratek?

Vse je odvisno od tega, zakaj se je vaše bivanje v tujini končalo. Ali ste v tujini ostali tako dolgo, kot ste načrtovali? Ste v tujini dosegli svoje začrtane cilje? Morda jih celo presegli? Ali pa je vse skupaj ravno nasprotno?

Neuspeli odhod v tujino je lahko za marsikoga velika travma. Čuti notranje nezadovoljstvo, sram – pred samim seboj ali pred okolico, občutek velikega neuspeha in podobno. Še posebej hudo je, če gre za posameznike ali družino, ki so prodali vse, kar so v domovini imeli in se odpravili na tuje. Šok neuspeha je velik, vrnitev v nič pa temna travma.

V teh primerih je dobro poiskati strokovno pomoč, se obdati z zanesljivimi ljudmi, ki vam bodo v pomoč, preboleti in postaviti nove cilje.

Vsi – tako tisti, ki ostanejo, kot tisti, ki gredo – se morajo zavedati, da iz tujine pride popolnoma drugačna oseba, kot je tja odšla. Če pogledamo primer slovenskih vojakov, ki se odpravijo na misijo v tujino, je jasno, da povratek domov ni tako enostaven, kot se morda zdi. Če ima pripadnik Slovenske vojske (SV) družino, se ta mora ob njegovem odhodu reorganizirati in se naučiti živeti brez njega. Na primer: mož, ki ostane sam z otroki v Sloveniji, medtem ko gre soproga na misijo v Afganistan, mora sprejeti dejstvo, da bo nekaj mesecev v bistvu oče samohranilec. Urnik v službi prilagodi vzgoji in potrebi otrok, sam je za vse. Če ima srečo, mu pomaga kdo od družinskih članov. In tako nekaj mesecev. Ko so že dobro uigrani, pa se soproga vrne z misije. Veselje je sicer nepopisno, a znova se je potrebno prilagajati. Ona na domače okolje, na spremembe, ki so jih med njeno odsotnostjo uvedli njeni družinski člani, slednji pa na njeno vnovično prisotnost. Tudi partnerja morata veliko delati na medsebojnem odnosu, da brez večjih pretresov preživita obdobja ločenosti.

Oblikujte osebni kapital

Po vrnitvi v domovino je dobro, da vse skupaj spravite na papir in naredite zaključek: kaj ste postali, kaj naučili? Kako vas je izkušnja obogatila, kaj vam je bilo težko, kaj zabavno? Kako izkušnjo prenesti v domovino in jo najbolje unovčiti? Oblikujte svoj osebni kapital in se podajte novim izkušnjam naproti. 

V teh težkih časih, ki se kar vlečejo v nedogled, skoraj vsi razmišljajo, da bi spakirali kovčke in odšli za delom. In ne le za delom, temveč tudi za primernim plačilom in možnostjo napredovanja, razvojem kariere ter spoštovanjem. Če si to res želite, potem začnite načrtovati. Nekateri si za to vzamejo tudi leto in več. Pomembno je, da veste, kdo ste in kaj želite. Če niste sami, potem morate poskrbeti tudi za dobro počutje svoje družine. Če boste dobro načrtovali in odločno stopali po začrtani poti, pri tem pa upoštevali tudi vse možne nenačrtovane zaplete, vam bo uspelo.

In tisto, kar je najbolj pomembno: ne delajte si utvar, da je v tujini vse krasno, da službe in denar čakajo na vas. Ker ne. Postavite se na realna tla in nato začnite delati korake. Le tako vam bo uspelo. Srečno.