Demokracija v času koronakrize v Sloveniji

Protesti, ki so se začeli po razkritju spornih nabav medicinske in zaščitne opreme, so veliko bolj heterogeni in polni vsebine, kot pa poročajo mediji. Vendar tisto, kar močno bode v oči, je antipolitičnost protestov, pri čemer gre za veliko protislovje. Protesti, ki imajo za cilj zamenjavo vlade in politične oblasti v državi, se samodeklarirajo ne le kot nepolitični, temveč velikokrat tudi kot antipolitični. Šlo naj bi za protest civilne družbe, različnih gibanj in nevladnih organizacij, ki pa se po novem večinoma deklarirajo kot nepolitični. Celo politične stranke, ki sodelujejo na protestih, poudarjajo, da gre za nepolitične procese in proteste.

Čeprav je (ne)deklarirani cilj zamenjava politične oblasti, se v ospredje postavljajo teme, kot so več pravne države, svoboda medijev, strpnost, politična korektnost, zaščita narave, poštenost ipd. To naj bi bili tudi sinonimi za demokracijo. Vprašanje sodelovanja ljudstva v politični oblasti, ki je izraz moči ljudstva, ni na dnevnem redu, socialna in ekonomska vprašanja so potisnjena na obrobje. Sindikatov ni opaziti na protestih, v trenutni krizi pa so se zavezali nekakšnim pravnim formalizmom in se vse bolj nagibajo k najnižji korporativni zavesti, ki nadomešča politično delovanje. Iz protestov umanjka vprašanje naraščanja neenakosti in številnih odpuščanj, umanjka problem Gorenja, ki bo po vsej verjetnosti v slabih dveh letih zmanjšalo število zaposlenih za okrog 35 odstotkov, umanjka problem odpuščanja agencijskih delavcev v Revozu ipd. 

Zakaj je ta zadeva tako problematična? Gre za paradoks, ki je značilen za neoliberalno kapitalistično družbo in državo. Situacija, v kateri se protesti, ki imajo za cilj spremembo politične oblasti, (samo)deklarirajo kot nepolitični, je izraz depolitizacije politike in družbe. Politika naj bi bila nekaj slabega, vsi politiki naj bi bili isti. Po drugi strani pa se je s popolnim umikom strank iz protestov, oziroma prepuščanju le-teh nepolitični civilni družbi, depolitiziralo tudi družbo kot tako. V ospredju se jasno kažejo predvsem liberalna in kulturna vprašanja, ki prevladujejo nad razrednimi in socialnimi problemi ter konflikti, ki so inherentni kapitalističnim družbam. Namesto vprašanja odpuščanj in reševanja velikih podjetij ter pričakovanja pomoči sedaj zasebnim bankam - oziroma triumf socializma za bogate - so v ospredju vprašanja svobode, morale, prava, kulture, svobode medijev ipd. Gre za zahteve, ki so vezane na liberalizem, moralo in pravo, ne pa za demokratično politiko. 

Zaradi tega so ti protesti, če izvzamemo izjemno pomemben ekološki moment in emancipacijski naboj, ki ga prinaša v politiko, izraz dvojega: prvič, prevlade liberalnega uma nad demokratičnim; drugič, prevlade kulturnega boja nad razrednim. Oboje pa lahko pripišemo depolitizaciji družbe in tudi same politike. Namreč od Aristotela in njegove teze, da je človek v prvi vrsti politična žival (zoon politikon), smo prišli do stanja, v kateri se zdi, da je človek vse drugo, samo politično bitje ne. Človek naj bi bil predvsem zasebnik in podjetnik – pripadnik meščanske družbe. Ob tem pa je Aristotel zelo jasno izrazil socialno in razredno naravo demokracije, kar nam olajša razumevanje skepse in strahu vladajočih razredov pred demokracijo. Za Aristotela demokracija ne pomeni toliko vladavino večine, temveč predvsem vladavino revnih. Kot pravi Aristotel, gre prej za naključje, da je bogatih povsod malo, revnih pa povsod veliko. Vendar to ni ključni kriterij, po katerem se demokracija razlikuje od oligarhije. Osnovni kriterij za razlikovanje med demokracijo in oligarhijo ni številčnost, temveč vprašanje lastnine in bogastva. 

