'Hrepenimo po idealiziranih podobah in pozabljamo, kaj v življenju zares šteje'

Valentinovo ali praznik svetega Valentina je dan ljubezni in zaljubljencev. To je dan, ko si zaljubljenci izkazujejo ljubezen z drobnimi pozornostmi in darili. Je pa to tudi dan trgovcev, ki si zaradi zaslužka manejo roke. A tokrat se ne bomo osredotočili na komercialni vidik tega praznika, temveč smo se ob tej priložnosti o partnerskih odnosih, pričakovanjih in iskanju ljubezni pogovarjali s specialistko zakonske in družinske terapije Anjo Kovačič.

Na vprašanje, ali vsi stremimo k ljubezni v dvoje, Kovačičeva pravi, da smo ljudje bitja odnosov, saj iz odnosa nastanemo, se v njem oblikujemo, zato tudi nenehno iščemo bližino drugega. "Skozi vse življenje stremimo k občutkom ljubljenosti, pripadnosti, razumevanja. Hrepenenje nas vodi naprej tudi, ko zapustimo izvorno družino, takrat oblikujemo svoje intimne odnose, ustvarimo svojo družino, ki je zopet nov sistem," pojasnjuje. Tiste, ki pravijo, da odnosa ne želijo in da ga ne potrebujejo, je strah bližine, navezanosti, da bodo v odnosu ranjeni ali zavrnjeni, dodaja.

'Iskanje pravega naj ne bo projekt, nerealno je pričakovati, da nam bo partner osmislil življenje'

Če torej nenehno iščemo bližino drugega, ali to pomeni, da smo srečni v življenju takrat, ko smo tudi srečni v ljubezni? Kovačičeva pravi, da nezadovoljstvo v odnosu vpliva na vse ravni v življenju, velja pa tudi obratno, in sicer "da nas odnos, ki nas izpolnjuje, osrečuje in v katerem najdemo varen pristan, tudi dviga v višave in nam daje neslutene moči." Če smo v odnosu s človekom, ob katerem tudi vzajemno rastemo in se razvijamo, se nam običajno izboljšajo tudi druga področja v življenju, pojasnjuje specialistka.

A 'iskanje pravega' naj nikar ne bo projekt, saj to ni najbolj smiselno, svetuje. "Ko človek dela na sebi v taki meri, da predela in ozavesti vse tisto, kar mu ni dovolilo naprej ter ponotranji nova spoznanja, se tudi notranje umiri in sprejme. Takrat v svoje življenje nezavedno 'povabi' ustreznega partnerja," pripoveduje Kovačičeva. Poudarja pa, da je nerealno pričakovati, da nam bo partner osmislil življenje. "V tem primeru lahko doživljenjsko bežimo iz odnosa v odnos in iščemo nekaj, kar ne obstaja."

Ko govorimo o spoznavanju 'pravega', pa ne moremo mimo raznih aplikacij in portalov za zmenkarije. Kovačičeva pravi, da so v današnjem tempu, ko imamo manj časa za druženje, portali prav zagotovo dobrodošla rešitev za vzpostavljanje stikov, saj na tak način lahko v naša življenja pridejo ljudje, ki običajno ne prečkajo našega vsakdana. A zavedati se moramo, da tako le vzpostavimo stik, ne pa spoznamo osebe. Za nek odnos je namreč nujno potreben osebni stik, preko katerega vidimo, ali nam oseba ugaja, saj smo ljudje organska bitja, ki čutimo drug drugega. Romanca lahko pride kasneje, skozi vedno večjo bližino in občutke povezanosti, ugodja in topline, pojasnjuje.

'Hrepenimo po idealiziranih podobah in pozabljamo, kaj v življenju zares šteje'

Ko pa vstopimo v partnerski odnos, je pomembno, da se zavedamo, da sta za uspešen odnos ključnega pomena močna želja in aktivnost obeh partnerjev. Kovačičeva to ponazori z naslednjim primerom. "Odnos si lahko predstavljamo kot čoln, v katerem veslata dve osebi, če sta pri tem aktivno udeležena oba, bo čoln plul naprej, če samo ena, se bo čoln vrtel v krogu."

A vzdrževanje partnerskih zvez je v današnji potrošniški družbi vsej prej kot enostavno. Kot opozarja naša sogovornica, smo velikokrat bombardirani z agresivnimi informacijami, kako moramo razmišljati, kako čutiti, kaj je prav in kaj narobe, kar v nas velikokrat vzbudi občutke zmedenosti, ne vemo več, čemu bi pravzaprav sledili. "Vse prevečkrat hrepenimo po idealiziranih podobah in konstruktih, na podlagi katerih krojimo svoja (nerealna) pričakovanja, pri čemer pa pozabljamo, kaj v življenju zares šteje." Kovačičeva zato svetuje zdravo mero distance do okolja in dražljajev, ki jih sprejemamo. Ob tem pa poudarja, da je izredno pomembno, da znamo prisluhniti in zaupati sebi, saj nam telo sporoča, kaj je prav.

'Brez skupnega vlaganja v odnos ne gre'

Ali lahko rečemo, da danes ljudje niso pripravljeni vztrajati v razmerju "za vsako ceno" in imajo zato razmerja krajši rok trajanja kot nekoč? Naša sogovornica pravi, da je pomembno, s kakšnimi pričakovanji in željami gremo v nek odnos. So pa velikokrat ravno velika pričakovanja in premajhna vztrajnost krivi, da se razmerje prehitro konča. A kot poudarja Kovačičeva, s tem ne rešimo ničesar. "V odnosu je potrebno izhajati iz sebe in ne kriviti drugega, ki ne zadovolji naših potreb, hrepenenj. Če vstopamo v vedno nova partnerstva z nepredelanimi vsebinami, bo verjetno v vseh vzdušje precej podobno. Gre za nezavedne procese, ki so zelo močni. Za kakovosten odnos je najprej treba stvari razrešiti pri sebi, da lahko v naše življenje vstopi partner, s katerim potem vzajemno rastemo. Seveda pa brez skupnega vlaganja v odnos ne gre," poudarja.

Ob tem se moramo zavedati, da so konflikti del odnosa. Pomembno je le, kako se z njimi soočamo. Najbolje je, da nanje gledamo kot na priložnost za rast, priporoča Kovačičeva. Partnerski odnos namreč ni statičen. Skozi različne življenjske prelomnice, kot so poroka, rojstvo otroka in izzivi, se odnos med partnerjema nenehno spreminja in oblikuje. "Prav družinske obveznosti in pomanjkanje časa so velikokrat razlog, da se partnerja sčasoma odtujita, obenem pa pozabljata, da sta družino ustvarila iz njunega odnosa, ki je še vedno primaren. In prav tega je potrebno negovati," še dodaja.

'Premalokrat smo hvaležni za to, kar imamo'

Ko se zaključi faza zaljubljenosti, je v prvi vrsti pomembno, da oba partnerja intenzivno delata na odnosu, kar pripelje do večje intime, globine in tudi zaupanja. Naša sogovornica je prepričana, da lahko odnos vzdržujemo že z vsakodnevnimi malenkostmi v obliki sporočil, lepih besed in majhnih gest, s katerimi partnerju potrjujemo, da nam veliko pomeni. To so preproste stvari, ki pa imajo veliko težo. Ob tem pa so pomembni organizacija skupnega časa, sodelovanje in seveda pogovori, dodaja. "V današnjem času opažam, da so nam v medosebnih odnosih vse prevečkrat stvari samoumevne in da smo premalo hvaležni za to, kar imamo."