FOTO in VIDEO: Terapija s pomočjo konja

Terapija s pomočjo konja je pristop, ki temelji na strokovnih spoznanjih s področja medicine, pedagogike, psihologije in psihiatrije. Gre za celostni pristop, ki zajame človeka kot celoto, to pomeni, da deluje na njegove fizične, psihološke in socialne komponente. Terapija je tako primerna za široko ciljno skupino, od ljudi z motnjami v duševnem razvoju in čustveno-vedenjskimi motnjami do gibalno oviranih, slepih in slabovidnih, gluhih in naglušnih ter vse do ljudi z govorno-jezikovnimi motnjami in tistih z motnjami avtističnega spektra. ''Terapija ugodno vpliva na vsakogar, tako na tistega, ki prihaja iz šibkejšega socialnega zaledja, kot na tistega, ki ima težave na področju komunikacije ali socializacije,'' je povedala Metka Demšar Goljevšček iz fundacije Nazaj na konja.

Tako kot težave, ki jih imajo ljudje, ki pridejo na terapijo, so različne tudi vrste terapij. Te tako prilagodijo posamezniku glede na njegove težave in cilje, ki jih želijo doseči. Za osebe z boleznimi centralnega in perifernega živčnega sistema ter osebe z boleznimi gibalnega aparata ter tiste, ki potrebujejo rehabilitacijo po nesrečah ali možganski kapi, je najprimernejša hipoterapija, pri kateri poskuša terapevt uskladiti pacienta s konjevim trodimenzionalnim gibanjem, ki je sorodno nihljajem pri človekovi hoji.

Za osebe z motnjo v duševnem razvoju, s specifičnimi učnimi težavami, hiperkinetično motnjo, motnjami vedenja in osebnosti ter avtiste, slepe in slabovidne, gluhe in naglušne, gibalno ovirane, odvisnike in druge je po besedah Demšar Goljevščkove primerno pedagoško-terapevtsko jahanje. Z njim urijo zaznavanje, koordinacijo in orientacijo, prav tako pa tudi krepijo spomin, prepoznavajo in upoštevajo skupno postavljanje pravil, se prilagajajo skupinski dinamiki, vzpostavijo stike in zaupanje ter se naučijo sprostiti.

Psihiatrični bolniki ter osebe s posttravmatskim sindromom, fobijami, psihotičnimi motnjami ter čustveno-vedenjskimi motnjami pa se med neverbalno komunikacijo s konjem naučijo premagovati strah, povečajo občutek sprejetosti, varnosti in socialne vključenosti ter prek opazovanja osebnosti konja spoznavajo lastno osebnost.

Konj kot terapevt

Tako kot človek ima tudi vsak konj drugačen značaj. Terapevt mora konja dobro poznati, da lahko izbere takega, ki najbolj ustreza otroku oziroma osebi, ki pride na terapijo. Če je osebo strah, mora biti konj bolj miren, nevsiljiv, če oseba potrebuje spodbudo, mora biti bolj samoiniciativen, saj tako spodbuja komunikacijo, pojasnjuje Demšar Goljevščkova.

Poleg primernega značaja mora biti konj terapevt dobro izšolan, saj od njega zahtevajo maksimalno poslušnost, koncentracijo in sodelovanje s člani terapevtske ekipe. Prav zato so med najbolj zaželenimi lastnostmi, ki naj bi jih konj terapevt imel, pozornost, radovednost, učljivost, odzivnost, ubogljivost, zanesljivost, zaupljivost ter predvidljivost reakcij v novih situacijah.

Zelo pomemben je tudi način, kako se konj giba, kar je odvisno predvsem od njegove konstitucijske zgradbe. Zaželen je dolg, raven in mišičast hrbet, dolge noge in prožen vrat, opisuje Demšar Goljavščkova.

Kje poteka terapija?

Terapijo lahko izvajamo v pokriti jahalnici, na zunanjem jahališču in v naravi. Medtem ko je hipoterapijo najbolje izvajati v pokriti jahalnici, je pri pedagoško-defektološki, socialno-pedagoški in psihoterapevtski obravnavi zaželeno, da se terapija izvaja v različnih prostorih.

Kako poteka terapija?

Ne glede na to, kje poteka terapija, se ta začne že v hlevu. Zelo pomembno namreč je, da otrok, še preden zajaha konja, pride do njega, se ga dotakne in očisti. ''Tako vzpostavi stik,'' pravi Demšar Goljevščkova. Pribor za čiščenje in opremo za konja hranijo v omari, v kateri ima vsak konj svojo barvo. Otrok tako pod omenjeno barvo v omari najde konjevo opremo in pribor. Pri tem so v veliko pomoč tudi različne sličice, na katerih so naslikani različni predmeti, ki jih nato otrok najde v omari. Sličice največkrat uporabljajo pri delu z avtističnimi otroki, saj pri njih komunikacija poteka predvsem prek sličic. Tem določijo vrstni red, tako da otrok že vnaprej ve, kaj sledi, opisuje Demšar Goljevščkova.

Ko je terapija v hlevu končana, pride na vrsto terapija na konju. V fundaciji Nazaj na konja, ki je prva nevladna organizacija, ki se ukvarja s terapijami s konji, imajo urejen tematski park, v katerem poteka terapija. Park je tematsko razdeljen na pet delov, tako da otroci med terapijo krepijo pet čutov; sluh, vonj, vid, okus in tip. Na območju za sluh se konj ustavi pred didaktičnimi tablicami, na katerih so različni instrumenti. Terapevt nato zaigra na instrumente, otrok pa si poskuša zapomniti zvoke. Nato zapre oči, terapevt zaigra na neki instrument, otrok pa pokaže, na kateri instrument je zaigral.

Na območju za krepitev vida so zasajene cvetlice različnih barv, številne barve pa so tudi na predmetih, ki visijo na didaktičnih vrvicah. Otrok na tem območju opazuje barve, pokaže na cvetlico določene barve, pa tudi opazuje okolico, če opazi kaj novega, saj terapevt včasih kam skrije tudi kakšen predmet, ki ga mora otrok najti. Na območju za krepitev vonja so posajena različna zelišča in cvetlice, otrok pa jih mora ločiti po vonju.

Otrok je sicer na konju od 20 do 30 minut, vedno ga spremljata vodnik konja ter vsaj en terapevt.

Bi radi postali terapevt?

Pri terapevtu je vsekakor najpomembnejše, da rad dela z živalmi in ljudmi. Poleg tega mora imeti izobrazbo ustrezne smeri; zdravstvo ali socialno varstvo. Izobraževanje za terapevta traja leto in pol, organizira pa ga fundacija Nazaj na konja v sodelovanju s tujimi predavatelji. Sicer je izobraževanje predvsem samostojno, terapevti "študirajo" strokovno literaturo, veliko pa se naučijo tudi iz prakse. ''Izobraževanje je vseživljenjsko,'' je še pojasnila Demšar Goljevščkova.