Zgornja problematika izginjanja demokracije, ki je razvidna tudi na protestih v Sloveniji, sovpada s podobnimi procesi v Evropi v zadnjih desetletjih. V tem okvirju se vse bolj potrjuje, da se v Sloveniji, tako kot tudi v celotni EU, uveljavljata dva koncepta, ki pa sta oba antidemokratična. Prvi je zavezan liberalizmu, demokracije kot moči ljudstva pa ni nikjer in posledično sam koncept demokracije popolnoma umanjka. V ospredju so predvsem svoboda, lastnina, pravna država, svoboda medijev, enakost in enakopravnost vseh manjšin itd. V kolikor pa ljudstvo na volitvah ne izbere liberalcev, takoj letijo obtožbe, da je ljudstvo zavedeno, da gre na drugi strani za populiste, če ne že za kaj hujšega. Drugi koncept lahko opredelimo kot iliberalno demokracijo ali avtoritarno oblast, ki ohranja pravnoformalne postopke liberalne demokracije, pri čemer so liberalne komponente vse bolj zanemarjene. Tisto, kar oba koncepta zgrešita, je vprašanje razredov in neenakomerno razdeljene lastnine. Prvi koncept poskuša prek poudarjanja pomena pravic - predvsem svobode in svetosti zasebne lastnine - izriniti socialna in ekonomska vprašanja iz politike ter jih prepustiti tehnokratom; v drugem pa so za vse krivi tujci, begunci, migranti, drugi. V obeh primerih je emancipacijska politika neobstoječa, saj oba koncepta temeljita na utrjevanju kapitalizma in moči zasebnega kapitala. 

Demokracija, ki deluje po volji trga in kapitala

V tem okvirju tretja Janševa vlada samo zaostruje procese, ki potekajo v Sloveniji že dobro desetletje: kulturni boj namesto razrednega in nekaj, čemur bi potencialno lahko rekli iliberalna demokracija. Kot alternativa temu pa se ponuja izpraznjena liberalna politika, ki temelji na izrivanju ljudstva iz političnega odločanja. Oba procesa sta usmerjena k oblikovanju tega, kar je Angela Merkel pred leti poimenovala "Marktkonforme" Demokratie – gre za demokracijo, ki deluje po volji trgov in kapitala. To pa je politično depolitizirana demokracija, v kateri ne obstaja demos. Dejstvo, da na protestih v veliki meri umanjka politizacija socialnih in ekonomskih problemov, ni slučajnost in je skladno s tem, da se nikjer ne izraža potreba po več demokracije – razen v obliki sodelovanja nevladnih organizaciji pri kapitalskih in državnih projektih. To je vse, kar je še ostalo od »demokracije« in na to je pristala tudi leva politika. 

Protesti prinašajo možnost, da se v okvirih nove ekonomske krize, v kateri lahko znova pride do zaostrovanj razrednih protislovij ter do še večje koncentracije kapitala, naslovi demokratična politika. Le-ta, izhajajoč iz Aristotela, temelji na emancipacijskem potencialu samovladanja in moči ljudstva ter je usmerjena v gradnjo alternativ obstoječem političnoekonomskem sistemu. Vendar pa je treba izpostaviti, da demokracija, ki je izpraznjena vsebina in v ospredju katere so izključno liberalna vprašanja, kot so svoboda, mediji, kultura ipd., ni demokracija, ampak je, kot pravi Yasha Mounk, nedemokratični liberalizem. Antipolitičnost večine slovenskega protestniškega gibanja ni izraz demokratične družbe, temveč odraz depolitizirane neoliberalne politike. Antijanšizem ni ne politika ne demokratična politika, še manj pa je to čakanje na novega liberalnega odrešenika pred vsakokratnimi volitvami. V tem kontekstu se zdi, da ima le ekološko gibanje potencial, da postane avantgarda demokratizacije slovenske politike, saj izkoriščanje narave povezuje s socialnimi in ekonomskimi protislovji kapitalizma ter naslavlja nujnost širše preobrazbe politike, ekonomije in družbe.